Boštjan Napotnik

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Konzum

Brez meja

Eden, Gorica

  • ocena: 4 / 5

Zbirka sušijev

Zbirka sušijev

Bruliran mlečni riž

Bruliran mlečni riž

Restavracija Eden
Viale XX. Settembre 71
Tel.: +39 347 3100 825
Eden je ob nedeljah in ponedeljkih zaprt, ob torkih in petkih kuhajo sredi dneva (12.00–14.00) in zvečer (18.30– 23.00), ob sredah, četrtkih in sobotah pa samo zvečer.

Ambient:
prijetna in udobna restavracija z mešanico minimalizma na mizah in prijetne topline v prostoru

Napitki:
z izjemo nekaj šampanjcev izključno briška (Collio) vinska karta, ki jo odlikuje huda Gravnerjeva letniška vertikala (12 EUR/kozarec), dober izbor predvsem belih vin in radovednemu pivcu prijazne marže.

Dostopnost:
vklopi navigacijo, pa hajdi po goriških ulicah, na katerih potem poišči še parkirno mesto; za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
apliciranje principov japonske kuhinje na lokalne sestavine inside out suši s kozico v tempuri mlečni riž

Ne tako fino:
generični čokoladni mousse

Precej izdatna degustacija z gjozo, tunovim stejkom, tempuro, naborom sušijev in sladicami je stala 45 evrov na grlo.

»A, spet smo v tistem tednu – čas je za čezmejni preboj!« je ob pogledu na koledar v izogib gnečenju v slovenskih restavracijah glavni planer tokratno Konzumovo odpravo napotil na kratko inšpekcijo v tujino. Iz nabora priporočil naših prekomejnih informatorjev je izbral goriško restavracijo Eden (ime gre – kljub temu da v kuhinji premorejo slovensko govorečo gospodično, ki po potrebi priskoči na prevajalsko pomoč – brati in razumeti kot raj, paradiž in ne kot števnik), ki je zrasla iz dovolj uspešnega in respektabilnega suši take-outa.

V trenutni inkarnaciji je Eden zanimiva restavracija, ki poleg različnih sušijastih vaj uprizarja kar nekaj zanimivih toplih jedi, ki navdih vlečejo tako iz japonske tradicije kot iz prostorsko-sezonskih danosti (trenutno jesenske) Gorice. Ker je naš inšpektorski trio med branjem zanimivega jedilnika (in srebanjem krasne peneče Primošičeve rebule noir) malo mencal, smo kar hitro privolili v predlog simpatičnega šefa, da nam pripravi pregledno degustacijo. To so odprli teksturno in aromatsko lahkotni japonski žlikrofi gjoza, polnjeni s kozicami, ingverjem in bučkami, postreženi na mariniranem rdečem zelju in preliti z lepo zacitrusano omako ponzu. Kakšen požirek kasneje smo s paličicami zaigrali mikado na s tanko narezano surovo špinačo prekritem krožniku, sredi katerega je bil postavljen v sezam ovit in na rezine narezan tunov stejk impozantne debeline in elegantnega, čisto rahlo sladkastega okusa, ki so ga dopolnjevale na hitro opečene šitake.

Omeniti velja še hrustljavo tempuro, ki smo jo pomakali v kremo iz rdeče čebule in v kateri se je poleg običajnih osumljencev (kozica, korenje, bučka) znašla tudi nenavadna, a odlična posebnost: v krhko tempurno testo oblečen kos s storža odrezanih, še skupaj držečih se zrn koruze, a osrednja atrakcija je bila vendarle kolekcija sušijev. Skupna lastnost nigirjev in makijev – poleg prvovrstnega, res svežega ribovja, ki je najbolj prišlo do izraza v rezinah sašimija – je bilo razmerje med rižem in ribo, ki gre v Edenu bolj v prid rib, kot smo navajeni, zmagovalni kos pa je bil brez sence dvoma inside out maki, v katerega osrčju je bil tempuriran rep kozice, vrh pa je krasil kupček drobno sesekljanega, z limeto odišavljenega brancina. Vrhunsko!

Hec se je – z izjemo pretežno generičnega, pač na svojstven način, v obliki drobnih nabrizgancev postreženega čokoladnega moussa – nadaljeval tudi pri sladicah, predvsem v (tudi s kančkom soli) lepo začinjenem, skuhanem, ohlajenem in modeliranem mlečnem rižu, ki ga pred serviranjem ognjeno/ hrustljavo karamelizirajo (crème brûlée pa to) pa tudi lahkotna pena iz slane karamele, pokapljana z redukcijo citrusovih sokov je potrjevala, da se v Edenu znajo iti zelo zanimivo in duhovito kuharijo, ki v spregi s prijaznostjo, privlačno vinsko ponudbo in prijetnim ambientom ponuja odličen razlog za izletič v staro Gorico – saj ni treba zmeraj v Trst.