Peter Petrovčič

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Politika

Kdo je usmeril prst v Accetta?

Ko se je že zdelo, da je sprenevedanje preseglo mejo nespodobnosti, naredi ustavni sodnik Klemen Jaklič še dva koraka naprej

Klemen Jaklič (levo) in Matej Accetto po izvolitvi za ustavna sodnika, državni zbor, marec 2017

Klemen Jaklič (levo) in Matej Accetto po izvolitvi za ustavna sodnika, državni zbor, marec 2017
© Borut Krajnc

Na drugi oktobrski ponedeljek je ustavno sodišče razveljavilo del zakona o tujcih, ki je vladi in državnemu zboru omogočal zaprtje meje – policija bi lahko brez izjem prenehala sprejemati prošnje za azil in ljudi prisilno vračala na Hrvaško in v druge države. Tako pač to ne gre, so odločili ustavne sodnice in sodniki. Odločili so, da ima država seveda pravico odločati o prošnjah za azil tako ali drugače, a da odločati (in sprejemati prošnje) pač mora. Ker v nasprotnem primeru trpijo pravice do azila upravičenih ljudi, ki jih določa mednarodno pravo. Gre za odločitev, ki bi jo lahko šteli med pomembnejše in ponosnejše trenutke ustavnega sodišča in bi si zaslužila primerno pozornost. A o vsebini se je kmalu prenehalo govoriti, debato je stran od nje speljal ustavni sodnik Klemen Jaklič, edini, ki je glasoval proti.

V svojem odklonilnem ločenem mnenju je namreč osebno obračunal s kolegom ustavnim sodnikom Matejem Accettom. »Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice. In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval,« je med drugim zapisal ustavni sodnik Jaklič. Accettu očita političnost in prikrivanje te političnosti. Accetto je po njegovem mnenju političen, strankarski kader, taki pa na ustavno sodišče ne sodijo.

A dejstvo je, da je le malokateri ustavni sodnik povsem apolitičen. Ne nazadnje ustavne sodnike izvolijo poslanci in poslanke državnega zbora, pri čemer praktično nikoli ne glasujejo po svoji vesti, pač pa neposredno v skladu s strankarskimi navodili.

Med ustavnimi sodniki so bili tudi taki, ki so poprej opravljali politične funkcije. Miroslav Mozetič je bil poslanec Slovenskih krščanskih demokratov in tudi podpredsednik državnega zbora, še preden je postal ustavni sodnik. Ciril Ribičič, sicer eden plodovitejših piscev ločenih mnenj in v njih vizionarskih stališč, ki so jih kasneje povzemala celo evropska sodišča, je bil v času prehoda iz enopartijskega v večstrankarski sistem predsednik Zveze komunistov Slovenije in kasneje tudi poslanec državnega zbora. Tudi Peter Jambrek je bil politično aktiven že pred imenovanjem za ustavnega sodnika, bil je eden od glavnih mislecev Demosa, prve koalicije po demokratičnem prelomu. Tone Jerovšek je bil prav tako eden od voditeljev Demosa, v prejšnjem režimu pa zaposlen v tedanjih partijskih strukturah.

Ustavni sodniki so postali tudi posamezniki, ki sicer niso opravljali političnih funkcij, a so javno izrazili podporo neki politiki, celo stranki. Med peterico vrhovnih sodnikov, ki so se leta 2006 podpisali pod kandidaturo Franceta Arharja za ljubljanskega župana, sta bila tudi danes že nekdanja ustavna sodnika Jan Zobec in Mitja Deisinger. Arhar je bil tedaj kandidat združene desnice na čelu s SDS, Zobec in Deisinger pa sta bila potem nekaj let kasneje, v času prve Janševe vlade, izvoljena za ustavna sodnika.

Paradoks Jakličevega opozorila o Accettovi političnosti je v tem, da verjetno na ustavnem sodišču še ni bilo bolj strankarsko pripadnega človeka od Jakliča samega.

Pravzaprav se je prav v času prve Janševe vlade dokončno razvila praksa, da ustavne sodnike v bistvu izberejo, predlagajo in potem tudi izvolijo kar politične stranke. Čeprav sicer ne formalno, pa v praksi o tem ni dvoma. Kar je včasih počela SDS, sedaj počno tudi druge stranke. Vnaprej se izrekajo o podpori kandidatom, celo predlagajo njihova imena. Tako je bila izvoljena večina pretekle sestave ustavnega sodišča, ki je potem seveda tudi dajala ton družbeno in politično pomembnim odločitvam. Šlo je za sodnike, ki so bili izvoljeni v času prve vlade Janeza Janše. Poleg že omenjenih Zobca, Deisingerja in Mozetiča sta bila to še Ernest Petrič in Marta Klampfer. Ta večina je med drugim dolga leta omogočala nadaljnje neskladje med pravicami istospolno usmerjenih in vseh drugih oziroma onemogočala izenačitev pravic, ki jih je bila v nekem obdobju pripravljena uzakoniti politika. Neskladje zato obstaja še dandanes.

A nekdo po svoji političnosti izrazito izstopa. Nekdo je bil izvoljen na neposredno željo in z vnaprejšnjo podporo SDS. Da, to je prav Klemen Jaklič. A šele po tem, ko ni bil izvoljen za slovenskega sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Tisti postopek je prav zaradi izrednega strankarskega angažmaja tekel na prav poseben način. Predsednik republike Borut Pahor, ki ob tovrstnih imenovanjih vedno stoji ob strani SDS in njenem predsedniku, je kar dvakrat razveljavil razpis, ne da bi za to navedel opravičljiv razlog. Težko se je znebiti občutka, da je to storil zato, da je poteklo dovolj časa, da je tudi Jaklič izpolnil starostni pogoj za prijavo na razpis. Kasneje sicer Jaklič ni dobil večinske podpore v državnem zboru.

Jakliča je potem Pahor predlagal za ustavnega sodnika, tudi tedaj v dogovoru s SDS in tako je bil tudi izvoljen, čeprav je bila stranka tedaj v opoziciji. Tedaj so eni trdili, da ni bolj vrhunskega pravnega strokovnjaka, ki bi bil sin slovenske matere. Drugi pa so opozarjali, da je politično ter tudi osebnostno sporen kandidat in kot tak neprimeren za tako občutljivo funkcijo in tako majhen kolektiv, ki ima končno besedo pri najpomembnejših vprašanjih v družbi. Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič je o tem v intervjuju za Mladino tedaj dejal, da bo Jaklič »nespoštljiv odnos do sogovornikov, tudi do nekdanjih ustavnih sodnikov, prisiljen opustiti, če bo postal ustavni sodnik, prav tako vnaprejšnje lahkotne sodbe o zapletenih ustavnih vprašanjih. Iz svojih izkušenj povem, da ni lahko ostati tiho ob krivičnih napadih, ker se tovrstne javne polemike za ustavne sodnike ne spodobijo.«

A mladi ustavni sodnik nasvetov enega od svojih predhodnikov očitno ni slišal. Jaklič namreč tokrat ni prvič na osebni ravni obračunaval s sodniškimi kolegi. V svojih ločenih mnenjih jim že tradicionalno očita pravno ignoranco, intelektualno podhranjenost, pomanjkanje intelektualne poštenosti… S temi besedami. V javnih nastopih svoje kolege označuje za »formaliste, ki zgolj dvigujejo roke«, delo na ustavnem sodišču oziroma raven argumentacije njegovih sodniških kolegov pa naj bi bila po njegovem mnenju celo nižja kot na seminarjih, ki jih je obiskoval in se jih udeleževal kot mladi pravnik na Harvardu.

Jaklič pred imenovanjem za ustavnega sodnika sicer ni opravljal političnih funkcij, a o njegovi politični in strankarski opredelitvi nikoli ni bilo dvoma. Udeleževal se je političnih shodov SDS v podporo njenemu predsedniku Janši pred ljubljansko sodno palačo in na njih kot eminentni pravnik tudi nagovoril zbrane protestnike. Svojo najbolj zgovorno javno misel o Janši pa je objavil na Twitterju: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.«

Sodnik Klemen Jaklič je edini med ustavnimi sodniki pokazal razumevanje za politične argumente o potrebi zapiranja meje pred begunci.

Res je, tudi Matej Accetto je bil kandidat s podporo politične stranke, točneje SMC oziroma še točneje, kar s podporo njenega predsednika Mira Cerarja. Da je tudi sodeloval v civilni iniciativi, katere namen je bil ustanovitev stranke, je bilo znano že pred njegovo izvolitvijo za ustavnega sodnika. To je tudi sam javno priznal, ko je dejal, da se ima v bistvu le spletu srečnih naključij zahvaliti, da tedaj ni vstopil v politiko in v SMC. To je ponovil tudi sedaj v javnem pismu, in sicer da je od septembra 2013 do septembra 2016 bival in služboval na Portugalskem, kar mu je »olajšalo« odločitev, da ne vstopi v politiko: »Posledično nisem sodeloval pri ustanavljanju stranke SMC, nisem postal njen član in se z njo nisem udeležil predvolilne tekme na državnozborskih volitvah leta 2014.« Accetto je bil sicer v državnem zboru za ustavnega sodnika potrjen z visoko večino 75 glasov proti 11. V tokratnem primeru je glasoval za razveljavitev zakona o tujcih, ki ga je sprejela Cerarjeva vlada, vlada stranke, ki naj bi ji torej bil zvest.

Na Jakličeve obtožbe na račun Accetta se je odzval tudi predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez. In to z nenavadno ostrimi besedami, je pa tudi res, da se je odzival na nenavadno obnašanje enega izmed svojih kolegov. Za nacionalni radio je med drugim dejal, da je Accetto okoliščine svojega sodelovanja z Mirom Cerarjem ustavnim sodnikom podrobno pojasnil, razlogov za njegovo izločitev od odločanja ali odstop pa ni. O sodniku Jakliču pa je povedal: »To ni dostojno. Prej sicer mislim, da je to težava samega sodnika. Ločena mnenja so najprej odraz posameznega sodnika, v njih izrazi samega sebe in si nastavlja ogledalo. Ostali sodniki nekako ostajamo nad tem, osredotočamo se na razloge za odločanje v posameznih odločitvah.«

Če pa vendarle edini resnico govori sodnik Jaklič in je torej političnost ali strankarska pripadnost Mateja Accetta problem, potem nič ne velja nobena od dosedanjih odločitev ustavnega sodišča, saj so pri njej sodelovali še precej bolj »politični« in »strankarski« ustavni sodniki. Nekoč in danes. Mednje sodi tudi Klemen Jaklič. Ne nazadnje mu je glede zakona o tujcih kot edinemu uspelo glasovati v skladu s političnimi argumenti, ne pa s pravnimi. Morda najbolj politični in strankarski sodnik, ki s prstom kaže na druge in jim očita prav to, pa bo s preostalimi kolegi moral sodelovati še debelih sedem let. In oni z njim.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.