Uredništvo

21. 10. 2019  |  Družba

»Klicali so jo Milka Debilka. Jaz pa sem noči prejokala.«

Resnična zgodba o človeški hudobiji, pa tudi o dobroti

Meri

(Fotografija je simbolična.)
© Humanitarček / Facebook

Mariborsko društvo Humanitarček (društvo za promocijo humanitarne dejavnosti) je na Facebooku objavilo zgodbo o Meri, Milkini mamici, ki razkriva, kako se je kot ženska z zavidljivo voljo borila s predsodki družbe, zgolj zato, ker je imela hčer z Downovim sindromom. To je zgodba o človeški hudobiji, a nenazadnje tudi o dobroti. Zapis Meri objavljamo spodaj v celoti.

Sem Meri, Milkina mamca.

Pred nekaj tedni sem jih praznovala 82. Lepa starost - bi marsikdo rekel. Rojstnih dni se veselim samo zato, ker vem, da je eden manj do konca. Bili so lepi časi, a zdaj sem utrujena. Niso več.

Zrasla sem v revni družini, za šole ni bilo časa. Tudi denarja ne, čeprav so bile takrat cenejše, kot berem danes. Ampak si moral imeti pa vseno "gvant", pa "šolne". Doma sem se naučila kuhat, dobro sem kuhala. Vsa leta sem delala kot kuharica v šoli.

Mož je bil učitelj, rad je imel zemljepis. Takrat so bili še tovariši učitelji. Ob večerih mi je pripovedoval o krajih, ki jih je kazal v šoli učencem. je rekel, da bova enkrat šla. Tja v Španijo. Ali vsaj na morje. Priden mož je bil, rad je delal na vrtu, v gozdu. Ko sem bila tik pred porodom, se je v sosedovi goši zgodila nesreča - stisnilo ga je drevo. Nikoli ni spoznal najine Milke, jaz pa nikoli nisem videla morja.

Milka je bila že kot dojenček drugačna. Imela je velike črne učke in širok nos. Zdravniki so rekli, da je "prizedetek" (Milka ima Downov sindrom, op.p). Jaz sem bila prepričana, da nama bo nekako že uspelo čez življenje. A ljudje so kruti. Na majhni vasi, kjer sva živeli, so se otroci norčevali, za njo so metali gnila jabolka, pa kroglice papirja. Klicali so jo Milka Debilka. Jaz sem prejokala noči in noči. Še v šoli so potem zbadali mene ,"lej mamo Milke Debilke". Ni bil ravnatelj več zadovoljen z menoj.

Ampak Milka te hudobije ni nikoli razumela, vedno se je smejala nazaj, bila prijazna. Ko jo enkrat sosedov fant vanjo vrgel jabolko, jo je pobrala in mu jo nesla nazaj. Veliko denarja je šlo za vlak, da sva hodili na preglede v Ljubljano. Pa tako niso znali pomagati. V šolo ni šla, doma sem jo učila kuhati, prati, likati. Zdravniki so rekli, da je "prizadeta", ampak, naj bom srečna, "da ni fejst", ker ni za v zavod. Kdo bi ga sploh plačal? Karkoli so že mislili. Jaz sem vedela, da se ne bo nikoli poročila, da ne bo nikoli sama delala za kruh. Da moram jaz za obe.

Ko je bila starejša, sva se preselili. Fantje v vasi so postajali še bolj žleht. Milka je imela dolge črne lase, lepe učke in kdaj pa kdaj jo je kdo zvlekel za kako grmovje. Sem jo želela zaščititi.

V mestu dolgo nisem dobila službe, bila sem stara za mesto. Z Milko sva pomagali, čistili sva bloke, likali ljudem. Včasih je kdo rekel, da naj ne hodim več, ko je videl, kakšna je. Še pri 75. sem ribala stopnice v stolpnici, ko me je usekalo v križu. Milka je zribala zadnji štuk. Ko je hišnikova žena to videla, je zanalašč špuknila po tleh, češ da sva nemarni. In sem morala znova. V vasi so res kričali "Milka Debilka", v mestu pa se niso na glas drli, so si pa mislili isto. In je prav tako bolelo.

Menda "mongolčki" živijo samo par let, ampak Milka se ne da. Zdaj jih ima že 55. Še vedno je kot velik otrok in še vedno ne razume hudobije ljudi. Samo lasje niso več tako črni, učke pa so še vedno žive. Na zadnji kontroli je zdravnik rekel, da ima povečano srce, da lahko kar zaspi. Tega me je strah, a še bolj me je strah, da bi jaz zaspala pred njo. Kako se bo znašla?

Skupaj ne dobiva več kot 550 evrov. Zato jaz še vedno kaj pozašijem, a me oči že izdajo. Tudi čistiva še, za zraven. Zadnjič naju je ena gospa zanalašč prijavila inšpekciji. Menda je to delo na črno. Sva plačali kazen 250 evrov. Čeprav je bil tisti blok vreden 40 evrov za cel dan pucanja. Potem sva mogli še več pucati, da sva plačali elektriko, pa ogrevanje, pa te položnice, ki sploh ne vem zakaj so. Saj se znajdeva. Včasih greva v kako restavracijo prosit, če kaj ostane. Jaz ne bi šla zase, ampak Milka - ona glasno reče "mamca, lačna sem". Pa tudi prosim kdaj. V bloku koga, ki vidim, da bo vrgel kifeljček stran. Ampak me velikokrat tamladi samo grdo pogledajo, pa ga vržejo.

Rada bi dala na stran, da bo Milka imela vsaj malo, če me prej pobere. Pa kdaj bi ji kupila smokije, to vedno gleda. Rada ima hrustkaste stvari. Oni rdeči so ji še posebej ljubi. Saj ni ona kriva, da je drugačna.

Zadnje čase me tako štiha pri srcu. Sploh ko nesem ajmar po stopnicah. Rada bi, da imava obe vnaprej urejen grobek. Ne zaupam ljudem. Hudobni so. Oni bi še res napisali na grobek "Milka Debilka".

PRIPIS DRUŠTVA HUMANITARČEK

Meri smo srečali, ko je zaradi infarkat pristala v bolnišnici (štihanje je le pravilno ocenila). Takrat nas je socialna delavka vključila ... Ni želela v dom - dolgo ni nihče vedel zakaj. Potem pa smo odkrili njeno Milko. Sedaj imata urejeno stanovanje. Milka je vključena v skupnost, pomaga z izdelki. Meri pa ne čisti več. Tudi njun prihodek se je zahvaljujoč dodatkom dvignil.

Pred tremi leti smo ju prvič peljali tudi na morje. Tam se je Milka prikupila paru, ki oddaja namestitve in sedaj sta redni gostji. Za #projektVida Meri kvačka prtičke. In smokiji - uh, teh je sedaj na tono, Milka se jih nikoli ne naje.

Koliko Milk pa srečaš ti? In koliko Meri? Smo ljudje res tako kruti?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.