Jure Trampuš

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Politika

Slovensko sprenevedanje

Premier, zunanji minister, predsednik in drugi se s tiho podporo Španiji in njeni politiki do Katalonije pridružujejo tistim, ki menijo, da lahko politične cilje dosežeš s silo

Policijsko nasilje nad Katalonci, ki so demonstrirali na barcelonskem letališču

Policijsko nasilje nad Katalonci, ki so demonstrirali na barcelonskem letališču
© Emili Fuig

Številke govorijo same zase. Konec tedna je bilo v Barceloni med protesti, v pravih uličnih spopadih med policijo in Katalonci, poškodovanih 579 ljudi, štirje med njimi naj bi bili, domnevno zaradi gumijastih nabojev, ki jih je uporabljala policija, oslepeli na eno oko.

Poškodbe so bile na obeh straneh, a posnetki, ki so se razširili po družabnih omrežjih, dokazujejo, da je policija ravnala res surovo. Celo komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović je v zaskrbljenem pismu zapisala, da bi morala policija tudi v težkih razmerah pri uporabi sile strogo upoštevati načeli nujnosti in sorazmernosti.

A ju ni, policijska taktika, kako iz središča Barcelone pregnati nezadovoljne posameznike, je bila preprosta. Policisti so se s svojimi vozili zapeljali med ljudi in jih potem z udarci, ki so padali po vseh, tudi po ženskah ali starejših, pregnali v stranske ulice. Nekateri policisti so ljudi vlekli po tleh, jih grobo brcali, vanje so iz neposredne bližine streljali s solzivcem. Za ljudi jim je bilo vseeno. Kdor je bil na ulicah, je bil kriv, protestniki, novinarji, opazovalci, tisti, ki so se po naključju znašli na prizorišču, mladi, stari, otroci, ženske, mimoidoči z nakupovalnimi vrečkami. Policisti so imeli v rokah gumijevke, za pasom pa orožje.

Policija je vedno tako nasilna, kot je nasilna država, ki jo hrani.

Španska policija ni edina, podobno brutalno se že mesece obnaša francoska policija, ko obračunava z »rumenimi jopiči« – če tistih nezaslišanih primerov iz Hongkonga ali Čila niti ne omenjamo. Državno nasilje ima v Španiji širše ozadje. Španska država ne obračunava le s protestniki, temveč tudi z njihovimi izvoljenimi predstavniki, politiki, ki zagovarjajo proces katalonskega osamosvajanja. Špansko vrhovno sodišče je devetim katalonskim politikom, ki so bili vpleteni v referendum o katalonski samostojnosti leta 2017, prejšnji teden dosodilo zaporne kazni od devet do 13 let. Krivi naj bi bili vstajništva in zlorabe javnih sredstev. Med obsojenimi sta nekdanji podpredsednik katalonske vlade Oriola Junqueras in nekdanja predsednica katalonskega parlamenta Carme Forcadell.

»Skupno sto let zapora. Barbarsko dejanje,« se je na Twitterju na obsodbe odzval nekdanji predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont, ki mu niso sodili, ker se je zatekel v tujino.

Ko razmišljamo o Kataloniji, moramo razmišljati tudi o Sloveniji. Kako so se naši politični voditelji odzvali na sodne procese, kako so se odzvali na policijsko nasilje? Marjan Šarec je recimo dejal, da je nasilje nekaj slabega, ampak da položaj v Španiji ni primerljiv z izkušnjo slovenskega osamosvajanja. Podobno, če ne še bolj medlo, neodločno, sprenevedavo se je odzval zunanji minister Miro Cerar, ki dogajanja v Španiji najraje ne bi komentiral, ker gre predvsem za notranje zadeve neke države.

Nasilje nad protestniki ni nikoli notranja zadeva neke države. Tudi zapiranje političnih voditeljev ne.

Nasilje nad protestniki ni nikoli notranja zadeva države. Tudi zapiranje političnih voditeljev ne. Namen mednarodnih organizacij, prava, deklaracije o človekovih pravicah je ravno to, da države prisilijo v spoštovanje zavez, ki so jih podpisale. Zato imamo mednarodna sodišča. Zato imamo Organizacijo združenih narodov. Zato naj bi imeli tudi Evropsko unijo.

Moralno izhodišče španske zgodbe je, naj se premier Šarec temu izogiba, kolikor se hoče, enako izhodišču slovenske. Res je, da smo bili Slovenci v času plebiscita enotnejši kot pred dvema letoma Katalonci, res je tudi, da je španska ustava drugačna od slovenske, drugačni so zgodovinski trenutek, geopolitična razmerja in tudi podnebje je bilo pred 30 leti malce hladnejše. A pri obeh primerih, pri slovenskem in katalonskem, gre za enako vprašanje: ali imajo ljudje v neki skupnosti pravico, da se odločijo, v kakšni državi želijo živeti. Slovenija, njeni prebivalci so si to pravico izborili. Tudi pri nas smo imeli leta 1988 politične procese, le da so bili Ivan Borštner, Janez Janša, David Tasić in Franci Zavrl pred vojaškim sodiščem obsojeni na bistveno nižje kazni kot katalonski voditelji. Hkrati nobeden od Slovencev zaporne kazni ni presedel v celoti. Janša je leta 1989 v zaporu lažje intenzivnosti preživel »samo« šest mesecev. Že omenjeni Katalonec Oriol Junqueras pa je v Španiji zaprt že od novembra 2017 in za zdaj je videti, da bo v zaporu še dolgo.

Podobno sprenevedavo kot slovenski politiki se obnaša vsa Evropa. Ko sta recimo v ponedeljek evropski politični skupini Levica (GUE/NGL) in Zeleni vložili predlog, da bi o Kataloniji na redni seji razpravljal evropski parlament, se večini poslancev ta tema ni zdela dovolj pomembna. Med njimi je bil tudi Milan Zver, poslanec, izvoljen na listi SDS, stranke, ki se v političnem jeziku vedno znova vrača v tista zlata osamosvojitvena leta.

Franc Bogovič, Milan Brglez in Klemen Grošelj so bili v manjšini tistih, ki so zahtevali politično razpravo. Klemen Grošelj pravi, da tudi zato, ker je zdajšnji položaj nesprejemljiv. »Potreben je politični dialog med obema stranema, ne pa to, kar se dogaja danes, ko se vse skupaj ignorira. Sedanje stanje pelje v nadaljnjo radikalizacijo obeh strani. Sam sem razcepljen med čustvenim in razumskim pogledom. Čustveno podpiram Katalonce, razumsko pa vem, da mora vse skupaj potekati v okviru ustavnega reda.« Politični dialog in demokratični proces sta sicer tista, ki krojita tudi ustavo.

Nedopustno je, da se z državnim nasiljem omejujejo temeljne človekove pravice, »med katerimi je tudi izpolnjevanje ali pa izražanje volje po tem, kakšno prihodnost naj ima kakšen narod,« je voditeljici oddaje Politično Tanji Gobec v nedeljo zvečer dejal prvi predsednik Slovenije Milan Kučan. »Nedopustno je tudi, da so v Evropi politični zaporniki … To ni več notranji problem Španije in tudi nikoli ni bil; ko gre za kršitve človekovih pravic, ki so ene od temeljev, na katerih počiva Evropska unija, je to vseevropski problem. In ne vem, zakaj je evropski problem, če se kršijo pravice v Rusiji, na Kitajskem, kje v Afriki, v Južni Ameriki, ne pa takrat, kadar se kršijo znotraj Evrope.«

Milan Zver, katerega stranka se utemeljuje na procesu JBTZ, v evropskem parlamentu ni podprl predloga, da parlamentarci v Bruslju razpravljajo o dogajanju v Kataloniji.

S Kučanom se je v oddaji strinjal tudi nekdanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, sicer dolgoletni politični nasprotnik nekdanjega predsednika. Dogajanje v Španiji je tudi po njegovem res nekaj nezaslišanega. »Naša vlada, naš zunanji minister bi morala v okviru možnosti, ki jih imata, španski vladi zastaviti vprašanje, kako misli problem rešiti.« Katalonija je zanj »eklatantno evropsko vprašanje razmerja med narodnim in državnim«.

Izkušnje razpada Jugoslavije nas učijo, da se politični problem pač ne more reševati s prisilo. Rešuje se lahko samo s pogovorom. Represija, naj bo sodna ali policijska, stvari zgolj zaostri.

Dialoga med Katalonci in špansko državo danes ni. Ko je socialistični premier Španije Pedro Sanchez v ponedeljek obiskal poškodovane policiste, se ni želel sestati s katalonskim predsednikom Quimom Torrom. Namenoma se mu je izognil. Njuna komunikacija za zdaj poteka samo prek javnih izjav in pisem.

Kjer ni dialoga, zmaguje nasilje - unitaristi, skrajni desničarji in fašisti zažigajo katalonsko zastavo in kričijo: »to je naša dežela, moramo se braniti!«

Kjer ni dialoga, zmaguje nasilje - unitaristi, skrajni desničarji in fašisti zažigajo katalonsko zastavo in kričijo: »to je naša dežela, moramo se braniti!«
© Emili Fuig

Sanchezovo omahovanje je morda razumljivo, v Španiji bodo na začetku novembra volitve in prevelika naklonjenost Kataloniji bi mu lahko odnesla zmago, že tako ali tako se priljubljenost njegove stranke naglo zmanjšuje. Ni pa razumljivo omahovanje slovenskih politikov. Ni razumljivo sprenevedanje Marjana Šarca, Mira Cerarja, Dejana Židana, Boruta Pahorja.

Rudi Rizman je ugleden slovenski sociolog, zaslužni profesor ljubljanske univerze, predava tudi na bolonjski univerzi. Prejšnji teden se je pridružil slovenskemu Odboru za podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji. Drža slovenskih politikov ga ni presenetila. »Paradoks je, da se uradna slovenska politika do katalonskega vprašanja odreka mednarodnim načelom, za katerimi so stale države in mednarodna javnost takrat, ko so podprle in priznale samostojnost Slovenije. Slovenija se jim na ta način za nazaj odreka, kar v mednarodni javnosti samo še bolj utrjuje spoznanje o njeni nekredibilni in na geopolitičnem oportunizmu zasnovani zunanji politiki.« Slovenija torej drugim državam pošilja sporočilo, da nima svoje dosledne in strateško utemeljene zunanje politike. »Ponuja se v drugorazredni vlogi države, ki je pripravljena zamižati pred kršenjem in tudi nasilnim obračunavanjem demokratičnih načel, kot se to kaže v primeru španske države proti katalonskemu narodu.« Lahko bi seveda ravnali drugače, lahko bi tudi zaradi slovenske izkušnje zagovarjali tezo, da je edina rešitev demokracija, ne nasilje, demokracija je tista, ki zagotavlja sožitje. »Tragedija slovenske aktualne politike je, da je v katalonskem primeru zamudila to priložnost, da Evropo na podlagi lastnih izkušenj opozori, v kakšne tragedije in množično nasilje lahko vodi velikodržavna politika, ki je znana iz evropske zgodovine v minulem stoletju. Če hoče država Slovenija, da jo v svetu kdo sliši, bo morala zbrati več poguma, kot je bilo to doslej. Tako pa se je kot v primeru podpori vojni v Iraku tudi tokrat ponovno izkazalo, da raje prisluhne tujim željam (Bruslju, Španiji) in ne svojim državljanom in decentni evropski prihodnosti,« še dodaja Rudi Rizman.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.