Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Družba

Si ljudje res ne želimo demokracije?

Kaj je v Portorožu povedal Slavoj Žižek in zakaj se njemu in njegovim besedam ne smemo le smejati

»No, zdaj vemo, kako slabo je. Kaj pa naj mi, industrija, naredimo, da bo bolje?« je po enournem predavanju, ki ga je imel Slavoj Žižek na portoroškem oglaševalskem festivalu Zlatem bobnu, voditelj navrgel filozofu. »Ne, ne, ne,« ga je nemudoma prekinil Žižek, »nisem tukaj, da bi vas kritiziral.« Oglaševalci imajo konkurenco v politikih in ti, tako Žižek, so slabši kot prvi. »Vi vsaj priznavate, kaj počnete. Veste, kaj zares sovražim pri politikih? Najprej cinično prikimavajo, da je vse igra, in nato mislijo, da so se s tem priznanjem iz te igre izločili.«

Žižka je nekoč, v komunističnih časih, na fakulteti učil neki profesor, za katerega so sumili, da dela za tajno policijo. Da je ovaduh. Nekega dne je ta profesor, malce pijan, res pristopil k mlademu Žižku in razkril, da so vse govorice resnične. Dejansko dela za tajno službo. Žižek je profesorju, tako je povedal na predavanju, odgovoril s staro šalo: »Videti si kot prasec, obnašaš se, kot da si prasec, ampak, ja, v resnici si prasec.« To, da politiki priznajo, da se gredo ceneno propagando, da manipulirajo, jih ne odrešuje. Nič boljši niso, ker so priznali.

»Eden od najpogostejših očitkov moji ljubi Greti je ta, da z njo manipulirajo starši. Upam, da to res počno. Delajo dobro stvar.

Zakaj pa ne!« Z oglaševalci, ki so sedeli na festivalu, bi bilo lahko podobno. Manipulirajo z javnostjo, ampak njihova sporočila lahko povzročijo tudi kaj dobrega. »Zdaj vas bom dokončno šokiral,« se je na koncu pošalil Žižek in opozoril, da bo sledilo nekaj resnično opolzkega. In res je. Zbranim oglaševalcem, producentom, copywriterjem, kreativnim direktorjem, študentom komunikologije je predlagal kampanjo, ki naj bi ljudi dokončno odvrnila od kajenja. Cigaretne škatlice danes krasijo grozne fotografije črnih pljuč, razžrtih ustnih votlin in podobno. »Predlagam nekaj neizvedljivega. Naj bo na teh škatlah slika ženskih ust in kurca v teh ustih … Naj bo vulgarno pripisano – puši kurac, ne cigarete. Zraven pa naj resni doktorji govorijo o tem, kako strupene so cigarete in koliko vitaminov je v moški spermi,« je Žižek navrgel avditoriju.

»Res srečen nisi takrat, ko dobiš, kar si želiš, ampak takrat, ko ti je to skoraj uspelo, a si za las zgrešil cilj. To je prava sreča.«

Sledili so žvižgi, smeh, ploskanje, nekaj pa je bilo tudi zavijanja z očmi …

Sreča

Večina Žižkovih predavanj poteka podobno. A naj vas vulgarne besede ne zavedejo, Žižek se rad šali, pretirava, provocira, govori o filmih, pop kulturi, uporablja pogrošni jezik, a hkrati razpravlja o stvareh, veliko resnejših od kosmatih vicev, ki letijo iz njegovih ust.

Na začetku predavanja, naslovljenega Kaj gori v amazonskem gozdu, je razpravljal o sreči. Kaj je torej sreča? Zakaj naj bi bila sreča nekaj, za kar si prizadevamo, zakaj po njej hrepenimo? In zakaj hkrati živimo v strahu pred apokalipso? Zakaj se desničarji bojijo beguncev, islama in feministk, levičarji totalitarne države in neoliberalnega trga, spet drugi pa opozarjajo, kako tehnologija vpliva na naše mišljenje?

»Nekaj mora biti v naši psihološki strukturi, kar se upira sreči in zadovoljstvu,« je v Portorožu razlagal Žižek. »Ljudje si v resnici ne želijo svobode.«

Danes za obvladovanje množic ne potrebuješ klasičnih vojsk z bajoneti in tanki, lažje je nadzirati posameznike, ki so prepričani, da so svobodni in avtonomni akterji lastnega življenja. »To ni nič novega,« je povedal Žižek in stopil korak dlje. »Pred leti sva z nekim kolegom v Litvi razpravljala, kdaj so bili ljudje v Evropi v zadnjih desetletjih najsrečnejši. Prišla sva do strašnega zaključka, s katerim se strinjam. To je bilo na Češkoslovaškem takoj po padcu praške pomladi. Kakšno je bilo takrat življenje? Prvič, materialne potrebe prebivalstva so bile v bistvu zadovoljene, a ne preveč, ker če v trgovinah lahko kadarkoli kupiš, karkoli si pač želiš, nisi srčen. Dobro je, če enkrat na mesec ni dovolj jajc ali salame – vse to te spominja, kako srečen bi lahko bil.« V isti Češkoslovaški, kar je drugi element poti do sreče, je obstajala od Sovjetske zveze postavljena partijska elita, ki je bila kriva za vse, kar je šlo v državi narobe. »Za srečo ni dobro, da verjameš, da je v državi demokracija, če bi res bila, bi bil zanjo odgovoren tudi sam.« Hkrati, kar je tretja značilnost tistega obdobja, pa je ravno prav blizu in ravno prav daleč obstajala obljubljena dežela, lepi drugi svet, Zahodna Nemčija. »Res srečen nisi takrat, ko dobiš, kar si želiš, ampak takrat, ko ti je to skoraj uspelo, a si za las zgrešil cilj. To je prava sreča,« je razlagal Žižek.

Obdobje po padcu praške pomladi ni unikatno. In tudi odnos ljudi do sreče ne. »Enako je bilo v Veliki Britaniji, ko so laburisti na zadnjih volitvah skoraj zmagali. In bili hkrati olajšani, da niso. Če bi zmagali, bi se morali spoprijeti z realnimi težavami, z ekonomijo, s svojimi obljubami. Skoraj so zmagali. To je res prava sreča, so mi priznavali.«

V izpeljavah o zasnovi prave sreče je stopil še korak dlje. Med predavanjem je izrekel heretično misel, da je praško pomlad, njeno idejo, rešilo ravno posredovanje Sovjetske zveze. »Ne, nisem nor. A predstavljajte si, kaj bi bilo, če ne bi bilo sovjetskega posega. Kaj bi se zgodilo? To je težko vprašanje in mislim, da realna možnost za vzpostavitev avtentičnega, demokratičnega socializma ni obstajala. V nekem trenutku bi se reformisti morali odločiti, ali naj gredo do konca in postanejo navadna zahodna država ali pa je bolje, da reforme ustavijo. Poseg Sovjetske zveze nam je, tedanjim naivnim levičarjem, dovolil, da smo ohranili svoje sanje.«

Popolnoma enako se dogaja z vsakim izmed nas. Identično zgodbo pripoveduje recimo vizija Jamesa Camerona in njegovega Titanika. Kate Winslet in Leonardo DiCaprio sta bila najsrečnejša natančno tisti trenutek, ko sta v podpalubju sanjala, kako bosta v New Yorku zaživela skupaj, kako bo ona zapustila privilegirani meščanski sloj in zaživela z revnim Jackom. A če bi Titanik resnično priplul do obale, se to ne bi zgodilo. Prava sreča je namreč vselej le privid. »Sreča vedno deluje kot obljuba te iste sreče.« Žižek torej trdi, da je v človeški naravi, v našem odnosu do sreče zmeraj nekaj patološkega. »Ne želimo biti srečni, ampak želimo biti skoraj srečni. Enako je pri politiki, mislim, da si ljudje ne želijo demokracije v smislu, da bi odločali sami. Želijo si privida demokracije. Ljudje si želijo, da jim tisti, ki so na oblasti, predlagajo, kako naj volijo, in hkrati ohranjajo videz, da so volitve v resnici svobodne. Kadar so volitve resnično svobodne, jim pravimo kriza demokracije.«

Takšna kriza demokracije, vsaj tako je pred dobrimi desetimi leti namigoval Zahod, se je pripetila v Grčiji v času, ko je zmagala Siriza. Veliko je obetala, a je zdaj, toliko let kasneje, priznala poraz. V bistvu je bila nanj obsojena že na začetku, Siriza je bila premajhna, Aleksis Cipras pa osamljen. »Osebno poznam Ciprasa in druge ljudi iz Sirize. Šokirani so bili, ko so zmagali na tistem referendumu, na skrivnem so si želeli, da bi izgubili za kakšen odstotek ali dva.« In ko so zmagali, so bili prisiljeni uresničevati svoj radikalni politični program. Končni učinek je bila kapitulacija. »Veste, kaj je največja tragedija Sirize? Navadno v času gospodarske krize oblast prevzamejo fašistični ali vojaški režimi, ki uredijo nered in potem se vrne demokracija.« Grška izkušnja je nasprotna, skrajna levica je bila prisiljena vpeljati varčevalno politiko. »Nazadnje je bila kot stranski produkt vsega dogajanja tako rekoč popolnoma uničena avtentična levica. To se zgodi, ko se uresničijo sanje!« Da ne bo pomote, za srečo seveda ne potrebujemo diskretne totalitarne politične ureditve. Žižek trdi nekaj drugega. Vprašanje sreče je postavljeno na napačen način, sreča je zanj predvsem »kategorija za strahopetce« – velike stvari v življenju ne pomenijo sreče.

Ekologija strahu

To nas pripelje do vprašanja ekologije, druge topike predavanja. Žižek ne trdi, da gre pri vprašanju segrevanja ozračja za novo prevaro, nasprotno, toda v isti sapi opozarja na neko zgodovinsko podrobnost. »Dovolj sem star, da se spomnim, kako so pred desetletji v Nemčiji govorili o umiranju gozdov, vsi so uporabljali pojem Waldsterben. Najvplivnejši mediji so pisali o tem: Der Spiegel, Stern … Obstajale so zelo natančne znanstvene napovedi, kako bo leta 2020 Evropa ostala brez gozda. A kot vemo, je danes v Evropi več gozda kot kadarkoli v 20. stoletju.« Kaj to pomeni? Napovedi o spremembah podnebja in okolja moramo jemati resno, hkrati pa se moramo zavedeti, da so lahko znanstvene napovedi napačne ali nepopolne. Hitro poenostavljanje ali pretiravanje vedno koristi tistim, ki trdijo, da se Zemlja ne segreva.

Žižek hkrati opozarja, da se nikakor ne smemo ujeti v past ekologije strahu, v strašenje pred neizogibno katastrofo. Še več, ta strah pred domnevno neizbežnim lahko postane zelo vplivna ideologija, nov opij ljudstva, nadomestilo za izginjajočo družbeno vlogo religije. Zemlja nas namreč ne kaznuje za to, kar ji počnemo. »Ne Zemlja, mi imamo težave, Zemlja je indiferentna, Zemlji je vseeno, preživela je veliko večje katastrofe kot je človeštvo.«

»Če je naša liberalnodemokratična skupnost res nekaj tako dobrega, kako se je Donald Trump sploh lahko zgodil?«

Veliko je ideoloških odgovorov na to, kako naj se lotimo ekologije, od zanikanja do apokaliptičnih pričakovanj, »vendar je najbolj ogabna oblika ekološke ideologije zahteva po osebni odgovornosti« – zbujanje slabe vesti kot nadomestilo za zahteve po sistemskih spremembah, torej. Nato je zbranim kot prispodobo za svoje trditve ponudil klasično prigodo iz Starbucksa. »V vseh teh kavarnah se pojavljajo napisi o tem, kako 10 odstotkov dobička namenijo nekim otrokom iz Gvatemale ali za gozd v Somaliji, karkoli že. A pravo sporočilo je: če zapravljate pri nas, je družbena cena že vključena v naš produkt, več kot zapravljate, bolj ste ekološko zavedni.«

Popolnoma enako je s kupovanjem ekološko pridelane hrane, večina ljudi, ki kupujejo gnila jabolka, ne pa lepih, zelenih, gensko spremenjenih sadežev, se zaveda, da gre za manipulacijo, a se kljub temu pri nakupu počuti dobro. Žižek hkrati odkrito priznava, da ne poznamo odgovora na to, kaj storiti, kako preprečiti ali omiliti segrevanje ozračja. Tudi zato je občudovalec Grete Thunberg in njene toksične moškosti, ona ne dvomi, verjame znanosti …

Trump in resnični Gilead

Bistvo vsega pa je vedno v načinu dojemanja sveta, resničnosti, prezentiranju te. Žižek se je po krajšem izletu v čas Tomaža Akvinskega in razumevanje koncepta pekla in nebes v tretjem delu predavanja ustavil pri romanu Deklina zgodba Margaret Atwood. Tudi to delo je zanj »čista ideologija«. Roman in njegovo nadaljevanje opisujeta svet, kjer v bližnji prihodnosti skrajno krščansko fundamentalistično gibanje prevzame oblast v ZDA in si podredi ženske. Fizično, seksualno, miselno – oblast vpelje absolutni nadzor nad žensko.

»Kaj je težava?« se sprašuje Žižek. »Dve sta. Vsi moji prijatelji, moški in ženske, so priznali, da so med gledanjem TV-serije najbolj uživali, ko so odkrivali nove načine mučenja žensk. Moralno si seveda čist, ko gledaš vse te stvari in trdiš, da si zgrožen, ampak točno to je tvoj prikriti užitek. Druga, še hujša težava je, da je Deklina zgodba odličen primer tega, čemur sam pravim nostalgija za sedanjostjo.« Ta serija nas prepričuje, naj uživamo v družbi, v kakršni živimo danes, tukaj in zdaj. Ne v knjigah ne v TV-seriji pa se ne pojavi odgovor na bistveno vprašanje, kako je sploh mogoče, da se v današnji družbi, v liberalni, strpni družbi, lahko pojavi takšno fundamentalistično gibanje, kot je opisano v viziji Margaret Atwood, in kako lahko potem prevzame oblast.

Ali z drugimi besedami: »Če je naša liberalno-demokratična skupnost res nekaj tako dobrega, kako se je sploh lahko zgodil Donald Trump?«

V nadaljevanju predavanja se je skliceval na knjigo Irke Angele Nagle Kill All Normies, ki govori o tem, da je imela pred desetletji obscenost naravo subverzivnosti, danes pa so monopol nad njo prevzela alt-right gibanja. In ljudje, kakršen je Donald Trump.

»Argumentacija, da je populizem Donalda Trumpa prevara, da njegova politika varuje interese bogatih, ni popolna. Pogosto slišimo, kako so podporniki Donalda Trumpa neracionalni, da so žrtve primitivne ideološke manipulacije. Ne, v nekem smislu so racionalni. Trumpa podpirajo, ker se v svoji patriotski viziji, ki jo prodaja naokoli, hkrati ukvarja z njihovimi vsakodnevnimi problemi.« Kljub lažem, obscenosti, vulgarnosti Trumpova pripoved za podpornike zveni smiselno, morda na čuden način, a vseeno bolj smiselno kot zgodba, ki jo širi levoliberalni pol. Ne potrebujemo psihoanalize, da nam razkrije patologijo Trumpovega uspeha. »Edino, kar je potrebno psihoanalize, je iracionalnost neumnega odziva levice nanj. Neumnost, ki bo po vsej verjetnosti povzročila, da bo Trump še enkrat izvoljen,« je bil oster Žižek.

Zato je bistveno, pravi, da Trumpa ne obravnavamo zgolj kot osebo, tudi njegova koruptivnost ni največja težava. »Da bo jasno, Trump je ogaben človek, vulgaren, brez moralnega kompasa in podobno … Ampak hkrati je predstavnik države, njenih institucij, njenega aparata.« Trump torej ni problematičen le sam po sebi, je produkt drugih težav. Ni kriv pokvarjen posameznik, krivi so celotna država, sistem, njene institucije, njena pravila, njena zakonodaja … Popolnoma sprejemljivo je torej, če kritiziramo Donalda Trumpa, njegova dejanja, laži, zlorabe, a težje je kritizirati in spremeniti ves sistem. Zlo in zločini v tem primeru niso vezani le na nekega predsednika, niso individualizirani, ampak so sestavni del kolesja državnih institucij. »Vsega tega se lahko naučimo iz dejanj treh posameznikov, ki so zame pravi heroji. To so Julian Assange, Edward Snowden in Chelsea Manning.« Četudi bo Trump nazadnje vseeno odstavljen, četudi ne bo zmagal na naslednjih volitvah, se stvari v ZDA ne bodo bistveno spremenile.

V tem smislu je vprašanje uspeha Donalda Trumpa podobno vprašanju nastanka Gileada, države, ki jo Margaret Atwood opisuje v svoji distopiji. Lahko se zgražamo nad Trumpom, a če hkrati ne poskušamo spremeniti sistema, ki ga je ustoličil, ne naredimo nič.

Ujeti v sanje nekoga drugega

Čisto na koncu predavanja, na koncu velike zgodbe o sreči in represiji, se je spomnil še na Petra Handkeja, avstrijskega pisatelja slovenskih korenin, ki je pred dnevi dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Žižek ga dobro pozna in ga po svoje prezira.

»Spremljam njegovo delo in v eni izmed knjig je nekoč naslikal idealizirano podobo Slovenije kot dežele, ki je izvzeta iz sveta kapitalističnega potrošništva. Dobro se spominjam, trdil je, kako v Avstriji v trgovinah izbiraš med desetimi blagovnimi znamkami mleka, v Sloveniji pa v trgovinah najdeš le tetrapak, na katerem piše mleko. Vse to ga je fasciniralo …« Ko pa se je potem Slovenija osamosvojila, ko je prevzela kapitalizem, se je v Handkejevih očeh vse spremenilo, Slovenija je postala drugačna, ni se več skladala s sanjskim svetom, v kakršnega je verjel. »Bil je šokiran, nismo bili več pripravljeni igrati vloge avtentičnega drugega.« Handke je potem spremenil fokus, avtentični drugi so zanj postali Srbi. »Na eni strani je nostalgičen za predkapitalistično Jugoslavijo, ampak, moj bog, njegov heroj je ravno Slobodan Milošević, ki je bil glavni akter njenega razbitja.«

Žižek seveda dopušča, da je Handke velik pisatelj. A to, da si velik pisatelj, ne pomeni veliko. Nekateri recimo trdijo, da temelje katerekoli totalitarne ureditve vedno postavljajo intelektualci, recimo filozofi. Morda res, toda Žižek pravi, da je glede tega, glede polaganja temeljev za razrast totalitarizma vseeno učinkovitejša poezija. »Ni naključje, da je bil vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić pesnik. Danes pravijo, da ni bil pomemben, a pred vojno, v osemdesetih letih, so ga nekateri imeli za resnega pesnika. Podobno je bilo v Ruandi, tudi oni so imeli svojega pesnika.« In svoj grozoviti genocid. Kadar torej govorimo o velikih zločinih, »o Srebrenici in še o veliko drugih, ni nihče nedolžen, še posebno pesniki ne«.

»Ne Zemlja, mi imamo težave, Zemlja je indiferentna, Zemlji je vseeno, preživela je veliko večje katastrofe kot pa je človeštvo.«

Natančno po eni uri gostobesednega nastopa se je Žižkovo predavanje v Portorožu končalo. Končal ga je z dvema šalama, eno iz Srebrenice, drugo iz Auschwitza. Eno o tem, kako se prodajajo parcele s kostmi v tem nesrečnem bosanskem mestu, drugo o tem, kaj se v nebesih pogovarjajo v koncentracijskem taborišču umorjeni Židje. Tale zadnja gre takole: v nebesih se nekaj Židov za mizo pogovarja, kako so umrli. Eden reče drugemu: »Jakob, se spominjaš, kaj se je zgodilo? Ko so te vlekli proti plinski celici, ti je spodrsnilo, padel si in si zlomil lobanjo.« Nato so se vsi smejali. Pride mimo bog in jim pravi: »Dragi moji, ne razumem vas, tako zelo ste trpeli, zdaj pa se smejite. Ne morem razumeti, zakaj.« Neki res stari Žid se obrne k bogu, objame ga in mu odgovori: »Ne skrbite, moj gospod, seveda ne razumete, saj vas v Auschwitzu ni bilo.«

Zakaj šale? V svetu neskončne tragedije je vsak tragični govor o tragedijah vedno plehek, neresničen. Tragedija vsebuje vsaj stopnjo dostojanstva, a v času absolutnih grozot tega dostojanstva ni več. Vse, kar nam preostane, je humor. In šale kot bližnjice do filozofskega uvida.

  • Slika 243389
  • Slika 243390
  • Slika 243391
  • Slika 243392
  • Slika 243393
  • Slika 243394
  • Slika 243395
  • Slika 243396
  • Slika 243397

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.