Vasja Jager

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Politika

Skriti privilegiranci

Državnih stanovanj z neprofitno najemnino ne najemajo zgolj poslanci in ministri, temveč tudi zelo veliko uradnikov

Obljuba novih najemnih stanovanj v soseski Zeleni gaj na Brdu v Ljubljani: župan Janković in minister Zajc pri polaganju temeljnega kamna.

Obljuba novih najemnih stanovanj v soseski Zeleni gaj na Brdu v Ljubljani: župan Janković in minister Zajc pri polaganju temeljnega kamna.
© Borut Krajnc

Razdalja med Litijo in Ljubljano ni velika, slabih 37 kilometrov. Po aplikaciji Viamichelin vožnja med mestoma traja v povprečju manj kot tri četrt ure; mnogo ljudi s tistega konca se zato vsak dan vozi na delo v prestolnico. Med njimi pa ni poslanca SDS Borisa Doblekarja. Razlog je preprost, Doblekar ima v Ljubljani v najemu službeno stanovanje, ki je sicer v lasti države. Stanovanje ni majhno, ima 65 kvadratnih metrov, poslanec pa zanj plačuje dobrih 220 evrov najemnine. To je precej manj, kot bi moral odšteti navaden smrtnik; po uradnih ocenah višine najemnin v Ljubljani bi ga takšno stanovanje stalo okoli 780 evrov.

Toda poslanec pač ni navaden smrtnik in še zdaleč ni edini med izvoljeno devetdeseterico, ki za zelo nizko ceno najema stanovanje v Ljubljani; skupaj ima službena stanovanja 23 poslancev in poslank, tudi takšni, ki ne živijo daleč od Ljubljane, na primer Škofjeločana Miha Kordiš (Levica) in Žan Mahnič (SDS) ter Grosupeljčan Vojko Starović (SAB). Da bi od parlamenta dobili službeno stanovanje, jim namreč ni treba živeti ravno na drugem koncu države, zadostuje, da so od prestolnice oddaljeni več kot 20 kilometrov.

Reveži in »reveži«

Kot rečeno, najemnine za njihova stanovanja so resnično nizke; najmanj, 65 evrov na mesec, plačuje Branko Simonovič iz DeSUS, ki ima majhno stanovanje, 19 kvadratnih metrov, največ, 245 evrov, pa plačuje Samo Bevk iz SD. Razlog? Vlada od njih preprosto ne terja več denarja, saj naj bi ti zneski povsem zadoščali za plačilo vseh stroškov vzdrževanja, to pa zanjo kot lastnico omenjenih nepremičnin povsem zadostuje. Zato za vlado te najemnine niso podcenjene glede na trg, razlika pa ne subvencionirana z davkoplačevalskim denarjem; samo smešno nizke so, vlada je pač najbolj nezahteven najemodajalec v vsej Sloveniji.

Pri tem je treba poudariti, da do službenih stanovanj, ki jih svojim kadrom oddaja država, niso upravičeni le poslanci, temveč vsi javni uslužbenci, zaposleni v organih državne uprave – torej tudi ministri, sekretarji, vodje direktoratov in agencij ter njihovi uradniki. Še večja nabora stanovanj imata vojska in policija, ki jih prav tako po netržnih najemninah oddajata svojim uslužbencem.

Sočasno sta v Ljubljani dve veliki skupini ljudi, ki lahko o takšnih privilegijih samo sanjata. Prvo skupino sestavlja 127.000 delovnih migrantov, ki si ne morejo privoščiti stanovanja v prestolnici, zato se vanjo vsak dan vozijo na delo. In to malo dlje kot 20 kilometrov. V drugi skupini pa so tisti, ki v Ljubljani nimajo službenih stanovanj, temveč morajo svoje nepremičnine najemati na trgu po oderuških cenah; slednje so dejansko še precej višje kot uradno ocenjenih 12 evrov za kvadratni meter. Kot je v analizi zapisal direktor Inštituta za nepremičnine Anton Kožar, so uradne ocene nepopolne, saj najemodajalci prijavljajo nižje najemnine od dejanskih, da se izognejo plačilu visokih davkov.

Obstaja pa še tretja skupina prebivalstva, ki se je vsaj doslej po prejetih ugodnostih lahko merila s poslanci in poslankami – najemniki javnih neprofitnih stanovanj. Teh je po vsej Sloveniji okoli 28.500, od tega v Ljubljani približno 4200. Mnogi med njimi so socialno ogroženi, precej pa jih živi povsem spodobno; pogoji za dodelitev takšnega stanovanja namreč niso posebej strogi, za eno osebo znaša cenzus dvakratnik povprečne plače, štiričlanska družina pa ne sme zaslužiti več kot 3,7-kratnika. Precej najemnikov je takih, ki zaslužijo še mnogo več, vendar nihče nikoli ni preveril njihovega premoženja. Gre za ljudi, ki so do neprofitnih stanovanj po »Jazbinškovem« zakonu prišli pred letom 2003 in uveljavitvijo sedaj veljavne zakonodaje, ki je predpisala omenjene cenzuse.

Prikrita socialna pomoč

Vsem najemnikom neprofitnih stanovanj, ki jih oddajajo republiški stanovanjski sklad in občinski skladi, pa je skupno, da tako kot poslanci za svoje nepremičnine plačujejo razmeroma malo denarja. Tako je že dolgo, saj se osnova za izračun njihovih najemnin ni spremenila vse od leta 2003, četudi so vmes bistveno narasle plače in tudi cene stanovanj. To pomeni, da so neprofitne najemnine že šestnajst let znatno podcenjene. Kot je v prispevku na to temo ugotovil predsednik Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS Boštjan Udovič, so zato neprofitne najemnine že davno prerasle v »socialno kategorijo, katere osnovni problem je, da ni sistemsko vključena v obseg socialnih pravic državljanov, zato je prikriti socialni transfer tistih, ki so do nje upravičeni«. Po Udovičevih izračunih je ta prikriti transfer državo samo med letoma 2007 in 2016 stal dobrih 70 milijonov evrov. Anton Kožar, ki je sodeloval tudi v projektnem svetu za spremembo obstoječe ureditve, pa ocenjuje, da »se je ob rasti najemnin v zadnjih letih sedaj ta znesek že približal 50 milijonom letno«.

Gre za sredstva, ki bi jih stanovanjski skladi lahko namenili v obnovo obstoječih in gradnjo novih stanovanj, v katera bi namestili še več ljudi, ki so dejansko socialno ogroženi. Kot je že pred časom v pogovoru za Mladino pojasnil direktor Stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana Sašo Rink, samo v prestolnici primanjkuje skoraj 9000 neprofitnih stanovanj. Obstoječa pa so v vedno slabšem stanju, saj sredstva, zbrana s hudo podcenjenimi neprofitnimi najemninami, ne zadoščajo več niti za vzdrževanje in obnovo. Mnogi stanovanjski skladi so zato denar prisiljeni iskati na trgu in prodajati svoje nepremičnine – posledica je siromašenje že tako skromnega javnega stanovanjskega fonda. Po Kožarjevih analizah se je samo v letih med 2011 in 2015 zaradi tega število javnih neprofitnih stanovanj zmanjšalo za več kot štiri tisoč. »Večja težava kot nekaj sto posameznikov, ki zasedajo te nepremičnine, je več tisoč socialno ogroženih, ki iz opisanih razlogov ne morejo do strehe nad glavo. Ker kronično primanjkuje javnih stanovanj,« pravi direktor Inštituta za nepremičnine.

Socialni primer s 4200 evri plače

In zato se je sedaj vlada oziroma ministrstvo za okolje in prostor odločilo za dvig teh najemnin. Stroškovna najemnina, ki jo bodo po novem plačevali najemniki javnih netržnih stanovanj, bo tako znatno višja – v Dnevniku so izračunali, da se bo za večino stanovalcev v Ljubljani celo podvojila. To se zdi dosti, toda že leta 2012 je ekonomistka Andreja Cirman izračunala, da so neprofitne najemnine podcenjene za 33,5 odstotka. Od tedaj se je stanovanjski balon napihnil do skrajnosti, tržne najemnine pa tako zelo zrasle, da je sedaj tolikšno zvišanje neprofitnih resnično upravičeno.

Do službenega stanovanja je upravičen vsak poslanec, ki živi dlje kot 20 kilometrov od Ljubljane. Vsak dan pa se vozi na delo v prestolnico 127.000 navadnih smrtnikov.

Te podražitve pa naj bi prizadele le najbolje situirane med najemniki javnih stanovanj. Socialno ogroženim bo država namreč subvencionirala razliko, kar pomeni, da se zanje ne bo nič spremenilo. »Zakonsko predvideno subvencioniranje najemnin bo zagotavljalo, da razlika med obstoječo neprofitno najemnino in bodočo stroškovno najemnino ne bo šla v breme socialno ogroženih najemnikov.

Predvidevamo, da se bo obseg proračunskih sredstev, namenjenih subvencioniranju najemnin, posledično sorazmerno povečal,« so ob predstavitvi sprememb pojasnili na ministrstvu za okolje.

V resnici gre torej le za to, da bo država »legalizirala« socialni transfer, ki je bil doslej prikrit. In poskrbela, da bo šel tistim, ki ga res potrebujejo. Po novem namreč premoženja najemnikov neprofitnih stanovanj ne preverjajo več centri za socialno delo, temveč občinski stanovanjski sklad. Med prvimi, ki so lani izvedli tovrstno preverjanje, je bil prav ljubljanski sklad – ki je ugotovil, da je samo v Ljubljani več kot 100 najemnikov, ki po zakonu niso upravičeni do neprofitnih stanovanj, ker presegajo predpisani dohodkovni cenzus. Rekorder med njimi je imel 4200 evrov plače, neka družina, ki je živela v »socialnem« stanovanju, pa ima v lasti za okoli pol milijona evrov premoženja. Toda predsednica Združenja najemnikov Slovenije Tanja Šarec se boji, da bodo spremembe po žepih udarile tudi tiste, ki si tega ne zaslužijo: »Večina najemnikov vendarle nima denarja za povišane najemnine. Ministrstvo sicer zdaj res obljublja subvencije, vendar država nima pojma, kje dobiti ta denar, zato sedaj mečka. Na koncu bodo kriteriji tako zaostreni, da bo subvencije dobilo le nekaj najemnikov.« Na opazko, da so po mnenju ministrstva spremembe nujno potrebne, se le nasmehne: »Potrebne so že, vprašanje pa je, ali so tudi vzdržne.«

Bog je najprej sebi brado ustvaril

Samo za nekoga bodo privilegiji ostali – za tiste, ki so spisali in potrdili te spremembe, torej poslance, funkcionarje in druge vladne uslužbence. Nova zakonodaja namreč vsebuje člen, ki pravi, da so »stanovanja, ki so v lasti države, praviloma namenjena le za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb. Pravila oddajanja teh stanovanj določijo lastniki s svojimi akti.« Ta stanovanja se bodo torej še naprej oddajala pod enakimi pogoji za enake, krepko podcenjene najemnine ljudem, ki sicer imajo streho nad glavami in tudi redno službo. »To je skregano s pametjo,« je kritična Šarčeva, »ti ljudje nikakor niso socialno ogroženi, pa plačujejo smešno nizke najemnine.« Pri tem pa javni uslužbenci – poslanci, ministri, direktorji direktoratov, uradniki, policisti in vojaki – uživajo še eno ugodnost. Razlika med zneski, ki jih plačujejo za službena stanovanja, in tržnimi najemninami, se po zakonu šteje za boniteto, od katere je treba plačati davek. Vendar za omenjeni kader to ne velja.

Po vsej državi ima vlada 499 stanovanj, ki jih oddaja svojim uslužbencem; v povprečju merijo 52 kvadratnih metrov, povprečna najemnina znaša 169 evrov. Največ subvencioniranih stanovanj je seveda v Ljubljani, najemnine zanje se gibljejo med 37 in 460 evri. Za prvo vsoto je na voljo neopremljena garsonjera s 14 kvadrati, za drugo pa 141 kvadratov veliko in delno opremljeno stanovanje. Če stanovanjem, ki jih uporabljajo poslanci, ministri in njihovi uslužbenci, prištejemo še nepremičnine v lasti vojske in policije, pridemo do zavidanja vrednega fonda 2500 stanovanj, spet večinoma v prestolnici. Ko je leta 2015 vlada Mira Cerarja oblikovala resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu, bi morala biti ta stanovanja od državnih organov prenesena v nabor republiškega stanovanjskega sklada, najemnine zanje pa dvignjene na raven stroškovnih najemnin. Toda Cerarjeva vlada je še pred posredovanjem resolucije v državni zbor iz nje odstranila ta določila. Ter sebi in ostalim funkcionarjem ohranila privilegije, ki gredo socialno ogroženim.

Kot vse kaže, tudi sedanja oblast ne bo posegala v te ugodnosti. Kožar pravi, da je takšna pač logika elit: »Tudi meni ni všeč, a zdi se mi, da nimamo druge izbire, kakor da to sprejmemo. Če boste mediji napadli te privilegije, se zna zgoditi, da bo padla celotna reforma. Morate vedeti, da službenih stanovanj po neprofitnih najemninah ne najemajo zgolj poslanci in ministri, temveč predvsem cela vrsta uradnikov v strokovnih službah, ki jim pripravljajo podlage za spremembe zakonov. Zgodilo se je že, da je kakšen predsednik stranke na mizo dobil strokovna mnenja, ki so bila povsem napačna.«

Tisti, ki ne zmorejo cen v prestolnici, se med tem vsak dan vozijo po natrpani ljubljanski obvoznici, mlade družine pa se selijo v Logatec in Borovnico. »Tako je že od osamosvojitve,« je razočarana Tanja Šarec. »Vse vlade samo obljubljajo, da bodo naredile konec nepremičninskemu razslojevanju, nobena pa ne pride dlje od načelnih izjav. Dokler ne bodo našli sistemskega vira za gradnjo stanovanj, se razmere ne bodo spremenile. Morda jih bo k temu prisilila šele ulica, ko bo mladim, ki ne morejo do strehe nad glavo, dokončno prekipelo.«

  • Andrej Rajh (30 m2, 103,50 EUR)
  • Bojana Muršič (48 m2, 185,20 EUR)
  • Boris Doblekar (65 m2, 222,20 EUR)
  • Branko Simonovič (19 m2, 65,06 EUR)
  • Danijel Krivec (62 m2, 220,97 EUR)
  • Dejan Židan (28 m2, 97,21 EUR)
  • Eva Irgl (42 m2, 129,22 EUR)
  • Ferenc Horvath (39 m2, 143,92 EUR)
  • Franc Jurša (26 m2, 89,81 EUR)
  • Franc Rosec (63 m2, 243,48 EUR)
  • Gregor Perič (26 m2, 87,65 EUR)
  • Jani Ivanuša (38 m2, 110,78 EUR)
  • Jani Prednik (39 m2, 137,22 EUR)
  • Jelka Godec (27 m2, 94 EUR)
  • Jože Lenart (25 m2, 82,41 EUR)
  • Jožef Horvat (58 m2, 156,33 EUR)
  • Jožef Lenart (32 m2, 92,28 EUR)
  • Jurij Lep (41 m2, 132,31 EUR)
  • Miha Kordiš (62 m2, 223,04 EUR)
  • Primož Siter (55 m2, 195,53 EUR)
  • Samo Bevk (59 m2, 246,44 EUR)
  • Vojko Starović (46 m2, 162,39 EUR)
  • Žan Mahnič (65 m2, 222,70 EUR)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.