Boštjan Napotnik

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Konzum

Prej in potem

Majer’ca, Stara Fužina

  • ocena: 3 / 5

Svaljki

Svaljki

Ješprenj

Ješprenj

Restavracija Majer’ca
Stara Fužina 19, Bohinjsko jezero
Tel.: 05 970 15 61
Majer’ca se po kuhinji suče vsak dan že od jutra, a v zunajsezonskih obdobjih je pričakovati kakšno vmesno uro ali celo dan počitka – skratka, pokliči jo!

Ambient:
lep objekt je to – zunaj in znotraj; navdušeni smo nad razgledi in pohištvom, grajamo pa generično štanca muziko, ki nima nič skupnega ne z Bohinjem ne s slogom objekta

Napitki:
vinska karta je pregledna, vinarji pametno izbrani, razredni (in cenovni) razpon dovolj širok; podobno velja za piva in žganice

Dostopnost:
do Bohinjskega jezera boš znal, potem si pa že zelo blizu; parkirišče je, za gibalno ovirane pa ni zaprek

Fino:
svaljki s špinačo in dimljeno rikoto ješprenj s panceto in radičem

Ne tako fino:
svinjska potrebušina (ne)izbira sladic

Rdeča pesa z buratto je stala 9, kolekcija sirov 10, ješprenj s panceto 9,5, njoki 10, file postrvi 14, potrebušina 16, sladice pa 5 evrov.

»Z lepimi vedutami nam streže letošnji oktober. Brez sape sem, pejmo jest!« se je nad razgledom na Bohinjsko jezero z ozadjem iz obarvanih host, ostro izrisanih grebenov vršacev in oranžkastega večernega neba navduševal eden od delegatov naše odprave v Bohinjski kot. Ta je v zadnjem letu zaradi kar nekaj resnih finančnih investicij v hotelsko infrastrukturo – kamor sodi tudi fleten starofužinski butični hotel Majer’ca – precej bolj na očeh vseh sort gostov, tudi takih, ki bolj kot po hribih pogledujejo po mizah.

Majer’ca je obetala prijeten večer – najprej s pogledom skozi veliko, na hribe usmerjeno panoramsko okno, nato pa tudi na simpatičen, sicer kratek, a z mešanico alpskih klasik in mediteranskih trendarij dovolj zanimiv jedilni list ter na vinsko karto, opremljeno s pedagoškimi zaznamki. Za prvi privez duše smo si dali narediti solato iz rdeče pese in burrate; ta bi lahko bila bolj kremasta, podnjo položeno zeleno listje manj grenko, predvsem pa bi se lahko držali nazaj pri prelivanju vsega z industrijsko sirupiziranim balzamikom, a kombinacijo burrata-rdeča pesa si velja zapomniti. S siri obložena deska je bila polovično razočaranje – ob skuti in nekaj rezinah všečno značajnih sirov s kmetije Kramar so prostor mohanta in bohinjskega naluknjanca, ki bi tu morala biti obvezna, zasedali neznano kje narejeni sirni generiki.

Tolažba po mlačnem začetku je prišla na dveh naslednjih krožnikih – na prvem je bila sočna, z radičem ravno prav zagrenjena in s panceto ravno prav zahrustana ješprenjeva kaša, na drugem pa v vseh pogledih daleč najboljša Majerčina jed: puhasto mehki in lahkotni krompirjevi bolj svaljki kot njoki s špinačo v testu in s smetanovim prelivom, ozaljšanim z dimljeno rikoto. Krasna reč; v zapisnik dodajamo le, da je bila porcija premajhna (ali pač predraga; kar bi pravzaprav veljalo še za kaj, recimo burrato in sladice – za dve palačinki in dva kosa – le po imenu, ne pa po sestavinah – potratne potice je pet evrov pač preveč).

Glavna krožnika sta odprla precej izvedbenih in idejnih vprašanj, na katera še nimamo odgovorov: zakaj, recimo, na žaru pečen file postrvi na krožnik obrneš s kožo navzdol in tako povzročiš ne samo zmehčanje po peki gotovo čudovito hrustljave skorje, ampak tudi skriješ krasne grill-markerje? Kako ti uspe kos svinjske potrebušine narediti trd in suh? Zakaj se ne odločiš, ali naj bo krompir kuhan ali pečen in ga pustiš nekje vmes? Je dunajska panada res pravšnja za cvrtje precej na debelo odrezane rezine jabolka? In ali je generična BBQ-omaka prek vsega nakapljana le zato, ker je to v trendu, ali pač ni bilo kakšne boljše zamisli?

Majer’ca je zagotovo osvežitev bohinjske gostinske scene in obed tu je lahko čisto luštno doživetje, čeprav je razlika med vtisom, ki ga gost dobi ob prvem stiku z ambientom in ponudbo, ter realizacijo še prevelika. Obetavno!