Bernard Nežmah  |  foto: Tone Stojko

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Družba

Soavtor Mladininega žurnalizma osemdesetih

David Tasić (28. 6. 1962–23. 10. 2019)

Davida je 27. julija 1988 po prihodu iz vojaškega zapora na Roški pričakala ogromna množica.

Davida je 27. julija 1988 po prihodu iz vojaškega zapora na Roški pričakala ogromna množica.

David Tasić je eden od sinonimov slovenske pomladi. Med vojaškim procesom proti četverici leta 1988, znanem kot JBTZ, je skoraj dva meseca preživel v samici. Ko bi ne bilo množičnih demonstracij in upora civilne družbe, bi se zgodovina odvrtela drugače. Zaprti bi preždeli po zaporih leta, Mladina bi bila z izgubo urednikov Francija Zavrla in Davida Tasića ter sodelavca Janeza Janše kastrirana, povrnil bi se strah pred partijskim režimom, novinarji bi pod samocenzuro spet premišljevali, o čem lahko pišejo, da ne bi končali kot četverica. To so bili peklenski trenutki, od začetka junija do konca julija je bil Taso pod vojaškim ključem, ne da bi vedel, kaj se dogaja zunaj kasarne. Brez časopisov, radia in televizije, v popolni osami, z nekaj družinskimi obiski, pri katerih je zraven stal mrkogledi vojak, to je izkušnja, ki jo je v novejši dobi izkusil le malokdo.

Toda heroj politične pomladi je bil pred tem tudi eden ključnih avtorjev Mladininega žurnalizma, ki je razbijal tabuje in odpiral dotlej nezamisljive poglede.

Taso je bil angažirani novinar, ki ni pisal po napotkih urednikov, ampak je sam prihajal s temami. Najprej je bival kot free-lancer, ki je začenjal živeti od pisanja. Ne le za Mladino, temveč tudi za različne srbske časnike, še posebej NON. V Sloveniji je prinašal neznane srbske slike, v Srbiji slovenske. A s posebnim ključem: ni bil zabavljač, še manj senzacionalist. Ni razmišljal, kaj bi vžgalo pri bralcih, temveč kaj bi prineslo spoznanja, ki bi pretresla vladajoči partijski monizem. To je počel tako, da je samoumevnosti, kakršna je bila idila samoupravljanja kot najboljšega mogočega sveta na svetu, z argumenti prikazoval kot vprašljive. Čeravno je podpisal številne Mladinine uvodnike, je bil njegov najmočnejši žanr intervju; 13 jih je objavil tudi v knjigi Demokracija, duh iz steklenice leta 1988.

Slovenskim bralcem je predstavil legendarnega srbskega profesorja Kosto Čavoškega (Mladina, 13. 12. 1985), ki je proučeval človekove pravice in prišel do sklepa, da v tedanji Jugoslaviji človek nima pravic, ampak je kvečjemu lahko deležen milosti ali privilegija. Večina je imela seveda potne liste, številni oporečniki pa so bili brez možnosti prehoda meje. Državni organi denimo Đilasu in podobnim niso izdali pasošev, ker so sodili, da bi z izdajo potnega lista lahko ogrozili državno varnost. Spoznanje, ki je rušilo mit o najbolj demokratični družbi.

Taso je prakticiral lik, ki ga ameriški učbeniki žurnalizma predstavljajo kot muckrakerja. Imel je namreč redko sposobnost empatije, da si je vzel čas in prisluhnil tudi luzerjem in čudakom, za katere bi najprej pomislili, da so lunatiki.

Drugače se je stvari lotil drugi beograjski profesor prava Ivan Janković (Mladina, 31. 1. 1986), ki je problematiziral jugoslovansko prakso izvajanja smrtne kazni s primerjavo najbolj diktatorskih afriških držav. Kot absurd je pokazal sodno prepoved društva proti smrtni kazni, saj bi bila ta usmerjena proti ustavni ureditvi, ki je predvidevala izreko smrtne obsodbe. Jugoslavija naenkrat ni bila v svetovnem vrhu, ampak na dnu.

Toda Taso, ki je slikal mrak, je vanj vnašal iskrice duha. K temu je navedel pregnani aforizem književnika Borislava Pekića: »Nisem še slišal za ustavo, ki ščiti smrt in državljanom jamči pravico do nje.«

V deželi, kjer so imele zaplembe časopisov in knjig status običajnih vremenskih pojavov, je napravil intervju s filmskim režiserjem črnega vala Žiko Pavlovićem (Mladina, 1. 8. 1985), katerega filmske mojstrovine so polnile bunkerje namesto dvoran. Žiki so tedaj zaplenili knjigo spominov na demonstracije leta 1968, toda nekje v tiskarni je izginilo 200 izvodov in postali so najbolj iskano blago na črnem trgu. Taso mu je seveda postavil obešenjaško vprašanje, kakšno ceno imajo na črnem trgu. Radoživi Žika je izstrelil – tri milijone dinarjev (izvod Mladine je takrat stal 100 din). Prepoved, ki bi morala zastraševati in inhibirati, je s tem postala parodija.

V osemdesetih letih je deloval totalni sistem cenzure, po katerem so tiskarji izvod knjige ali časopisa poslali najprej javnemu tožilcu, da je po partijski potrebi lahko spisal prepoved izdaje. Zdelo se je, da ni bilo načina, kako naj bi avtorji in uredniki s teksti legalno prišli do bralcev. Potem pa je prišel intervju s srbskim založnikom Rastkom Zakićem (Mladina, 7. 11. 1986), ki je ustanovil lastno založbo, in med drugim mu je uspelo prodati 500 knjig takrat zloglasnega disidenta Vojislava Šešlja. Tožilec je sicer spisal zaplembo, toda založnik je medtem že prodal naklado. Na očitek varnostnih organov, da je knjigo prodajal, še preden je tožilstvo spisalo zaplembo, se je branil, da po nobenem zakonu tiskarju z distribucijo knjig ni treba čakati na dovoljenje tožilca. Kajpak, to je lahko počel le zasebni založnik, državni so čakali na znak tožilca.

A Zakić se je domislil še enega načina, kako pretentati cenzorje. Knjige in revije je kdaj tiskal v nakladi 22 izvodov, tako da bi ga morebitne zaplembe ne spravile v finančni propad, s tem pa je tožilce tako zasul z delom, da se jim je marsikaj izmuznilo. Po njegovem zgledu je ravnala tudi Mladina jeseni 1987, ko je hotela objaviti pravno kritiko protiustavnih časopisnih zaplemb. Takrat ni bilo kaznivo dejanje le inkriminirani članek, temveč tudi objava sodbe, ki tak članek navaja. Kako potemtakem pokazati, da pravosodje zlorablja zakonodajo? Tudi Mladina je tedanjo kritiko sodnih odločb Matevža Krivica objavila kot posebni separat k redni številki in uspelo ji je.

Pri objavah intervjujev pa se je Tasotu dogodilo, da so mu trije intervjuvanci na hitro pomrli. Aforist Duško Radović pol leta po intervjuju, pisatelj Vitomil Zupan po treh tednih, kulturnik Bojan Štih pa je izdihnil že med postavljanjem intervjuja v tiskarni. Takrat je v Rolanju dobil vzdevek Davitelj in ni vrag, kmalu zatem mu je po drugem poglavju feljtona umrl še Dragutin Vajdić. Mladinin črni humor je tako napovedal, da bo napravil intervju s Hamdijo Pozdercem (korumpiranim podpredsednikom države).

Njegovi intervjuji so sicer zmeraj prinašali smrt dominantnim stereotipom. V časih, ko se je o partizanstvu govorilo le s stališča herojstva, žrtev in krvi, je vprašal starega partizana in enega največjih slovenskih literatov druge polovice 20. stoletja Vitomila Zupana, ali je v partizane odšel zaradi svojih levičarskih idej. Odgovor je bil kot eksplozija: »Ne, ne … Jaz sem šel za hec.«

Ko bi ne bilo množičnih demonstracij in upora civilne družbe, bi se zgodovina odvrtela drugače. (na fotografiji David med nagovorom množice na Roški)

Ko bi ne bilo množičnih demonstracij in upora civilne družbe, bi se zgodovina odvrtela drugače. (na fotografiji David med nagovorom množice na Roški)

Taso je s sogovorniki sistematično uničeval strah in odpravljal apatijo pred režimom, za katerega se je zdelo, da bo vladal še stoletje, poleti 1987 pa je javnosti na stežaj odprl pogled na Goli otok. Koncentracijsko taborišče, ki so si ga Tito in tovariši omislili po zgledu sovjetskih gulagov, je bilo eden osrednjih tabujev. O torturah in smrtih na njem se je le šepetalo, šele po Titovi smrti so se pojavili prvi romani, med njimi izjemno Umiranje na obroke Igorja Torkarja. Toda to je bilo v formi fikcije, se pravi domišljije, Taso pa je stopil do neposredne realnosti in skozi 11 feljtonov predstavil kalvarijo stvarnega človeka Dragutina Vajdića, za njim pa prav tako v seriji nadaljevanj še Radovana Hrasta. To, kar bi bilo samoumevno – povprašati zapornike, kako je bilo na Golem otoku, je bil neizrekljiv urok, ki ga je ugnal šele Taso.

Pol leta kasneje se je v vlogi brezpravnega zapornika (brez pravice do izbire advokata, v informacijski in komunikacijski blokadi …) znašel še sam. A brez njega tudi procesa proti četverici zaradi izdaje tajnega vojaškega dokumenta ne bi bilo. Častnik Ivan Borštner, ki je z zloglasnim vojaškim poveljem prišel v uredništvo Mladine, je bil svojska in nezamisljiva figura. Nižji oficir, ki je bil naročnik humanistične literature iz zbirke Studia humanitatis, ki je prišel v uredništvo kar v vojaški uniformi, ki je govoril v nevojaški govorici metafor, je bil čudo, s katerim se novinarji ne bi ukvarjali. Na Novi reviji so ta dokument kar sežgali, ker so mislili, da gre za provokacijo. Toda tam je bil Taso, ki je prakticiral lik, ki ga ameriški učbeniki žurnalizma predstavljajo kot muckrakerja. Imel je namreč redko sposobnost empatije, da si je vzel čas in prisluhnil tudi luzerjem in čudakom, za katere bi najprej pomislili, da so lunatiki. Čeravno sam ni pisal o jugoslovanski armadi in je bil popolnoma zgrešen naslovnik, je Borštnerja vzel resno in z vso pozornostjo njegovo zadevo izročil odgovornemu uredniku Zavrlu. Pojavo vojaškega častnika, ki pri belem dnevu, oblečen v uniformo izroča tajne vojaške dokumente časopisu, bi tako rekoč vsi razen Tasota vzeli kot podtaknjeno past in se ji izognili.

Žal je novinarsko pisanje opustil leta 1989, ko je ustanovil založbo Karantanijo in se v javnosti pojavljal kot nasprotnik političnih procesov, kot je bila Patria ali sojenje patru Strehovcu, katerega pravico oponiranja splavu je branil, četudi se sam z njim ni povsem strinjal. Taso je namreč skozi intervjuje gradil tudi svoje mišljenje; Kosta Čavoški mu je pred četrt stoletja dejal: »Mislim, da se svobode izražanja ni treba bati niti tedaj, ko obstajajo možnosti, da prevlada zlo – bolje je, da se ve, kaj kdo misli, kot pa da se mnenja skrivajo v situaciji neke odkrite krize, ostrih spopadov, do strahovitega preboja iracionalnosti, sovraštva in maščevanja.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.