Bernard Nežmah
-
Bernard Nežmah | foto: Uroš Abram
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Družba
Slavko Goldstein (1928 - 2017)
Pri zagrebški založbi »Profil« je izšla obširna in podrobna knjiga o Titu, ki sta jo napisala oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Slednji je profesor zgodovine na zagrebški univerzi in veleposlanik v Parizu, prvi pa se je rodil prav leta 1927, ko je Broz začel politično kariero, si, Žid, rešil življenje, ko je leta 1942 pobegnil v partizane, po vojni delal kot novinar, publicist in urednik založb »Liber« in »Novi Lieber«, bil predsednik židovske občine v Zagrebu, še prej je konec štiridesetih let za nekaj let emigriral v Izrael, skratka človek, ki je zgodovino, o kateri piše, tudi sam doživel. Več
-
Bernard Nežmah | foto: Uroš Abram
30. 6. 2017 | Družba Za naročnike
Književni urednik, ki je pri MK desetletja urejal zbirki Kondor in Lirika, ki sta polnili knjižne police ljubiteljev literature, prevajalec nadrealizma, Becketta, Apolinaira, mož, ki je Slovencem pripeljal Queneauja, stripe Asterixa, zbirko Borgesa, poeme Lorce in številne gledališke igre, medtem dve desetletji spremljal teater kot gledališki kritik, nato pa po desetletjih prevajanja tujih stavkov začel pisati svoje v jeziku onkraj kanonov in žargona, ki jim je našel redko formo krokijev, zapiskov in vinjet v knjigah Povzetki, Omara v kleti, Zagatne zgodbe, Arles, večkrat. O tem, kako je iskal besede, kako mislimo stavke, kaj je prinesla v prevajanje tehnologija in kaj mu je odvzela, kako je cele zgodbe strnil v en sam stavek ter o duhu pošiljanja razglednic smo se s starosvetnežem, ki goji svojsko zvrst humorja, pogovarjali v posebnem intervjuju za Mladino. Več
-
Bernard Nežmah | foto: Uroš Abram
30. 6. 2017 | Družba Za naročnike
Najprej so jo poznali kot čudežnega otroka: pri d e v et i h letih je v New Yorku igrala na odprtem turnirju, pri enajstih je premagala velemojstra, pri dvanajstih, ko so bili njeni vrstniki v šestem razredu, se je uvrstila med najboljših sto šahistov na svetu. Potem je bila znana kot ena od sester Polgar, ki so veljale za čudo: Zsuzsanna, Zsofia in najmlajša Judit so tekmovale na moških turnirjih, postale dvakrat zapored olimpijske prvakinje, in ko je George Bush, st. leta 1989 obiskal Madžarsko, se je sestal tudi z družino Polgar. Nato je razblinjala mit o moški superiornosti v inteligenci: pri petnajstih letih je zmagala na prvenstvu Madžarske pred legendarnim Portischem ter Saxom in Riblijem, kar ji je prineslo naziv velemojstrice, in to nekaj mesecev prej, kot je uspelo največjemu – Bobbyju Fischerju. Več
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija
Izbor pesmi in člankov publicista, prevajalca, dolgoletnega kolumnista Mladine, poslanca in ambasadorja Jaše Zlobca (1951–2011). Njegove tekste je danes zunaj konteksta resda težko brati, so pa nazorna zgodovina razvoja jezika kritike partijskega režima. Če je hotel pisati o prepovedanem, si je moral izmisliti poseben slog. Leta 1971 je posegel po resnem jeziku marksizma in z njim kot komunist izražal pomisleke o samoumevnosti vladavine komunistične nomenklature. Dobro desetletje kasneje je uvedel rubriko »Džuli Šviga«, v kateri je odigral tako radikalnega privrženca oblasti, da je stvari prignal do absurda. Vzemimo njegov najmočnejši tekst See you later, alligator. V času, ko ni bilo dovoljeno kritizirati najvišjih politikov, je kandidaturo Branka Mikulića za predsednika vlade opisal kot najboljšo možno izbiro. Več
-
Marjan Šarec je bodisi kot Serpentinšek bodisi kot premier vedno rad hodil na prireditve, kamorkoli so ga povabili. Tokrat je napravil izjemo in sklenil, da ne bo nastopil pred evropskimi poslanci. Karkoli je doslej storil kot predsednik vlade, vedno so mu koalicijski partnerji pritrdili. V zdajšnjem primeru pa se je zgodil preobrat - njegovo potezo so družno ocenili kot izgubljeno priložnost za Slovenijo tako v opozicijskih strankah NSi in SDS kot evroposlanka SD, vodja poslanske skupine SMC in celo Igor Šoltes, nekoč Verjamem. In kakšni so bili odzivi premierja Šarca? Sklical se je na turobno izkušnjo predsednika malteške vlade, ki je imel nastop pred 30 poslanci. Kar je popolni defetizem, saj se ni primerjal z Angelo Merkel, Emannuelom Macronom ali Andrejem Plenkovićem, ki so videli smisel v tovrstnem nastopu. Očitno je edini evropski premier, ki je zavrnil priložnost nasloviti evropsko občinstvo. A še bolj pomenljiva je njegova čustvena reakcija. Kaj je storil, ko je zaslišal za enotno kritiko koalicijskih in opozicijskih strank? Po njej je udaril užaljeno: zoper mene so nastopili enotno, ne pa, ko je bilo treba obsoditi izjavo Antonija Tajanija! Ko torej doživi kritiko, postane občutljivo napadalen in kritiku očita, česa vse sam ni storil. Njegov neodhod v Strasbourg je razumeti s strahom pred vprašanji publike. Bilo bi res groteskno, ko bi poslušali, kaj vse bi poočital provokativnim vprašanjem hrvaških, nemških, italijanskih in drugih poslancev. Toda priznati mu je, da še ni izgubil stika z realnostjo. In zato raje sploh ni odšel na sedež evropskega parlamenta. A od kod njegova nova arogantnost? Mož se je očitno navadil apriorne naklonjenosti slovenskih osrednjih medijev, doslej še ni naletel na novinarja, ki bi mu v intervjuju sistematično zastavljal ostra in poglobljena vprašanja. Še več, celo ko je sklical tiskovno konferenco, na kateri je le prebral svojo izjavo, nato pa se obrnil na petah in odšel, ni doživel kanonade medijev, ki bi na naslovnicah izpostavili njegovo vzvišenost in nepripravljenost na dialog. Posledica je potem samoumevna – izogibal se bo terenom, kot je evropski parlament, kjer je odprti oder, brez vnaprejšnje naklonjenosti spraševalcev. Več
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Božidar Jezernik: Jugoslavija, zemlja snova
V sedemdesetih, ko sodobni prevodi humanistike in družboslovja na Slovenskem niso izhajali, je bila založba XX. vek eno redkih oken na zahod. Tokrat spet prinaša delo avtorja, ki ga v slovenskem jeziku še ni najti. Knjiga prof. Jezernika ne obravnava nastanka in razpada jugoslovanske države, ampak genezo pojma Jugoslavija ter se zatorej konča z nastopom Titovega režima, ki idejo naroda in države nadomesti s kultom velikega vodje. Pisana je predvsem z zornega kota slovenstva in osvetljuje manj znano zgodovino, ki jo rekonstruira iz časnikov in knjig. Protiturška vstaja v Bosni 1875 je sprožila dotlej neznano identifikacijo s Srbi, ki so jih časniki poimenovali »srbski bratje«, obenem so se javljali številni prostovoljci, ki so okrepili vstajnike. Več
-
Javni razpisi kot leglo kriminala
Štrajk šolarjev zaradi uničevanja planeta je logičen. Nove in nove generacije bodo pač najbolj izkusile dediščino uničenja okolja. Devastacija nekoč plodne zemlje, vodnih virov in zraka bo v sedanjem tempu iz desetletja v desetletje bolj apokaliptična. Toda pri protestih bi človek pričakoval nekaj konkretnosti. Skrb nasploh je lepa reč, toda v ničemer zavezujoča. Kdor se bori za ohranitev okolja, ta poskoči ob ljubljanskem projektu, ki napeljuje kanal odpadnih voda prek osrednjega vodnega zajemališča v Klečah. Torej, bomo videli prizor nekaj tisoč mladih, ki pred mestno hišo besno zahtevajo od župana Zorana Jankovića, da nemudoma ustavi za prihodnost zlovešči projekt??? Več
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev: Izviri in smisel ruskega komunizma
Kaj je o komunizmu napisal človek, ki je bil profesor na moskovski univerzi, potem pa so ga leta 1922 izgnali iz Sovjetske zveze kot obupni primer, ki ga ni mogoče prevzgojiti? Torej mož, ki so mu vzeli domovino in kariero. Več
-
Ko je premier Marjan Šarec na svojo listo za evropski parlament postavil novinarko POP TV Ireno Jovevo, sta se takoj odzvali opozicijski SDS in NSi s pripombami o nesprejemljivosti, da novinarji za nagrado o poročanju dobijo karierno službo pri stranki, o kateri so poprej poročali. Na tiskovni konferenci smo pogrešali vprašanje vodji LMŠ, kdaj in zakaj je prišel na idejo, da bo prav ona najboljši predstavnik njegove stranke? Tudi vodja Dobre države Bojan Dobovšek se je takoj javil z ostro filipiko s podmeno, kako objektivno bo poročanje POP TV o EU volitvah, ko pa njeni novinarji s tviti pozdravljajo odločitev svoje kolegice za prestop med politike??? A Šarčevi najbližji partnerji so začuda molčali. Še nekaj tednov nazaj je skupaj z Mirom Cerarjem, ml. in Alenko Bratušek preigraval, koga bi imenovali v skupno listo, potem pa se je izkazalo, da je premieru bližje teve novinarka kot koalicijska zaveznika. Kaj bi lahko vzkliknil vsaj šef SMC, ki je zadnje tedne redni objekt tako poglobljenega medijskega nadzora, da počasi izgublja živce. In z njim politični razum, saj še vedno ni opazil, da je bila razvpita maketa korupcijski žebelj v krsto njegove stranke. O odstopljenem ministru Juretu Lebnu pripoveduje stvari, ki jih živa duša ne more več vzeti resno: da ni odstopil, ker bi bilo pri maketnem poslu kaj narobe, ampak zato, da je vladi omogočil normalno delo, saj je z odstopom ustavil temo makete. Nič pa o predsedniku vlade, ki z magijo iste valovne dolžine žurnaliste pretvarja v svoje privržence. Več
-
Biografski esej skozi spominjanje. Ko je argentinski pisatelj pisal, da literaturo ustvari šele bralec, je oznanjeval avtorjevo smrt, toda po več kot 30 letih je kultni pisec spet oživel. Ne le skozi prevod Alberta Manguela, še bolj prek svoje slepote. Za življenja je namreč ustvaril serijo srečnežev, ki se lahko hvalijo, kako so mu hodili na dom prebirat čtivo. In s čim si je dal postreči? S špansko, nemško, francosko in angleško književnostjo, kajpak v izvirnikih. Mladi Manguel ga je sicer vozil tudi v kino, kjer je užival ob starih filmih, ki jih je nekoč videl. Starec seveda ni bil le poslušalec, vseskozi je fasciniral z opažanjem idej in s pripombami, obenem pa šokiral bralce s spominom, ko je začete stavke često sam nadaljeval. Dal si je prebirati vse, izvzemši časopise. Torej mož, ki je živel, ne da bi sledil množičnim medijem. Si je danes moč predstavljati koga, ki si ustvari polno življenje, ne da bi ga krojile dnevne informacije in reklame? In ki je hkrati vir idej, domislic in preigravanja literarnih žanrov? Nekoč je v angleški cerkvici recitiral očenaš v stari angleščini – da bi malo presenetil Boga. Užival je v pogovorih, kar je nadgradil z navado, da je na večerjah jedel najenostavnejše jedi – beli riž in testenine, da bi ga uživanje ob hrani ne odvračalo od pogovora. Ustvarjal si je bivanje po svojem načrtu in bil prost smernic industrije prostega časa. Privoščil si je pikrost do bodočih nobelovcev, ki so se mu prišli poklonit, na knjižnih policah ni imel svojih knjig. Gojil je nedopustno strpnost do nasprotnih strani: rokoval se je z diktatorjem Pinochetom in hkrati podpisal peticijo za izginule v njegovi diktaturi. Ljubezen je odkrival le v literaturi, a hkrati prijateljeval s pisateljem Bioyem, ki se je strastno posvečal ženskam, potem pa sta z vso radovednostjo izmenjavala izkušnje. Več
