Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

  • Bernard Nežmah  |  foto: Uroš Abram

    28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Družba

    Slavko Goldstein (1928 - 2017)

    Pri zagrebški založbi »Profil« je izšla obširna in podrobna knjiga o Titu, ki sta jo napisala oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Slednji je profesor zgodovine na zagrebški univerzi in veleposlanik v Parizu, prvi pa se je rodil prav leta 1927, ko je Broz začel politično kariero, si, Žid, rešil življenje, ko je leta 1942 pobegnil v partizane, po vojni delal kot novinar, publicist in urednik založb »Liber« in »Novi Lieber«, bil predsednik židovske občine v Zagrebu, še prej je konec štiridesetih let za nekaj let emigriral v Izrael, skratka človek, ki je zgodovino, o kateri piše, tudi sam doživel. Več

  • Bernard Nežmah  |  foto: Uroš Abram

    30. 6. 2017  |  Družba  Za naročnike

    Aleš Berger

    Književni urednik, ki je pri MK desetletja urejal zbirki Kondor in Lirika, ki sta polnili knjižne police ljubiteljev literature, prevajalec nadrealizma, Becketta, Apolinaira, mož, ki je Slovencem pripeljal Queneauja, stripe Asterixa, zbirko Borgesa, poeme Lorce in številne gledališke igre, medtem dve desetletji spremljal teater kot gledališki kritik, nato pa po desetletjih prevajanja tujih stavkov začel pisati svoje v jeziku onkraj kanonov in žargona, ki jim je našel redko formo krokijev, zapiskov in vinjet v knjigah Povzetki, Omara v kleti, Zagatne zgodbe, Arles, večkrat. O tem, kako je iskal besede, kako mislimo stavke, kaj je prinesla v prevajanje tehnologija in kaj mu je odvzela, kako je cele zgodbe strnil v en sam stavek ter o duhu pošiljanja razglednic smo se s starosvetnežem, ki goji svojsko zvrst humorja, pogovarjali v posebnem intervjuju za Mladino. Več

  • Bernard Nežmah  |  foto: Uroš Abram

    30. 6. 2017  |  Družba  Za naročnike

    Judit Polgar

    Najprej so jo poznali kot čudežnega otroka: pri d e v et i h letih je v New Yorku igrala na odprtem turnirju, pri enajstih je premagala velemojstra, pri dvanajstih, ko so bili njeni vrstniki v šestem razredu, se je uvrstila med najboljših sto šahistov na svetu. Potem je bila znana kot ena od sester Polgar, ki so veljale za čudo: Zsuzsanna, Zsofia in najmlajša Judit so tekmovale na moških turnirjih, postale dvakrat zapored olimpijske prvakinje, in ko je George Bush, st. leta 1989 obiskal Madžarsko, se je sestal tudi z družino Polgar. Nato je razblinjala mit o moški superiornosti v inteligenci: pri petnajstih letih je zmagala na prvenstvu Madžarske pred legendarnim Portischem ter Saxom in Riblijem, kar ji je prineslo naziv velemojstrice, in to nekaj mesecev prej, kot je uspelo največjemu – Bobbyju Fischerju. Več

  • Bernard Nežmah

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Ur. Alojzij Pavel Florjančič: Otmar Črnilogar – človek mnogih talentov

    Biografija Otmarja Črnilogarja (1931–1999), duhovnika, profesorja grščine, latinščine in filozofije na semenišču v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalca, filologa, ljubitelja gora in gostitelja mnogih simpozijev, v zborniku več kot 70 kolegov in prijateljev. Erudit, ki znanja ni prenašal, ampak ga je utelešal. V eni izmed diskusij o antiki se je tako razživel, da je pred osuplim avditorijem z oponentom polemiziral v starogrščini. Ko je v starem režimu na željo vdove vodil pogreb komunista, ki je potekal v poplavi partijskih barv, se je od njega poslavljal z izdatnim škropljenjem blagoslovljene vode tudi po partijski nomenklaturi, ta pa se je groteskno umikala in bežala pred kapljami božjega blagoslova. Bil je temeljit prevajalec Svetega pisma, ki je mislil besede, pa je denimo stavek »ne vpelji me v skušnjavo« prevedel v skladu z originalom v »ne vpelji me v preizkušnjo« (Bog pač ni zvodnik). In doživel, da so mu uredniki mojstrski prevod kot osnovnošolcu popravljali z rdečo. Ko so arheologi kopali neandertalske ostanke v Divjih babah, je redno prihajal na najdišče, si izprosil nekaj koščic in vprašal: ali je imel neandertalec dušo? Antike ni predaval ex cathedra, ampak je iz nje razbiral človeške drže. Ko je Sokrat, čakajoč na smrt, govoril zbranim prijateljem, se je vmešal ječar, češ naj ne govori tako ognjevito, ker se bo pregrel in strup ne bo učinkoval, pa bo moral namešati novega. Filozof mu je poslal odgovor: moj posel je, da govorim, njegov, da meša strup! Nekoč je hodil po Vipavskem, da bi izvedel kaj o starodavnih poklicih in starih imenih za orodje, iskal je namreč izraze za prevod takrat izginulih antičnih poklicev. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Pamflet  Za naročnike

    Prekratki medij

    Teden pred evropskimi volitvami je imel predsednik vlade Marjan Šarec govor na spominski komemoraciji v Renčah, kjer so se spomnili padlih partizanov v bojih z nemškim okupatorjem leta 1944. Potem ko je čas druge vojne razširil z nekaj aktualnimi konfrontacijami v EU, je zaključil z besedami, da bo Slovenija vedno na pravi strani zgodovine. -??? Se torej postavlja kot Mojzes, ki vodi izvoljeni narod, ki je etično, napredno in pragmatično zmeraj na zveličavnem položaju. Trditi, da lastna država je in zmeraj bo na pravi strani …, je pretenciozna oblika hvalospeva, ki implicira, da živimo v najboljši državi na svetu. V resnici déjà vu, enako je 35 let pripovedoval množicam nekdanji predsednik Tito. Več

  • Bernard Nežmah

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Gavin Francis: Preobrazbe telesa

    Nekomu je pognal roževinasti rog na glavi, drugi je z anaboliki postal agresiven in neploden, tretja se je čudežno pomladila, četrti ob polni luni dobi lastnosti volkodlaka, peta spremeni biološki spol et simile. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Pamflet  Za naročnike

    Sami v vesolju

    Pred stoletnico praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je predsednik prekmurskega odbora za organizacijo prireditve prišel s predlogom preimenovanja praznika: k aktualnemu imenu bi dodali še nov uvodni del - Dan priključitve Prekmurja. Je udaril slovenski nacionalist, ki bi rad izpostavil, da je Slovenija aneksirala Prekmurje? Verjeli ali ne, to je spregovoril sam Milan Kučan, bivši predsednik Slovenije. Rožljanje z imperialističnim besednjakom daje vtis, kot da je Slovenija velesila, ne pa dežela, v katere interesu je ustvarjati čim bolj taktne odnose s sosednjimi državami. Več

  • Bernard Nežmah

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Knjiga

    Vitomil Zupan: Obraz sežganega

    Ne, žal ne, založba je v eno knjigo stlačila tri odlične romane: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan. Uredniški postopek seveda ni nov, tudi moderni prevodi Solženicinove knjige Arhipelag Gulag so običajno nekajkrat krajši od originala. Čeravno je argument boljša promocija avtorja, je knjiga literarni ponaredek – delo, ki ga pisatelj ni napisal. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Pamflet

    Korak v predpismeno družbo

    Prvi maj je več kot stoletje praznik delavcev, a na slovenskih praznovanjih v imenu delavcev in njihovih pravicah govorijo oblastniki: župani, premier Šarec, poslanci in ministri. Povsod je veselo, igra godba, idilo dopolnjujejo še rajanja in roštiljade. Po svetu je drugače: v Parizu so se na ulicah zbrale množice upornih protestnikov, ki so se spopadli s policijo, v Nemčiji so proteste vodili sindikati, na Rdečem trgu v Moskvi je nekaj deset tisoč demonstrantov zahtevalo višje plače, v Grčiji je prav tako prišla na ulice jeza številnih, ki so demonstrirali proti nezaposlenosti, sindikati pa so izvedli stavke trajektov, vlakov, avtobusov in železnic. Več

  • Bernard Nežmah

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

    Aleš Gabrič: V senci politike

    Knjiga o politični opoziciji večino na Slovenskem med letoma 1945 in 1959, ko je ukinjena Revija 57 in na devetletno zaporno kazen obsojen Jože Pučnik. Avtor se je lotil nemogočega projekta: ker pojem opozicija predpostavlja večstrankarsko parlamentarno demokracijo, v povojni Jugoslaviji sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli opoziciji. Iz te zagate se je spretno rešil, ko je poudaril, da so bili nekateri člani nekomunističnih strank na prvih volitvah izvoljeni v skupščino. V kasnejših letih, ko so bile stranke prepovedane, je našel sledi opozicije v posameznikih, ki so jih nekoč vodili. Še kasneje je moral med opozicijo prišteti mladega Pučnika, ki je bil takrat član KP, in kriterij opozicijski razširiti na revijalno kritiko politike. Pred tem je v zanimivem poglavju našel nepričakovano opozicijo v predvojnih najvišjih komunističnih funkcionarjih D. Gustinčiču in P. Vorancu, ki ju nomenklatura ni pripustila v visoko politiko, onadva pa sta poskušala kar neposredno kandidirati na volitvah. V obdobju diktature partijskega monizma je kajpak razumljivo, da je zgodovinar k opoziciji vštel še oporečništvo. Nekako nerazumljiv je časovni okvir; bralec bi pričakoval, da bo delo zajelo celotno obdobje komunističnega režima. Je pa piscu uspelo razbliniti sliko o enotnem obdobju vladavine trde roke, denimo to, da s Titom in njegovimi v javnosti sploh ni bilo dopustno polemizirati. Konec leta 1945 bi morala skupščina z aklamacijo sprejeti zakone, a se je k besedi javil D. Jovanović in ostro in na dolgo napadel poglede E. Kardelja in M. Pijadeja. Med njimi se je vnel oster besedni spopad, ne da bi zaradi tega nastopa poslanca zaprli; no, na devetletni zapor so ga obsodili čez nekaj let. Toda: ali je bila to res javna polemika? Časniki in radio o njej sploh niso poročali, tako da je bila omejena na zaprt politični krog. Skratka, tema, o kateri se bo še pisalo. Več