Uredništvo

5. 11. 2019  |  Družba

»In zdaj sem sam. Kuham si ne, nimam denarja.«

Tragična zgodba upokojenca, čevljarja, ki sta ga v otroštvu pretepala župnik in oče, kasneje mu je za rakom umrla žena, za njo pa še sin. Danes je prepuščen samemu sebi. 

(Fotografija je simbolična.)

(Fotografija je simbolična.)
© Needpix.com

Tudi Francetova zgodba o tem, kako se lahko človek, ki je vedno pomagal drugim, v življenju nenadoma znajde sam, pozabljen, je le ena od mnogih, ki jih vsakodnevno spregledamo. Njegovo zgodbo, ki jo spodaj posredujemo v celoti, je objavilo društvo Humanitarček. Ne bodimo slepi za težave drugih, nemočnih in molčečih.  

France, po Prešernu.

Rojen sem bil na drugi strani Sotle, takrat smo bili še vsi ena država. Bili so drugi časi.

Ni mi bilo težko doma. Veliko smo delali na zemlji, orali, obračali. Ampak mi ni bilo težko, je bilo le naše. Najraje sem delal z živino, tudi kidat gnoj mi ni bilo težko.  Pet bratov nas je bilo.

Edino verouka pa nisem maral. Župnik je bil grob mož. Če si zamujal, te je zlasal, pa postavil v kot. Včasih nas je s palico pretepel. Mi je enkrat razbil obrv, še vedno imam tam buško. Doma pa je še ata svoje dodal. Pa še to zato, ker smo zamudili na verouk. Taki časi so bili. Ampak mene župnik k sreči ni maral, to je bilo boljše kot če te je imel rad. Takrat te je v zakristijo povabil, ni pa tepel ljubljenčkov. Dva brata sta bila njegova ljubljenčka, Tone je iz hruške zabingljal pri 19., Cene pa je pil že pri 14. So ga v zavod poslali, je potem skočil z mosta čez leta. Mogoče nima niti take veze z župnikom.

Čevljar sem postal, rad sem delal z rokami, že kot mali. Moj ata je bil kmet. Želel je, da se za nekaj izšolamo otroci. Samo najstarejši ni v mesto šel, je doma ostal.

V mestu sem spoznal Julči. Tajnica je bila v šoli, prijazna ženska. Lepa kot slika. Poročila sva se, ko je imela 19 let. Malo hišico sva si naredila, jaz sem delal veliko, za celo vas sem "šolne poštimal". Julči je šivala potem še doma - zavese, obleke, kar je bilo. Dolgo kar na roke, potem sem ji kupil šivalni stroj. Rodila mi je sineka - Marjančka. Bil je mali že kot dojenček, potem pa tudi. Štrleča ušesa je imel. Takrat so rekli, da je "veliki pritlikavec". Ni bil odprte glave, za šolo ni bil. Za čevljarja pa tudi ne. Ni imel potrpljenja, pa slab vid. Bil pa je dobrovoljček. Vedno je stikal za sladkim. Ampak žene - žene ni bilo zanj.

Ko sva šla v penzijo, sem Julči obljubil, da bova šla vsaj enkrat v toplice. Veliko so jo bolele kosti, od revme. Vedno sva gledala slike toplic, pa to lepo vodo. Ampak penzija je bila prenizka, pa kam bi dala Marjančka. Da bi pa vsi šli, pa ni bilo denarja. Tako sem jima na morju kupil en vikend nočitev, pa karto za vlak. Sebi nisem, ni šlo čez mesec.

Julči je pri 67. potem opazila, da ima neko bulo v prsih. Prav videla se ji je že, ker je toliko shujšala. Meni je rekla, da "hoče bit šlang". Ampak sem vedel, da ni tako. Enkrat je padla "vkup" med kuhanjem. Sem klical dohtarico. V bolnico je morala. Same velike besede tam - "mestastaze", "maligno", ... Šele ena mlada sestra mi je povedala, da je rak na prsih in da je vsepovsod.

Vzel sem jo domov, mojo Julči. Bila je kot trska. Doma je samo še spala. Jaz sem ji kuhal, kar je hotela. Kupoval sem ji čokolado, pa čeprav nisva z Marjančkom potem imela za več kot za kostno juho. Ampak je veliko kričala, bolelo jo je. Ni več vstajala, pa sem jo umival, ji menjal plenico. Velikokrat je bila brez, na recept jih ni bilo dosti za cel mesec, pa sem jo zavil v rjuho, potlej pa jo umil. Umrla je na Miklavža. Moja Julči.

Marjanček je potem na živcih zbolel. Ni bilo več Julči, ki ga je znala pomirit. Kradel je sosedom. V gostilni je delal dolg, pil je. Sem prosil, da mu ne dajejo. Da ne morem plačati. Pa so mu dajali. Potem je hodil na Julčin grob spat.

16. februarja ga je zbil avto. Je umrl kot pes na cesti. Zjutraj so ga našli - plavega, pobruhanega. Samo se je pa smejal.

Pokopal sem ga, velike dolgove je pustil. Pa pogreb je bil drag.

In zdaj sem sam. Kuham si ne, nimam ne denarja, ne volje. Peč se mi je pokvarila, imam mali grelec. Štumfe imam že znucane, zluknjane. Julči ni več, da bi jih klamfala. Pralni stroj pa se je tudi nekaj zaštofal. Hladilnik dolgo ne dela, pa ne morem po njega, kako bi ga pa privlekel? No, pa pod 300 evrov ga ni. Pač ne jem več jogurtov.

Penzije imam 480 evrov, malo hiško in spomine. Gledam na cesto in čakam Julči. Pa bi me pri 82. prej Matilda obiskala, na prazen želodec bo prišla prej. 

PRIPIS DRUŠTVA HUMANITARČEK

Za Franceta je povedal poštar. Zasmilil se mu je mali možak, ki je vedno spraševal po katalogih iz "toplic".

Zelo težko si je pustil pomagati. Njegovo "srce" smo si pridobili z nakupom vencev za 1. novembra, ki smo mu jih pustili, da jih je odnesel na grob.

Nato je le dovolil obisk.

Ne bomo lagali - stanovanje je bilo "štala". A z veliko volje smo le uspeli. Ni želel nič "za hvala lepa", zato je popravil vse naše čevlje, čeprav jim (po naše) ni nič manjkalo.

V letu dni je dobil mesto v domu starejših. Vseeno je doma komajda zmogel, pa kup bolezni se ga je lotilo. Skrbelo nas je, kako bo prenesel. Pa je prav zacvetel - popravlja čevlje, pomaga na vrtu in po novem - poje v pevskem zboru.

#projektVIDA

Zgodbe deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.