Darja Kocbek

9. 11. 2019  |  Svet

Zakaj so oblasti svoje državljane vse bolj pripravljene zatreti z uporabo sile

Poleg mladih je protestom po svetu skupno tudi to, da so jih nedemokratični režimi, vladajoče elite in premožni oligarhi vse bolj pripravljeni zatreti z uporabo sile. A tudi demokratično izvoljene vlade so vse pogosteje pripravljene lagati, manipulirati in širiti lažne informacije.

Marčevski podnebni protesti v Ljubljani

Marčevski podnebni protesti v Ljubljani
© Borut Krajnc

Kaj je skupnega množičnim protestom, ki smo jim priča po svetu? Smo priča novi globalni revoluciji? Ali je neumnost iskati skupni imenovalec med Indijci, ki protestirajo zaradi cene čebule, in demonstracijami za demokracijo v Rusiji? Simon Tisdall v Guardianu ugotavlja, da se demonstracije po državah razlikujejo v podrobnostih, skupno pa jim je, da protestirajo mladi, ki zahtevajo spremembe.

To ni presenečenje, ker so mladi v vseh obdobjih tisti, ki skušajo spremeniti obstoječi red. Danes pa jih k temu dodatno spodbujajo ekstremna demografska, družbena in politična neravnovesja. Kot da so se okoljske travme, ki jih v nezaslišanih razsežnostih občuti narava, povezale z izjemnimi pretresi v človeški družbi.

Na svetu danes živi več mladih kot kadar koli v zgodovini. Okoli 41 odstotkov prebivalcev na Zemlji ima 24 let ali manj. V Afriki je 41 odstotkov ljudi mlajših od 15 let, v Aziji in Latinski Ameriki, kjer živi 65 odstotkov vseh ljudi na Zemlji, pa 25 odstotkov. V "razvitem" svetu se soočamo z nasprotnim neravnovesjem. V Evropi je 16 odstotkov ljudi starih manj kot 15 let, 18 odstotkov, kar je enkrat več od povprečja na globalni ravni, pa je starejših od 65 let.

Na svetu danes živi več mladih kot kadar koli v zgodovini. Okoli 41 odstotkov prebivalcev na Zemlji ima 24 let ali manj. V Afriki je 41 odstotkov ljudi mlajših od 15 let, v Aziji in Latinski Ameriki, kjer živi 65 odstotkov vseh ljudi na Zemlji, pa 25 odstotkov. 

Večina današnjih mladih je dosegla ali bo dosegla polnoletnost v svetu, ki še vedno občuti posledice finančne krize iz leta 2008. Recesija, stagnacija ali padanje življenjskega standarda, varčevanje so zaznamovali njihovo življenje. Mnogi se odločijo oditi na cesto protestirat zaradi gospodarske neenakosti in dela. V Tuniziji in Alžiriji protestirajo brezposelni mladi in študenti, ki so jezni zaradi rasti cen in dviga davkov, na splošno pa zaradi neuresničenih obljub o izvedbi reform. Iz podobnih razlogov ljudje protestirajo v Čilu in Iraku.

Mladi po vsem svetu se soočajo s težavami pri iskanju ustrezne zaposlitve, tisti, ki si najdejo zaposlitev, so pogosto prisiljeni delati v netipičnem delovnem razmerju za plačo, ki jim komajda ali sploh ne omogoča preživetja. O lastnem stanovanju lahko le sanjajo. V primerjavi s starejšimi generacijami pa imajo eno prednost: prek interneta in družbenih medijev so povezani med seboj, si delijo informacije.

Slabost je tudi, da so celo demokratično izvoljene vlade, zlasti v Evropi in ZDA, vse pogosteje pripravljene lagati, manipulirati in širiti napačne informacije.

Poleg mladih je protestom po svetu skupno tudi to, da so jih nedemokratični režimi, vladajoče elite in premožni oligarhi, ki jih ogrožajo, vse bolj pripravljeni zatreti z uporabo sile, istočasno pa hinavsko obsojajo nasilje protestnikov. Represijo pogosto opravičujejo z bojem proti terorizmu.

Slabost je tudi, da so celo demokratično izvoljene vlade, zlasti v Evropi in ZDA, vse pogosteje pripravljene lagati, manipulirati in širiti napačne informacije. Nezaupanje v politike in s tem povezana odtujenost od politike je skupno protestnikom v Franciji, ki so se poimenovali rumeni jopiči, in Čehom, ki so protestirali proti korupciji. Simon Tisdall zaključuje, da se bodo ti protesti morda nekega dne združili v globalni revolt proti nepravičnosti, neenakosti, uničevanju okolja in zatiralskim posameznikom in skupinam, ki imajo v rokah moč in oblast.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.