Uredništvo

11. 11. 2019  |  Politika

Osmrtnica za »umorjene po krivdi slovenske vlade«

V spomin na umrle migrante in begunce na slovensko-hrvaški meji bo jutri v Ljubljani organiziran shod

Osmrtnica, ki so jo na Facebooku objavili organizatorji

Osmrtnica, ki so jo na Facebooku objavili organizatorji
© Facebook / Ambasada Rog

V torek, 12. novembra, bo med 18. in 19. uro na Prešernovem trgu v Ljubljani protest z imenom Pogreb naših umorjenih, ki ga organizira Ambasada Rog. V sporočilu za javnost so zapisali, da na shod vabijo vse, ki bi se radi spomnili "umorjenih na mejah in tistih, ki so umrli na naših ulicah". Zato pozivajo vse, da se na dostojanstven način spomnijo žrtev in spregovorijo o storilcih. "V znak žalovanja prinesite sveče ali karkoli drugega, kar se vam zdi primerno in delite svoje zgodbe s širšo skupnostjo."

Preberite si tudi članek Petra Petrovčiča Ne ubija reka, temveč politiki iz aktualne Mladine, ki se med drugim sprašuje, ali ali lahko politiki (in ti so v veliki večini), ki podpirajo politiko umiranja tujcev zaradi domnevne potrebe po varovanju slovenskih državljanov, ter tudi ljudje, ki jih ravno zaradi tega volijo, res mirno spijo.

Sporočilo organizatorjev torkovega shoda spodaj objavljamo v celoti.

Ta teden je prišlo do nove tragedije. Še nekdo je umrl napoti k svoji družini. Tokrat je umrl 20 letni fant, ki bo v uradni statistiki zabeležen kot tretja smrtna žrtev slovenskega mejnega režima v zadnjih dveh tednih in kot šestnajsta žrtev v letu 2019. Še ena smrt, ki bi je zlahka ne bilo.

Bežeč pred vojno in opustošenjem v Siriji je bil mladi fant, ki ga ne bomo imeli nikoli priložnosti srečati, prisiljen svojo pot iskati skozi neznane gozdove, reke in hribe Hrvaške in Slovenije. Ko je hlad bližajoče se zime postal prehud in je spoznal, da mu samemu ne bo uspelo, je na pomoč poklical svojo družino v Nemčijo. Toda bilo je prepozno. Podhladitev, lakota in izčrpanost so blizu Ilirske Bistrice vzeli še eno življenje.

Toda ta mladi fant ni umrl. Bil je umorjen.

Bil je umorjen tako kot mnogi, ki so utonili v reki Kolpi, se zadušili v tovornjakih, zmrznili med hojo skozi gozdove ali umrli v času policijskem pridržanja. Umorila jih je slovenska policija z izvajanjem svoje vse bolj nasilne politike odvračanja. Do danes je že dovolj dobro dokumentirano, da policija migrantom in migrantkam sistematično zanika uveljavljanje pravice do azila, jih usmerja v nevarna področja, v postopkih prisilnega potiskanja ljudi na Hrvaško pa se redno zateka k uporabi razčlovečujočega nasilja in groženj. Namesto, da bi ljudi pričakali z odejami in vodo, jih pričaka s psi in naperjenimi pištolami.

Na omenjene načine slovenske oblasti izvajajo politiko, ki je uveljavljena tudi v nekaterih ostalih evropskih državah. Upravljanje z migracijami, kakor oblasti pravijo vojni proti migrantom in migrantkam, je oblikovano tako, da tiste, ki v državah Evropske unije niso zaželeni, pogosto pošilja v smrt. Nobena od smernic te politike ne prepoznava, da bi imelo življenje migranta ali migrantke vrednost že samo po sebi in da bi bilo s tem tudi nosilec človekovih pravic. Enostavno zato, ker so se ljudje rodili na napačnem mestu. Zato smrti niso naključne, prav tako ni naključna zadnja smrt dvajsetletnika v Ilirski Bistrici. Umori so načrtovani del migrantske politike. Neposredno odgovornost za zadnjo smrt nosi sedaj že nekdanji direktor policijske uprave Koper Tomaž Čehovin. Za nekatere od prejšnjih smrti sta neposredno odgovorna direktor policijske uprave Ljubljana Stanislav Vrečar in direktor policijske uprave Novo mesto Janez Ogulin. Ti direktorji, ki usmerjajo delo svojih podrejenih, sami sprejemajo navodila od generalne direktorice slovenske policije Tatjane Bobnar, ki sama smernice prejema od ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja in od predsednika vlade Marjana Šarca. To so ljudje, ki silijo ljudi v smrtno nevarne situacije in imajo kri umorjenih na svojih rokah.

Zato naj bo jasno: prejšnji teden v Ilirski Bistrici ni bilo smrti zaradi izčrpanosti.

Ljudje, ki so potiskani v smrt na mejah, niso edini, ki so deležni sistemskega siromašenja in nasilja. Tega so deležni brezdomci, ki umirajo tudi na naših ulicah. Prav tako ljudje, ki jim država jemlje že tako minimalne prihodke samo zato, da lahko nato ta isti od revnih vzeti denar vtakne v žepe že tako bogate elite. Pa mladi in ne več tako mladi, ki si nikoli ne bodo mogli privoščiti nečesa, čemur bi lahko rekli dom, ker bodo vse hiše in stanovanja prevzeli profitno usmerjena nepremičninska podjetja. Smrt in izčrpanost sta doma tudi v naših mestih in vaseh. Njune žrtve niso zgolj tisti, ki od daleč stran bežijo od vojne in revščine, temveč tudi mnogi, ki so se tu rodili in odrasli.

Naši mrtvi si zaslužijo, da se jih spominjamo in da za njimi žalujemo. Ne samo njihove družine in prijatelji, temveč vsi mi, ki stremimo k temu, da bi živeli v svetu, kjer smrt ne bo več prežala na tiste, ki tvegajo vse, da bi pobegnili pred vojno in revščino. To je tudi naša bolečina, saj smo tudi mi izgubili prijatelje in sopotnike. Našo bolečino moramo deliti. In našo jezo.

V torek, 12. novembra 2019, se ob 18. uri dobimo na Prešernovem trgu. Spomnili se bomo vseh umorjenih na mejah in tistih, ki so umrli na naših ulicah. Prišli bomo skupaj, delili bolečino in žalosti in ju naredili vidni. Zavračamo trpljenje v osami, na skrivaj in v zasebnosti. Umor ni normalnost, ki jo lahko sprejmemo. Zato pozivamo vse, da se nam pridružite v javnosti in da se na dostojanstven način spomnimo žrtev in spregovorimo o storilcih. V znak žalovanja prinesite sveče ali karkoli drugega, kar se vam zdi primerno in delite svoje zgodbe s širšo skupnostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.