Uredništvo

13. 11. 2019  |  Družba

»Mož ni dovolil, da povabiva sosede na obisk, ker imava prizadete otroke«

Jožica je v življenju veliko pretrpela. Izgubila je oba sinova in moža. Slednji jo je pošiljal na psihiatrijo in ji smrt njunega otroka prikrival do svojih zadnjih dni. Veliko časa je potrebovala, da je lahko ponovno zaupala ljudem.

(Fotografija je simbolična.)

(Fotografija je simbolična.)
© Stocksnap / Pixabay

Težko je brati zgodbe o tragičnih usodah ljudi s socialnega dna. A ker se to dogaja številnim, ki so prisiljeni molčati ali zaradi drugih razlogov ne upajo spregovoriti, se nam zdi pomembno, da z objavami njihovih izpovedi prekinemo molk in prispevamo k detabuiziranju tematike. Žrtev je namreč veliko več, kot si predstavljamo. "Zdaj imam malo čez 70 let. Še vedno sem zdravnikova žena, ona "ta nora". Na mesec mi ostane od 50 do 70 evrov. Dam 10 evrov za rože, da imata Tine in Tone lepe na grobeku, pa tudi mož. Ko bi vsaj vsi v istem bili. Jem, kar je - močnik, največkrat pa "makarone na mleku". Kupim ta mastnega, ga z vodo razredčim, pa je, saj veliko ne rabim. V bloku včasih najdem v smeteh kako sadje, ljudje vržejo stran, pa niti še ni celo gnilo, pa obrežem in naredim čezžno. Ali pa kak star kruh. Že 30 let ne jem zdravil za živce, pa še vedno vsi mislijo, da sem nora," je potožila upokojenka Jožica.

Njeno zgodbo, ki jo je posredovalo društvo Humanitarček (v okviru #projektVIDA), spodaj objavljamo v celoti.

Jaz sem Jožica, Joži.

Doma smo bili na "vesi", ampak nismo spadali med "ornk kmete". Mama je skrbela za otroke, ata pa je hodil delat v tovarno. Nismo bili bogati, revni pa tudi ne. Vsak dan smo vsaj nekaj jedli, pa magari močnik. Mama je to znala dobro pripravit. Če je bila sila, je samo malo z vodo premešala, pa je bilo še za kak "taler". Dobrega je naredila. Samo pri "šniclu", tam pa ni znala sčarat. Pa smo ga malo narezali, da je vsak kak košček dobil. Nismo imeli veliko, samo imeli pa smo drug drugega, mama je vedno rekla: "Joži, moraš si gospoda ženit, pa bo šniclov dovolj ... "

Pa sem ga. V cerkvi sem spoznala gospoda, zdravnika. Starejši je bil od mene, ampak sva se takoj rada videla. Jaz sem takrat v šolo za tajnice hodila, rada sem brala, pisala. Saj bi za učiteljico šla, pa nisem bila take odprte glave. Preselila sem se k njemu v mesto in kmalu sva dvojčka dobila. Veselila sem se, dolg porod je bil, dolg. Razrezat so me mogli, ampak Tine in Tone sta še kar želela ostat v meni. Taki lepi mali štručki sta bila. Ampak zdravniki so čudno hodili okrog nas treh, mož pa ni niti blizu prišel, samo neko šepetanje je bilo ... Tine je bil manjši od Toneta, tak mali "picajzlček". Ampak sem ga imela še raje. Čez kak teden so mi le povedali, da sta "prizadeta". Tine je imel nek sindrom, Tone pa tudi, samo manj resno. Takrat mi še niso povedali.

Ko sem ju prinesla domov, mož ni dovolil, da sosede na obisk povabiva, ker imava "prizadete" otroke. On zdravnik, ki mu je žena rodila sina, ki se ju sramuje ... Mama mi je hodila pomagat, pa ata tudi. Sta mi v kozarcu nosila meso, ta boljše, kar sta ga dobila, da sem se okrepčala, da sem otrokoma dajala svoje mleko, da bi zrasla. Eno jutro sva z mamo šli v posteljico, da bi jih podojila. Tine je bil čisto mrzel, bel. Ni več dihal. Jaz sem zelo jokala, sem ga stresala, ga lupčkala. So rekli, da je kar zaspal. Šele potem so mi povedali, da so vedeli, da ima luknjico na srčku, ampak ker je bil "prizadet", mu niso popravljali in so vsi vedeli, da bo umrl. Tudi moj mož.

Potem sem samo jokala. Nisem nič jedla, niti ta boljš mesa. Samo Toneta sem imela skoz pri sebi, sem ga skoz budila, ga tresla, da ja ne bi zaspal. On je bil še edino, kar sem imela. Mož je bil tako zdoma, samo prat je še nosil domov. Videla sem, da Tone ne vidi. Ko sem mu kazala sonček zjutraj, je gledal kar v prazno, motne učke je imel. Mama je morala nazaj domov, na "ves". Je rekla, da naj pridem domov, ampak se ni spodobilo, mož je rabil ženo, zdravniški poklic je težak. Predvsem je rabil ženo zvečer, je hotel, da sem "pridna žena". Tudi če sem bila utrujena, ali pa sem hotela malo "pestvati" Toneta, si je pa s silo vzel, kar mu je pripadalo. Včasih tako, da mi je kri tekla.

Enkrat sem potem kar šla, vzela sem Toneta, pa malho, pa sem šla, sem se namenila do "vesi", do mame. Ampak nisem do avtobusa našla, ker me noge niso več nesle. Tone je imel takrat kakih 8 mesecev, padla sem, tam po cesti, več pa ne vem. V norišnici sem se zbudila, Toneta so mi vzeli, so rekli, da sem na živcih bolna, da imam "živčni zlom". Dolgo sem bila tam, eno poletje je bilo mimo, pa zima, pa še eno poletje. Samo mama in ata sta prišla, domače jabolke sta mi prinesla. In sesta, mož je prišel poredko. Ko sem vprašala za Toneta, je rekel, da je v dobrih rokah, da se naj "pocajtam", pa bo vse v redu. Samo to sem imela v mislih - mojega Toneta. Kako mu je, ko ne vidi, kje je ... 

Prišla sem ven. Ata me je peljal k možu. Vmes smo se še ustavili in kupili banae. Za mojega Toneta ... spraševala sem, če se me še spomni. Pa je rekla mama, da se otroci spomnijo glasu, da ne rabijo videti. Ampak doma, doma ga ni bilo. Mož mi je spakiral "kufre". Enega pravzaprav, je rekel, da naj grem nazaj na "ves", da sem mu dosti sramote naredila. Iskala sem Toneta, letala sem po stanovanju, ni ga bilo. Je rekel, da ga je v zavod dal, jaz sem jokala, jokala, jokala. Moj Tone, moj slepi lepi Tone. In so me spet peljali – k norcem. Mož jim je rekel, da sem razbijala, mama in ata sta rekla, da sem samo jokala, da sem otroke izgubila, da je to normalno, ampak so le zdravnika poslušali ... 

Tam so mi pomirjevala dajali, da bi bila mirna, potem sem bila premirna, ker mi ni bilo za živet. So mi dajali tablete za energijo, pa spet pomirjevala ... ne vem, koliko časa sem bila tam. Dolgo, dolgo. Potem sem šla domov na "ves". 

Ljudje so šepetali, kazali za menoj s prstom. Mama je rekla, da zato, ker sem zelo zelo suha, pa ker imam do riti dolge lase, ampak sva obe vedeli, da laže. 

Mož je včasih prišel, me je vzel s seboj v mesto. Za kak vikend, ko je rabil "ženo". Na papirju sem še bila, prstan sem še imela. Vedno mi je rekel, da me bo naslednjič k Tonetu odpeljal v zavod. Zato sem sploh z njim šla. Sem mu skuhala, pa mu "žena bila". Rad me je lasal, če je bila župca preslana, ali pa kura presuha. Tepel me pa ni, je bil omikan gospod. Lasal pa, je rekel, da možje to lahko.

Čakala sem, 40 sem jih že imela, Tone bi jih imel 15, pa nič. Mož je pil, čez vikende me je vzel samo, da mi je "silo delal". Ampak saj to žene morajo ... 

Mama in ata sta se starala, ta starejša sestra je kmetijo prevzela. Svoje otroke je imela, jaz nisem hotela slab vpliv bit. Pomagali so mi v mestu poiskati malo stanovanjce. Sem štrikala, pa vezla, da sem imela kaj denarja. Pa možu sem bila bližje, je po mene hodil kdaj tudi med tednom, ko je kaj spil. Dokler sta bila še mama in ata, je še bilo, mama je z menoj veliko vezla, je včasih prišla z "vesi" samo zato k meni. Je tudi kdaj kaj mojega v "vesi" prodala, ampak tudi ona ni vedela, kje je Tone. Ko pa sta umrla z očetom, mi je bilo hudo. Res ni bilo več nikogar, sestram pa je bilo nerodno, sem bila ja norica.

Ko sem imela 60 let, je mož umrl. Kap ga je, srčna. V njegovo stanovanje sem šla, mi je še pripadalo. Pa njegova penzija. Ampak kaj, ko mi je dolgove pustil. Takrat sem tudi Toneta našla. V grobeku je bil od moževe matere, zato ga nisem videla, ko sem k Tinetu hodila. Umrl je kake 10 dni po tem, ko so me k norcem peljali. Ampak mož je vedel, s čim me doma držat ... Rihtam grobeke, kolikor pač lahko.

Zdaj imam malo čez 70 let. Še vedno sem zdravnikova žena, "ta nora". Na mesec mi ostane od 50 do 70 evrov. Dam 10 evrov za rože, da imata Tine in Tone lepe na grobeku, pa tudi mož. Ko bi vsaj vsi v istem bili. Jem, kar je - močnik, največkrat pa "makarone na mleku". Kupim ta mastnega, pa ga z vodo razredčim, pa je. Saj veliko ne rabim. V bloku včasih najdem v smeteh kako sadje, ljudje vržejo stran, pa niti še ni celo gnilo, pa obrežem in naredim čežano. Ali pa kak star kruh.

Že 30 let ne jem zdravil za živce, pa še vedno vsi mislijo, da sem "nora". Pa bi si jih želela, ker potem bi me ne bolela tako duša ... 

Pripis društva Humanitarček

Za Joži nam je povedala soseda srednjih let, ki se je po ločitvi na novo preselila v sosednje stanovanje. Poklicala je in povedala za dolgolaso gospo, ki v večstanovansjki hiši brska po smeteh in da ima občutek, da to hrano tudi potem poje. Joži je najprej samo prejemala pakete pomoči, ni odpirala vrat, soseda pa je opazovala, da vedno redkeje brska po smeteh. Nato nam je le dovolila obisk, cele dneve je presedela in vezla gobeline, nešteto jih je imela. To je bil cel njen dan in obisk grobov enkrat na dan. Niti osebnega zdravnika ni imela izbranega že 30 let, saj jim ni zaupala. 

Pomagali smo ji pospravit, prenoviti stanovanje. Ji uredili tople obroke. Soseda, ki nas je poklicala, pa jo je postopno zaposlila s svojima vnukoma. Predvsem pa nam je z veliko veliko entuziazma uspelo izpolniti njeno največjo željo - Tine in Tone spita sedaj skupaj. Tako je Joži postopno na grob začela hoditi le ob nedeljah. S sosedo pa sta pravi "kompanjonki" in sta si pred večstanovanjsko hišo postavili pravi zeliščni vrt. Vedno postrežeta z "domačim čajčkom". Kdaj pa kdaj gre tudi k sestri, ena je še živa, a nekega pristnega odnosa ni.

In ne - Joži ni nora, noro je življenje, ki ga je preživela in se lahko še vedno nasmeje, ko ji prinesemo lep, rumen šop banan.

Zgodba je objavljena z dovoljenjem.

#projektVIDA

Zgodbe deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.