Oblečen za umor

Trumpu kaže tako slabo kot pred štirimi leti, kar pomeni, da bo volitve dobil

Make Donald great again: Sprejem za moštvo Washington Nationals, ameriške prvake v baseballu

Make Donald great again: Sprejem za moštvo Washington Nationals, ameriške prvake v baseballu
© Profimedia

Do ameriških predsedniških volitev je še eno leto, toda prejšnji torek, 5. novembra, so imeli v Ameriki lokalne volitve, po katerih so imeli demokrati občutek, da so že dobili predsedniške volitve 2020. V Virginiji, ki je bila leta in leta izrazito republikanska, so demokrati osvojili oba domova kongresa, predstavniški dom in senat. Guvernerja pa imajo že od prej. Virginija, še včeraj pojem republikanske države, je postala demokratska. Kar naj bi dokazovalo, da je s Trumpom konec – republikanski volivci so se ga naveličali. Nočejo ga več.

Še huje pa je Trumpa udarilo in ponižalo to, kar se je zgodilo v Kentuckyju, kjer je republikanskega guvernerja Matta Bevina premagal demokratski kandidat Andy Beshear. Pri tem morate vedeti troje: prvič, da Kentucky velja za trdnjavo republikanske stranke, drugič, da je Trump to državo leta 2016 osvojil s 30-odstotnim naskokom, in tretjič, da je Trump tu, v Kentuckyju, dan pred lokalnimi volitvami agitiral zase in za Bevina ter republikanske volivce pozival: »Če bomo izgubili, bodo rekli, da je Trump doživel najhujši poraz v zgodovini sveta. Tega mi ne smete storiti!«

A storili so mu natanko to: raje so izvolili demokrata. Ja, vsem je bilo jasno, da je bil to Trumpov poraz – bolj kot Bevinov. In ja, to naj bi dokazovalo, da je s Trumpom konec – in da so se ga Američani naveličali. In da ga republikanci množično zapuščajo. In da volivci zapuščajo republikansko stranko. Še toliko bolj, ker so demokrati slavili tudi v številnih filadelfijskih predmestjih, ki so doslej veljala za republikanska – osvojili so predmestna okrožja, ki jih niso še nikoli in nikdar. Glejte, so rekli, Trump izgublja tla pod nogami. Trump izgublja Pensilvanijo, ki jo je leta 2016 tako dramatično speljal Hillary Clinton. Pensilvanska predmestja ga zavračajo. Ljubezni je konec.

Demokrati so na konju, nabrušeni in entuziastični, vse bolj prepričani, da jim dobro kaže in da je Trump izgubljen, celo pogubljen. Pripravlja se impeachment – preti mu odpoklic. Predstavniški dom kongresa, kjer imajo večino demokrati, komaj čaka, da proti Trumpu vloži obtožnico, republikanski senatorji, ki so v senatu v večini, pa skrivnostno molčijo, kar demokrati razumejo kot znak, da se Trumpu ne obeta nič dobrega – da republikanski senatorji torej razmišljajo, da bi se nazadnje vendarle pridružili demokratskim senatorjem in ga obsodili ter s tem odpoklicali. Tudi njim je v resnici jasno, s kom imajo opraviti. In ne bi ga več gledali. Sondaže kažejo, da večina žensk podpira impeachment – tudi večina belk, ki so leta 2016 večinoma volile Trumpa. Kamor gredo ženske, gredo slej ko prej še moški. Trump je toksičen.

Trump je, kot pravijo, produkt televizije in nove dobe poročil, ki trajajo 24 ur na dan. Toda v resnici je še huje.

Nihče ga ne bi več gledal. Demokratskim predsedniškim kandidatom, Joeju Bidnu, Bernieju Sandersu in Elizabeth Warren, kažejo sondaže precej bolje kot Trumpu. In iz dneva v dan jim kaže bolje. Sondaže tudi kažejo, da bi ga premagal vsak izmed vodilnih demokratskih kandidatov – in to gladko. Nekatere sondaže celo kažejo, da Trumpa v štirih »ključnih«, »kritičnih«, »nihajnih« državah – Michiganu, Minnesoti, Pensilvaniji in Wisconsinu – ne podpira kar 59 odstotkov volivcev. Vidite, Trump zaostaja, tone, pada, zahaja! Tudi »njegovi« ga trumoma zapuščajo! Ljudje niso slepi! Enkrat so ga izvolili – in nikoli več! Osel gre le enkrat na led! Zato tudi demokrati veliko predvolilnega denarja trošijo v »ključnih« zveznih državah – v tistih, ki naj bi bile odločilne. Še en signal, da so demokrati zgrabili bika za roge.

Trump je odpisan. Njegovi najzvestejši možje – njegov odvetnik Rudy Giuliani, pravosodni minister William Barr, zunanji minister Mike Pompeo, šef kabineta Mick Mulvaney ipd. – se vse bolj opotekajo. Vsem je jasno, da Trumpa ni več mogoče braniti in zagovarjati. Gnil je, grozen, pokvarjen, kriv, bolan. Celo ameriška Trgovinska zbornica – konservativna, neoliberalna, trumpovska institucija – je panična, ker ima občutek, da Trumpa nepovratno izgublja.

Toda demokrati slavijo, saj so prepričani, da so ljudje Trumpa spregledali in da je zdaj povsem jasno, kdo je in kaj hoče. Glejte, pravijo – pokazal je, da je diktator! Le kdo bi lahko to spregledal? Pokazal je, da se ne meni za ustavo, demokracijo, pravno državo in človekove pravice? Le kdo bi lahko to podpiral? Navsezadnje, prepričan je, da lahko počne, kar hoče – in da mu to zagotavlja ustava. Da zlorablja oblast, ni nobenega dvoma. To pa je neameriško! Tuje države – Rusijo, Ukrajino in Kitajsko – je javno pozival, naj se vmešajo v ameriške notranje zadeve in ameriške predsedniške volitve. To je protiameriško! Volivci mimo tega ne bodo mogli. Transparentnost? Ga ne zanima. Volivce pač.

Trump je nacionalna sramota – vsakič, ko gre v tujino, se osramoti in osmeši, saj je povsem očitno, da nima pojma, kaj se dogaja. Ameriki se zato vsi smejijo, režijo in posmehujejo. Ljudje tega ne bodo več trpeli. Dobro vidijo, da Trump počne grozljive, nepredstavljive reči. Še dobro, da Amerika ni bankrotirala – tako kot njegova podjetja. In nedavno, ko je rekel, da bo ameriška vojska ostala v Siriji in da bo za plačilo obdržala sirsko nafto (»Za 45 milijonov dolarjev na mesec!«), je nedvoumno pokazal, kaj je – potencialni vojni zločinec! Kdo ga še hoče?

In lepo prosim: kaj pa načelo quid pro quo, ki ga je uveljavljal v tajnem trgovanju z Ukrajino? Saj veste: če ne boste začeli preiskave proti Hunterju Bidnu, sinu mojega političnega tekmeca, ne boste dobili 400 milijonov dolarjev vredne vojaške pomoči! Nezaslišano. Trumpovi ljudje, zdajšnji in nekdanji (odpravnik poslov v Ukrajini Bill Taylor, državni sekretar za evrazijske zadeve George Kent, nekdanja ambasadorka v Ukrajini Marie Yovanovitch, član Sveta za nacionalno varnost Alexander Vindman, ameriški ambasador v Evropski uniji Gordon Sondland ipd.), na zaprtih zaslišanjih pred kongresnimi komisijami Trumpa tunkajo in tunkajo in tunkajo – vse to je res, ponavljajo. Trump je od Ukrajincev res terjal quid pro quo! Toliko slabše zanj, ponavljajo demokrati, ki bodo zdaj kongresna zaslišanja, povezana z impeachmentom (in »afero Ukrajina«), odprli za javnost in kamere. Naj ljudje vidijo in slišijo, da je Trump kriminalec – in da je Ameriko spremenil v svoje podjetje! To bo še zadnji žebelj v Trumpovo krsto, se muzajo demokrati, prepričani, da se zanka zateguje. Kdo ve, koliko takšnih »zasebnih« quid pro quojev je Trump še izsilil, pa zanje ne vemo! A ljudje dobro vidijo, kaj se dogaja. Saj niso priplavali po juhi. Ne bodo ga izvolili še enkrat. Ni šans. Leto 2020 bo njegovo zadnje leto v Beli hiši.

Vse je proti Trumpu. Newyorško sodišče je odločilo, da mora neprofitnim organizacijam izplačati dva milijona dolarjev, ker je sredstva, ki jih je pred leti zbrala njegova dobrodelna organizacija (Donald J. Trump Foundation), uporabljal za zasebne potrebe (za izgubljene sodne bitke, predvolilne kampanje, za nakup čelade nekega ameriškega nogometaša in dveh svojih slik ipd.), kar seveda pomeni, da ga je sodišče razkrinkalo kot pohlepnega, nečloveškega bleferja, ki krade revnim, bolnim, invalidnim. Hej, sam je potrošil celo denar, ki ga je zbiral za vojne veterane! Je kaj hujšega od tega, da kradeš herojem, ki so se žrtvovali za domovino?

Sondaža, ki jo je opravil New York Times, ne pušča nobenega dvoma: tisti, ki so Trumpa volili leta 2016, ga bodo volili tudi leta 2020. Zvesti so mu – ker je on zvest njim.

Če vprašate demokrate, potem so vsi njegovi smrtni grehi itak na dlani – brezmejna skorumpiranost, materialno okoriščanje s predsedniško funkcijo, izsiljevanje, podkupovanje, privatizacija države, državnih agencij in zunanje politike, razglašanje medijev za državnega sovražnika št. 1, zastraševanje, poniževanje in psovanje političnih nasprotnikov in kritikov, podžiganje konspirologije, nespoštovanje mednarodnih sporazumov in človekovih pravic. Na južni meji je začel graditi »koncentracijska taborišča«, nad begunce pošilja vojsko, materam iz naročja trga otroke – ljudje njegovega fašizma še štiri leta ne bodo prenašali. In njegovega rasizma tudi ne. Le kateri »normalen« predsednik bi rekel, da so nacisti in rasisti fejst ljudje?

Poleg tega: zdaj vsi vedo, da laže. To počne na odprti sceni, neprestano, sistematično in vztrajno. Laže o vsem. Laže s pornografsko vnemo. Zlaže se celo tedaj, ko bi mu bilo lažje povedati resnico. Odkar je v Beli hiši, se je zlagal 12.000-krat! Ali 13.000-krat! Ali pa 14.000-krat! Odvisno od tega, kdo šteje. Kdo bi še hotel takega lažnivca? Tip je patološki primer – in ljudje to vidijo. In še podnebne spremembe zanika – da so le mit, kitajska fabrikacija, pravi. Ne, stika z realnostjo očitno nima. Ljudem je jasno, da za predsednika ne morejo imeti človeka, ki je tako sprt z realnostjo. Z realnostjo pa je tako sprt, da Rusom in Putinu bolj verjame kot svojim lastnim varnostno-obveščevalnim službam.

Vse bolj je zmešan. Vse bolj blazni. Vse bolj besni. Vse bolj grozi. Vse bolj »svoje« poziva k uporu, češ da gre le za »lov na čarovnice«. Ustavite to liberalno bando! Vse to naj bi dokazovalo, da je izgubljen. In da ne bo dobil še enega mandata.

Trump je 27. oktobra slavnostno oznanil, da so njegovi specialci ponoči likvidirali voditelja Islamske države Abu Bakra Al Bagdadija. »Umrl je kot pes in strahopetec, ki je v paniki jokal, kričal in cvilil.« Trump je bil prepričan, da je spet kralj, zato se je zvečer odpravil na peto tekmo finalne serije bejzbolske lige, toda ko je uradni napovedovalec nabito polnemu stadionu Nationals Park v Washingtonu sporočil, da je na tekmi tudi predsednik Donald J. Trump, so ljudje začeli vzklikati: »Odpokličite ga!« In: »Zaprite ga!« Trump ni nikjer več dobrodošel. Nikjer ni več varen.

Nazaj v leto 2016

Kaj je narobe z vsem tem? Kaj je narobe s to demokratsko sliko? Tole: preveč spominja na leto 2016. Kar vzbuja nelagodje. In po malem tudi grozo. Tudi leta 2016 so bili demokrati prepričani, da je Trump izgubljen. Da nima šans. Da v Ameriki ne bo nikoli izvoljen. Da so ga volivci itak spregledali. Da se z Marsa vidi, da je pokvarjen. Da je rasist in seksist. Da nima pojma. Da bi moral biti v ječi, ne pa v Beli hiši. Da laže, zavaja, laže, zavaja, laže. Da bi Ameriko pokopal, če bi slučajno postal predsednik – tako kot je pokopal svoja podjetja.

Demokrati so trdili, da mu sondaže kažejo slabo. Da bi ga premagal vsak demokratski predsedniški kandidat. Da se mu vsi posmehujejo. Da ga nihče noče. Da je vsem jasno, s kom imajo opraviti. Da je pogubljen. In poguben. Da bo uničil republikansko stranko. Da je le klovn. Trol. Pozer. Norec. Frik. Konspirolog. Da govori traparije, ljudje pa niso slepi. Ni ga bilo mogoče ne braniti ne zagovarjati.

Ponavljali so, da bi v Belo hišo rad le zato, da bi se materialno okoristil in rešil svoje podjetje, svojo Organizacijo. Da bo Ameriko prelevil v svoje podjetje. Da bo žel dividende. Da je rasist, fašist, seksist. Da ne spoštuje revnih, invalidov in vojnih herojev. Da Rusijo poziva, naj se vmeša v ameriške predsedniške volitve. Da noče razkriti svojih davčnih napovedi. Z njim je bilo vse narobe. Čisto vse. Saj ljudje vidijo in slišijo, kaj govori! Vse je bilo proti njemu. Čisto vse. Na predvolilnih shodih je s svojimi feni vzklikal: »Zaprite jo! Zaprite jo! Zaprite jo!« Hillary Clinton. Bil je toksičen. Bil je odpisan. Bil je nedobrodošel. Bil je sprt z realnostjo.

Demokrati so sveto verjeli, da bo Hillary Clinton dobila vse »ključne« države, Michigan, Minnesoto, Pensilvanijo in Wisconsin, in da bo Amerika dobila prvo predsednico. Slišalo se je dobro. Demokrati so bili prepričani, da so na konju in da so že dobili predsedniške volitve 2016.

Zdaj to napako ponavljajo. Pri tem pozabljajo še nekaj: Trump je bil leta 2016 le tabloidni televizijski lik, pa je kljub temu postal ameriški predsednik – zdaj je ameriški predsednik. Kar pomeni, da ima še boljše izhodišče. Zdaj je še slavnejši. Trump je, kot pravijo, produkt televizije in nove dobe poročil, ki trajajo 24 ur na dan. Toda v resnici je še huje: v Beli hiši se je prelevil v vseprisotno, vsepovsodno, vsestransko, vsemočno, vseskozno, vsepočezno in vseprešinjajočo televizijsko postajo, ki oddaja 24 na dan – okej, ki tvita, nabija, agitira 24 ur na dan. Američani so se ga navadili – kot televizijske serije. Kako bodo brez njega? In kako bodo brez njega mediji? Ne pozabite: izmed vseh kandidatov bo spet najbolj »atraktiven«, »steroiden«, »zabaven«, »resničnosten« in »telegeničen« – in izmed vseh kandidatov mu bodo spet posvetili daleč največ televizijskega časa. Le kako bi lahko volitve izgubil? Televizija ljubi čustva in konflikte – Trump pa je konflikten. In igra na čustva.

Ljudje hočejo dober šov – ne pa človekovih pravic. »Če bi bil Trump le poslovnež, bi bil nepomemben. ‘Donald Trump’ je zaradi televizije,« pravi James Poniewozik, avtor knjige Audience of One.

Trump ljubi avtokrate, despote, tirane, diktatorje. To vemo. Je to tudi sam? Je avtokrat? Diktator? Delajmo se, da je. Kdaj se ljudstvo upre avtokratom? Kdaj jih vrže, odstavi, zruši? Ko jim ekonomija ne cveti več. Ekonomija pa Trumpu zdajle cveti. Ga bo ljudstvo odstavilo v času, ko ekonomija cveti? Ga bo zrušilo v času, ko ekonomija doživlja bum? Ne pozabite: Bill Clinton je impeachment preživel prav zato, ker je ekonomija cvetela. Zato tudi Trump svojim fenom na predvolilnih shodih ponavlja: če bo izvoljen demokrat, se bo ameriška ekonomija sesula!

Alternativna realnost

Leta 2016 so zmotno mislili, da so nacionalne sondaže odločilne – niso bile. Trump je v nacionalnih sondažah izgubljal, ker pa v Ameriki ne odloča večina volilnih glasov, temveč večina elektorskih glasov, mu ni bilo treba osvojiti večine volilnih glasov, temveč le večino elektorskih glasov. Ker je osvojil Michigan, Wisconsin, Pensilvanijo, Florido, Severno Karolino in Arizono, na katere je računala Hillary Clinton (osvojiti bi morala vsaj tri), je zmagal. In glej, no, v nacionalnih sondažah spet izgublja, toda kot kaže velika sondaža New York Timesa, v Michiganu, Wisconsinu, Pensilvaniji, Floridi, Severni Karolini in Arizoni spet ni izgubljen. Kar pomeni, da bo demokratski kandidat spet osvojil bistveno več volilnih glasov od Trumpa, a ta bo osvojil več elektorskih glasov. Še toliko bolj, ker tistih demokratskih in neodvisnih volivcev, ki bi volili Bernieja Sandersa ali Elizabeth Warren, na volišča ne bo, če bo demokratski predsedniški kandidat Joe Biden – ali pa medijski magnat Michael Bloomberg, ki se ponuja.

Trump ne potrebuje protiargumentov. Ustvaril je realnost, ki vse njegove prestopke, zločine, perfidnosti, laži, zavajanja, polresnice in izkrivljanja takoj relativizira.

Verjetno najbolj zmotna predpostavka demokratov – kakor tudi liberalnega dela javnosti, Trumpovih kritikov ipd. – pa je, da je Trump patološki narcis s hudo disociativno motnjo, ki je izgubil stik z realnostjo. Ne, ravno nasprotno: Trump je ustvaril svojo realnost! Alternativno realnost. Ron Suskind je leta 2004 v reviji New York Times Magazine, nedeljskem dodatku New York Timesa, pisal, kako se je dve leti prej v Beli hiši pogovarjal z nekim visokim Bushevim svetovalcem (očitno s Karlom Rovom, alias »Bushevimi možgani«), in ta mu je rekel, da svet ne deluje več na podlagi razsvetljenskih načel, dejstev in realnosti. »Zdaj smo imperij – in ko delujemo, ustvarjamo svojo realnost. Medtem ko boste vi proučevali to realnost, tudi s pravnega vidika, če hočete, bomo mi že delovali naprej in ustvarjali nove realnosti, ki jih boste spet lahko proučevali. Tako bo to. Smo zgodovinski igralci – in vam, vsem vam, bo preostalo le proučevanje tega, kar počnemo.«

Trump se ima za natanko takšnega zgodovinskega igralca: ustvarja svoje realnosti, vsi drugi pa so le publika. Vsi drugi realnosti, ki jih ustvarja, le proučujejo. Tako kot so pred volitvami proučevali njegove pretekle realnosti: njegove propadle posle, ki jih je razglašal za zmage, bankrote, ki jih je razglašal za uspehe, neplačevanje davkov, ki ga je prikazoval kot triumf, napihovanje svoje vrednosti, fiktivne posle, izstavljanje računov za neopravljeno delo, neplačevanje opravljenega dela, neodplačana bančna posojila.

Trump je ustvaril realnost, v kateri obstaja masivna zarota proti njemu in belski rasi, v kateri res obstaja »lov na čarovnice«, v kateri na volitvah skrivaj voli na milijone ilegalnih priseljencev, v kateri skušajo z insceniranimi strelskimi pokoli »množičnih morilcev« – v resnici igralcev »globoke države« – razorožiti belce, v kateri skušajo nebelci zamenjati belce, v kateri neonacisti in rasisti veljajo za fejst ljudi, v kateri podnebne spremembe ne obstajajo, v kateri demokrati in liberalci vodijo pedofilske mreže, v kateri je Joe Biden Ukrajincem ponudil milijardo, če ustavijo preiskavo proti njegovemu sinu Hunterju, v kateri skušajo otrokom možgane izprati s »kulturnim marksizmom«, »politično korektnostjo« in »liberalnim fašizmom«, v kateri male ljudi rešujejo milijarderji, kot je Trump, v kateri patriotom, »pravim« Američanom, grozijo koncentracijska taborišča, socializem in prevzgoja in v kateri lahko zaupaš le enemu samemu človeku, novemu mesiji – Donaldu J. Trumpu.

Trump je skupaj zmetal teorije zarote – in jih legitimiral. Dal jim je status realnosti. In njegovi feni – njegovi volivci – verjamejo v to realnost, v ono drugo, ki se ima za pravo realnost (in s katero naj bi Trump izgubil stik), pa ne.

Zato Trump zdaj tako besni in blazni, zato tako manično tvita in renči, zato tako divje podžiga sovraštvo in kaos. Dela pač vse, da bi nacijo čim bolj razdelil, čim bolj razklal, čim bolj polariziral – bolj ko je namreč polarizirana, bolj resnično in legitimno deluje realnost, ki jo je ustvaril. Bolj ko je polarizirana (in destabilizirana), bolj so njegovi feni skeptični do one druge realnosti. Bolj ko je polarizirana, bolj fanatično njegovi feni branijo njegovo – in s tem svojo – realnost. Bolj ko je polarizirana, bolj njegovi feni verjamejo, da je stik z realnostjo izgubila druga stran.

Soba odmevov

S tem pa je krog sklenjen: Trump je namreč leta 2016 napovedal prav boj proti – liberalnim, političnim, univerzitetnim, znanstvenim, medijskim – elitam, ki so izgubile stik z realnostjo. Moral je le ustvariti realnost, s katero so lahko elite izgubile stik. Ko pa je ustvaril to realnost, je ustvaril razmere, v katerih druga stran na njegove fene ne more več vplivati – vsaka informacija z druge strani velja za dezinformacijo, vsaka slaba novica o Trumpu velja za fake news, vsak napad na Trumpa – z »afero Ukrajina« in impeachmentom vred – velja za zaroto, poskus državnega udara, »lov na čarovnice«. Žvižgač, ki je namočil Trumpa (in ki mu Trump grozi z eksekucijo)? Agent »globoke države«! »Afera Ukrajina«? Dokaz, da je Trump na pravi poti – zakaj bi mu sicer podtikali takšne reči? In impeachment? Dokaz, da so elite vse bolj histerične in panične – in da so tik pred kapitulacijo.

Trumpove fene – tudi ves čas ciljane s »personaliziranimi«, zastraševalnimi digitalnimi vsebinami (leta 2016 je Trumpova kampanja za poltretji milijon ljudi pripravila kar šest milijonov »personaliziranih«, zastraševalnih oglasov) – je nemogoče prepričati, da je s Trumpom kaj narobe. V »sobi odmevov« preprosto preveč odmeva. V njihovih očeh je žrtev elit, »močvirja«, »globoke države«, »lova na čarovnice«. Če ga preganjajo, odstavljajo in rušijo, pomeni, da ima prav! Kar seveda pomeni, da imajo tudi sami prav. In bolj ko gre na živce demokratom in »liberalnim elitam«, raje ga imajo.

Sploh pa: vse, kar počne, itak počne zaradi njih, saj brani realnost (»pravo« Ameriko), s katero so elite izgubile stik. Če kdaj terja kak quid pro quo? Prvič, nič hudega: cilj posvečuje sredstva! In drugič, to počnejo vsi politiki – zakaj ne bi še on? Trump, postmodernistični nihilist, ne potrebuje protiargumentov. Ustvaril je realnost, ki vse njegove prestopke, zločine, perfidnosti, laži, zavajanja, polresnice in izkrivljanja takoj – avtomatično! – relativizira, normalizira in legitimira. Četudi je vse to, kar mu očitajo, res, to v očeh njegovih fenov ničesar ne spremeni – to počne zaradi njih. To počne zanje. To počne zato, da bi rešil realnost.

Jih moti, da je avtokrat? Ne. Jih moti, da se ne meni za demokracijo, pravno državo in človekove pravice? Ne. Bi jih motilo, če ob neizvolitvi ne bi priznal poraza in ne bi hotel zapustiti Bele hiše? Ne. Bi njegov volilni poraz razglasili za državni udar? Absolutno. Bi jih motilo, če bi si mandate kar podaljševal – kot Putin? Ne. Če bo treba, bodo okrog vrhovnega sodišča naredili obroč. Če bo treba, bodo Trumpa, ki jih že kliče na pomoč (»Ta lov na čarovnice se ne sme nadaljevati!«), zaščitili s svojimi telesi. In če bo treba, bodo začeli državljansko vojno. Realnost je treba rešiti pred demokracijo in pravno državo, ki sta le orodji elit in »globoke države«.

Četudi je vse, kar očitajo Trumpu, res, to v očeh njegovih fenov ničesar ne spremeni – to počne zaradi njih. To počne zanje. To počne zato, da bi rešil realnost.

Trump je torej varen: prvič, teh fenov, ki izgledajo kot člani sekte, mu ne more nihče odpeljati (vse mu slepo verjamejo, njihove podpore ne more izgubiti, vedno ga ubogajo, lažje je »deprogramirati« scientologe in borce Islamske države kot pa njih), drugič, teh fenov, ki so prepričani, da je Ameriko naredil spet veliko, je permanentno dobrih 40 odstotkov (ima kdo bolj fanatično, bolj neomajno, bolj zvesto bazo?), in tretjič, ti feni so tako fanatični (in tako prestrašeni), da res pridejo na volitve – ogromno tistih, ki Trumpu nasprotujejo (ki se mu posmehujejo, ki ga prezirajo, ki se jim gnusi, ki ga razglašajo za fašista, etnonacionalista, rasista in posiljevalca ipd.), pa se na volitve ne prikaže.

Sondaža, ki jo je opravil New York Times, ne pušča nobenega dvoma: tisti, ki so Trumpa volili leta 2016, ga bodo volili tudi leta 2020. Zvesti so mu – ker je on zvest njim. Ker je torej zvest alternativni, konspirološki realnosti, ki jo je ustvaril. »Sranje, ki se ga domislite, je res neverjetno,« je julija navdušeno dahnil producentom njegovih konspiroloških videov.

Trump dela vse, da bi njegovi feni verjeli v realnost, ki jo je ustvaril. Vse dela, da bi bili čim bolj prestrašeni. Vse dela, da bi volili iz strahu. Rasist, fašist, nativist in seksist ni brez razloga. Če hoče biti svoji volilni bazi zvest, mora biti rasističen, fašističen, nativističen in seksističen. V rokah fašista se ta baza čuti varnejšo.

Ali kot pravi Chauncey DeVega (Salon): »Donald Trump ni normalen politični kandidat, temveč politična verzija Cameronovega Terminatorja ali zombija iz Romerove Noči živih mrtvecev. Trump je skoraj neustavljiv. Čeprav vse kaže ravno nasprotno, bo leta 2020 verjetno zmagal.« Kljub impeachmentu.

A vprašanje je, kako daleč bodo sploh šli demokrati z impeachmentom – če namreč Trump pade, postane predsednik Mike Pence. In če ne pade? Spet lahko predsednik postane krščanski fundamentalist Mike Pence. »Obstaja črni scenarij – Trump kmalu po ponovni izvolitvi umre. Mike Pence ima tri leta, da se pripravi na volitve leta 2024,« pravi Ted Rall (CounterPunch): »To pa bi bilo čisto zares sranje.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.