Prijava zoper sodnika Zvjezdana Radonjića

Svojo prijavo utemeljujem na primeru do mene žaljivih Radonjićevih zapisov v njegovi kolumni z naslovom »O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?«

Spodaj podpisani dr. Boris Vezjak podajam prijavo zoper sodnika Zvjezdana Radonjića (Okrožno sodišče v Ljubljani) zaradi hudih kršitev Kodeksa sodniške etike pri Komisiji za etiko in integriteto, ki jo vodi mag. Nina Betetto, vrhovna sodnica svetnica, pri Sodnem svetu, ki ga vodi dr. Erik Kerševan, vrhovni sodnik.

V skladu s kodeksom so sodniki dolžni pri svojem službenem in zasebnem ravnanju postopati neodvisno, nepristransko in pošteno ter skrbeti za ugled sodniške službe. Nadalje so dolžni spoštovati kodeks sodniške etike pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje (53. člen Zakona o sodnem svetu – ZSSve). Do takšnega dolžnostnega ravnanja ni prišlo, celo več, etičnost v delovanju sodnic in sodnikov je bila grobo prekoračena, zato svojo prijavo utemeljujem na primeru do mene žaljivih Radonjićevih zapisov v njegovi kolumni z naslovom »O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?« na strani Portal Plus (25. 10. 2019), kasneje povzeti v nekaterih drugih politično motiviranih medijih, ob čemer ugotavljam, da omenjeni ni kršil le X. člena Kodeksa sodniške etike, ki govori o tem, da sodnik z osebnim zgledom varuje ugled sodstva in se pri vseh svojih dejavnostih izogiba neustreznemu ravnanju ali obnašanju, ampak je njegovo ravnanje natančno nasprotje takega opisa: torej do konca prignano nedostojno, vulgarno in žaljivo obračunavanje s posamezniki v javnosti.

S kaznivim dejanjem razžalitve, z lažmi o meni, nizkotnostmi in svojim postopanjem z izrazitim namenom osebnega in profesionalnega zaničevanja, poniževanja in povzročanja škode skozi uporabo pejorativnih izrazov in besedja, je Radonjić v svojem zapisu prikazal niz postopanj, ki se nikakor ne pričakujejo od nekoga, ki opravlja sodniški poklic.

S kaznivim dejanjem razžalitve, z lažmi o meni, nizkotnostmi in svojim postopanjem z izrazitim namenom osebnega in profesionalnega zaničevanja, poniževanja in povzročanja škode skozi uporabo pejorativnih izrazov in besedja, kot je »bedni filozof«, »retardiran«, »ima IQ višji od številke čevljev?«, »vaški psihoanalitik«, »ta klozet-poet«, z namigi o »plačanih namenih« in številnimi podobnimi kvalifikacijami, je Radonjić v svojem zapisu prikazal niz postopanj, ki se nikakor ne pričakujejo od nekoga, ki opravlja sodniški poklic, pri čemer mu ni bilo težko poniževati niti mojih strokovnih kvalifikacij, čeprav sem doktor znanosti, zaposlen na univerzi, trenutno tudi predstojnik oddelka, avtor enajstih monografskih publikacij, od tega ene v soavtorstvu, številnih znanstvenih, strokovnih in drugih člankov (v bibliografskem sistemu COBISS je več kot 600 vnosov).

Radonjić se je odzval na moj zapis z naslovom »Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila«, objavljenem na strani vezjak.com (povzela ga je tudi spletna stran tednika Mladina) in ni dvoma, da je s svojim ponižujočim odgovorom kršil temeljno poslanstvo sodnika, ki je v Komentarju kodeksa sodniške etike (KKSE) zapisano takole: »Od sodnika se pričakuje, da spoštuje zakone, pravila in etične norme. Sodnikova kršitev pravil ali zakonov lahko ogrozi ugled sodstva, spodbuja nespoštovanje zakonov in ruši zaupanje javnosti v sodstvo« (KKSE, str. 49). Na eklatanten način je celo demonstriral, zakaj in kako (se) v javnosti zaradi neetičnih ravnanj ruši omenjeno zaupanje, ključno za delovanje pravne države in ugled sodnikov kot državnih funkcionarjev – o čemer več v nadaljevanju.

Komentar kodeksa sodniške etike vsebuje poklicne in osebnostne etične zapovedi, zapisane v obliki vrednostnih priporočil, in njihov cilj je usmerjati delovanje in obnašanje sodnikov pri izvajanju sodne oblasti in v zasebnem življenju.

Komentar kodeksa sodniške etike vsebuje poklicne in osebnostne etične zapovedi, zapisane v obliki vrednostnih priporočil, in njihov cilj je usmerjati delovanje in obnašanje sodnikov pri izvajanju sodne oblasti in v zasebnem življenju. Ne le v mojem primeru, v svojih številnih zapisih in tudi v nastopu v oddaji Intervju na TV Slovenija (20. oktober 2019), ki ga sam komentiram z vidika sledenja novinarskim poklicnim standardom, je Radonjić prekršil pravilo, da se mora sodnik zaradi ohranjanja videza nepristranskosti vsakič »vzdržati dajanja (javnih in zasebnih) vrednostnih sodb glede odprtih primerov (sub judice), ki jih obravnava sam ali jih obravnavajo njegovi kolegi« (KKSE, str. 28). Načela ni upošteval, celo grobo ga je poteptal: komentiral je še vedno nepravnomočno sodbo v primeru Novič, v katerem je na koncu oprostil osebo, poprej spoznano za krivo umora. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev ter Programski svet RTV Slovenija sta kasneje ravnanje novinarja in urednikov označila za uredniško napako. Za nameček je v oddaji neposredno žalil vdovo brutalno umorjenega Janka Jamnika in njenega odvetnika Miho Kuniča.

Nadalje je bilo kršeno pravilo, ki se glasi: »Neprimerno je, da se sodnik po zaključku posameznega primera zaplete v polemično korespondenco glede sprejete sodbe bodisi s strankami bodisi s kom drugim, ki ni zadovoljen z odločitvijo« (KKSE, str. 29). Njegova reakcija na moj nežaljiv komentar oddaje Intervju ima natančno takšen status: skozi razžalitev z očitnim namenom odkritega zaničevanja je grobo posegel v moje osebno dostojanstvo in čast, navzlic temu, da komentar kodeksa nalaga, da mora biti sodnik »previden pri izražanju svojega mnenja tudi, ko se sooča z javno kritiko ali napadi na svoje odločitve« (KKSE, str. 29). S tem je zanikal tudi poduk kodeksa, da se mora sodnik zavedati upravičenosti kritike javnosti v demokratični družbi kot ustreznega načina uveljavljanja odgovornosti sodstva in sodnikov (KKSE, str. 29).

Omenjeni je neposredno kršil tudi načelo, da »o svojih odločitvah govori predvsem skozi razloge v sodbi« in »da se mora javnemu zagovarjanju svojih odločitev izogibati« (KKSE, str. 29), obenem je grobo in obenem zavestno prezrl številna priporočila, denimo o delovanju sodnika v duhu »spoštljivega dialoga z javnostjo in mediji« (KKSE, str. 20), razen tega s svojim pisanjem ni niti poskušal ohranjati videza nepristranosti. Ob tem mu očitno ni bilo niti malo mar za navodilo, da je sodnikov poklicni in osebni ugled »jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva, zaupanje javnosti pa (poleg ustavnih in zakonskih jamstev) temelj legitimnosti sodstva« (KKSE, str. 17). Njegovi javni vulgarni in žaljivi komentarji zelo otipljivo neposredno spodkopavajo zaupanje v takšen temelj.

Radonjićevo javno obnašanje je karseda oddaljeno od pričakovanja, da bo sodnik »s svojim vedenjem (v službi in zunaj nje) zgled drugim« in še manj ustreza opisu, da postopa »vedno častno in neoporečno« ter »v skladu s splošno sprejetimi standardi in vrednotami«. 

Radonjićevo javno obnašanje je karseda oddaljeno od pričakovanja, da bo sodnik »s svojim vedenjem (v službi in zunaj nje) zgled drugim« (KKSE, str. 49) in še manj ustreza opisu, da postopa »vedno častno in neoporečno« ter »v skladu s splošno sprejetimi standardi in vrednotami« (KKSE, str. 49). Komentar h kodeksu celo jasno veleva, da če je določeno sodnikovo obnašanje mogoče označiti kot družbeno nesprejemljivo, z vidika povprečno razumnega in poučenega opazovalca, to javnost lahko razume kot dvoličnost. Nato sledi zaključek: »To pa neizogibno vodi v izgubo zaupanja javnosti v sodnika in sodstvo kot celoto« (KKSE, str. 49). Povsem drži, grobe razžalitve so svetlobna leta oddaljena od tega in v sramoto slovenskemu sodstvu!

Še bolj neposredno in eklatantno navzoče zasledimo upiranje zahtevi, da mora biti sodnik pri izražanju v javnosti zadržan in skrbno »izbrati forum, v katerem izrazi svoja stališča, in se zavedati, kakšna je vrsta posameznega medija ali dogodka, na katerem izraža svoje mnenje, ne glede na pojavni način javnega izražanja« (KKSE, str. 28). Javna govorica poniževanj, razžalitev in zaničevanj je v posmeh pričakovanju piscev kodeksa, da bo sodnik umirjen in ne preoster ter da ni primerno, da uporablja nezmeren, tendenciozen ali provokativen jezik (KKSE, str. 27). Spomniti velja, da je Sodni svet kritično stališče o podobnem postopanju zavzel na svoji 19. seji (27. 6. 2013) glede sodniškega pisanja kolumne v reviji Pravna praksa in na 51. seji (9. 4. 2015) glede izražanja prek družbenih elektronskih omrežij.

Prepričan sem, da mora Sodni svet obravnavati primer člana sodniškega ceha, kadar je javnost priča njegovemu neprimernemu obnašanju in ko ga ne ustavi niti po vseh kriterijih prepoznavno kaznivo dejanje razžalitve z namenom zaničevanja, izpeljano ob pomoči odgovornega urednika Dejana Steinbucha, ki je takšno dejanje omenjenemu z objavo omogočil. Ob tem velja navesti še druge časovno sovpadajoče okoliščine, kot je ta, da je 2. oktobra 2019 kar trideset sodnic in sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, na katerem Radonjić deluje, spisalo javno pismo, v katerem zavrača vse njegove trditve, ki jih je izrekel o njih in pritiskih v sodstvu, ali da je proti njemu zaradi suma več kršitev Zakona o sodniški službi sprožen disciplinski postopek, ki še teče, ali da je sodnik ob razglasitvi sodbe Noviču nedavno že bil spoznan kršitev kodeksa sodniške etike.

Prepričan sem, da mora Sodni svet obravnavati primer člana sodniškega ceha, kadar je javnost priča njegovemu neprimernemu obnašanju in ko ga ne ustavi niti po vseh kriterijih prepoznavno kaznivo dejanje razžalitve z namenom zaničevanja, izpeljano ob pomoči odgovornega urednika Dejana Steinbucha, ki je takšno dejanje omenjenemu z objavo omogočil.

Zavedam se, da nisem edini, ki ga Radonjić žali. V svojem zapisu, objavljenem na spletnih straneh glasila SDS (Demokracija, 25. september 2019), je sodnik nedavno izmenično napadal celo sam Sodni svet in njegovo Komisijo za etiko in integriteto, svoje kolegice in kolege ali njihova dejanja pa označeval z zaničevalnimi izrazi, kot so »marjana pogačnika (mali začetnici nista posledica slovnične nepoučenosti)«, »zadnja partijska sekretarka ZKJ na sodišču Milena Jazbec Lamut«, »osokoljeni pogačnik«, »podlost procesuiranja pogačnikovih mazohizmov, »bestialna, psihopatska pogačnikova udbo-mafijska pobuda«, »vsi našteti likvidatorji«, »satrapi srednjeveškega aziatsko-predinkvizicijskega tipa«, »etična beteto«, »med disciplinskimi ‘sodniki’ bodo zlahka našli tri nove mesarje«, »trije neuki ali pokvarjeni disciplinski sodniki«. Iz česar se lahko vsak, tudi neposvečeni bralec, nemudoma poduči, da omenjeni nima nobenega zadržka javno zaničevati niti svojih nadrejenih in bližnjih sodelavk in sodelavcev, kakor tudi ne Sodnega sveta in tudi ne Komisije za etiko in integriteto.

Če upoštevamo še dodatne politične in novinarske zlorabe sodnika v grotesknih časih normalizirane medijske podivjanosti, tovrstno obnašanje meče katastrofalno slabo luč na slovensko sodstvo in obenem poraja številne dvome v ustreznost nekaterih sodnih postopkov. Zato Sodni svet naprošam, da v okviru svojih dejavnosti preuči Radonjićeve žalitve in zaničevalne zapise v mojem primeru in ukrepa glede na zaznane kršitve kodeksa, podrobneje navedene zgoraj, s tem pa zaščiti tudi svoj ugled v situaciji, ko ga je intenzivno zamajal eden izmed njegovih aktivno delujočih in trenutno medijsko izjemno izpostavljenih sodnikov.

Zapis je bil prvotno objavljen na portalu IN MEDIA RES >>