Uredništvo

27. 11. 2019  |  Družba

»Po vasi so govorili, prav ji je, pa naj strada, če se je okrog gonila«

Joži in Tonika sta mati in hči, ki sta v življenju pretrpeli marsikaj. Odrinjeni na rob družbe sta na lastni koži občutili človeško hudobijo. In preživeli. 

(Fotografija je simbolična.)

(Fotografija je simbolična.)
© pxfuel.com

"Jaz jih imam zdaj 86, Tonika 62. Jaz imam 300 evrov penzije. Malo več. Tonika zasluži na črno kakih 350 evrov. Dava za kurjavo, pa vodo, smeti, pa neke položnice kakih 300 evrov na mesec. Pa nama ostane, za jesti imava. Pa pakete dobivava, pa je. Mala je najina sobica, ampak gre. Šparam za moj grobek, ko me vzame Peter k sebi, da ne bom Toniki na grbi. Kako bo reva plačala?" pravi upokojenka Joži, ki ji zdaj pomaga društvo Humanitarček. Njena zgodba, ki si jo lahko v celoti preberete spodaj, je le ena od mnogih, ki jih vsakodnevno spregledamo. Ne bodimo slepi za težave drugih, nemočnih in molčečih, predvsem na robu revščine v Sloveniji živi vedno več najstarejših.

Sem Joži B. Nič pametnega nimam za povedat o sebi. Kmečka deklina z malo redki zobmi, pa malo bolj buckasta. Mama je vedno rekla, da imamo pač take kosti v naši familiji. Tudi ona je bila bolj buckasta. Ata jo je velikokrat zaradi tega špikal, da je debelajsa.

Nisem bila neke ravno "kšajtne" glave. Rada sem se potepala, pa kdaj kako uro prešpricala. Sem pa rada imela zemljepis in vse tiste daljne dežele. Takrat so bili tudi drugi časi. Vojna pa to. Takrat res ni bilo luštno. Ampak so vsi govorili, da tako mora bit. Težek čas je bil to. Še debelajse smo "šlangarce" postale. Delala sem kar je naneslo. Malo v trgovinah, pa šivala, pa rožne vence pletla. Kaj pa češ, če nisi ravno za šolnika bil?

Moža dolgo nisem dobila, so imeli vedno raje bolj sloke ženščine. Pa sem enega luštnega ujagala, ko sem že čez 24 jih mela, tam v vasi na nedeljskem sejmu. Nov je bil. Na veliko kavo s smetano me je peljal, sva se smejala, ko sem brke imela od smetane, nič ni rekel, da sem prebuckasta. So mu bile všeč take bolj "okrogle" tam zgoraj. Rada sva se videla, mi je obljubljal, da me naredi za ornk ženo. Pa saj veste, da je moškim samo do ene stvari ... 

No, pa sem zanosila. Kaj hitro, ko je zvedel, jo je "podurhal". Pravi je bil, ja.

Ena usta sem že še nahranila, dva pa ... 

Pa sem si rekla - Joži, zdaj vsaj ne boš sama.

Antonija se je rodila prej, so rekli, da je "shiranček". So se mi sestre smejale. Taka debelajsa pa shirančka rodi. Ampak sem jo rada imela, Toniko mojo. Ljudje so radi govorili, da je "hudičev gajst", pa da se je mati "zgonila", pa pankrta rodila.

Bila so to kar gajstna leta. Na začetku je še šlo, ko sem mleko imela, pa je bila še mali "pimžek". Sem jo vzela v skladišče, pa sem šivala, ona pa spala. Za nekaj hrane sva dobili.

Tonika je rasla gor, vsak mesec ji je bil gvant premali. Sva parali in šivali. Rasla je kot kopriva. Jedla je pa bolj malo. Za varuško nisem imela, soseda pa "pankrta" ni hotla mirkat. Nekaj sem delala od doma, za par litrov mleka, za kak kos klobase. Ko je šla v šolo, sva neke pakete dobivali. Moko, riž pa žgance. Vsaj lačna ni bila. Ampak je bila v šoli po meni. Ni bila kšajt. Nikakor ni naredila. Komaj je osnovko končala. So rekli, da je počasne pameti.

Sem ji zrihtala šiht pri eni šivilji, tam, kjer sem jaz delala. Pa ji ni šlo. Prsti je niso ubogali. Sem jaz dolgo še za njo delala, sem domov nosila, da sem za njo popravila, da je ne bi vrgli. Otrok je le moral jesti. Takrat sva vsaj vsaka svoj paket hrane dobili, pa kako cunjo. Ampak kaj, ko so se nama režali. So še vedno po vasi govorili, "prav ji je, pa naj strada, če se je okrog gonila".

Ne vem, kje je ujagala tudi ona tega "čuneka". Samo gledala sem, ko se je v lička zredila, 25 jih je imela. Pa v trebuh. Sem ji rekla - Tonika, do zadnjega mu ne povej. Da ne boš pankrta tudi ti imela.

Tisti dan, ko bi mu morala reči, je dolgo ni bilo. Srečna sem bila. Očitno jo bo vzel. Ampak je minilo jutro. Pa dan. Pa še en. Ni poklicala. Niti po ščetko ni prišla.

Čez par dni sem telegram dobila. V bolnišnici je bila. Jo je malo "okrog kepe" njen dragi, mi je kasneje rekel dohtar. Tonika moja, tako mala, drobna je ležala. Modra, vijolična. V očki je imela kri. So pa rešili malo "pankrtico". Vanja jo je klicala ... Vani.

Vsak dan sem hodila k njima. Tonika je malo govorila. Samo Vani je stiskala k sebi. So rekli, da ima čeljust zlomljeno. Nikoli ni več prav govorila, tudi mislila je bolj počasi. Je vedno rekla "lej, mamka, grda sem". Sem ji govorila, da ni.

Domov smo šle po kakem mesecu. Vani je bila mičkena. Sem jo hranila. Je Tonika spala, spala. Jokala. Moja Tonika.

Vani pa ni preživela zime. Niti za mali nagrobnik nisva imeli. Samo za nageljček in en bogi križek.

Tonika ni bila nikoli več prava. Ni se smejala. Samo šivat se je naučila. Samo šiva. Pa na grobek hodiva. Sveče so drage. Ampak za Vani morajo vedno goreti. Da ji je toplo.

Jaz jih imam zdaj 86, Tonika 62. Jaz imam 300 evrov penzije. Malo več. Tonika zasluži na črno kakih 350 evrov. Dava za kurjavo, pa vodo, smeti, pa neke položnice kakih 300 evrov na mesec. Pa nama ostane, za jesti imava. Pa pakete dobivava, pa je. Mala je najina sobica, ampak gre.

Za arcnije pa ne zapravljava. Jaz pač ne vzamem v lekarni, če je za doplačat. Raje šparam. Si niti pomaranč ne kupim, pa so menda zdrave za stare. Šparam za moj grobek, ko me vzame Peter k sebi, da ne bom Toniki na grbi. Kako bo reva plačala?

PRIPIS DRUŠTVA HUMANITARČEK

Dva odstotka upokojencev ne izpolnjuje pogojev (niso pridobili pravico do starostne ali invalidske pokojnine) in zato niso upravičeni do minimalno zagotovljenig pokojnin, ravno tako ne do socialnih dodatkov. So izbrisani. 

Za Joži in Toniko nam je povedala soseda, ko je opazila, da se nabirajo položnice.

Joži smo uredili VD, Toniki pa invalidske pogoje. Živeli sta v garsonjeri. Sedaj živita v eno in pol sobnem stanovanju, kjer je dostop z dvigalom, obratovalni stroški so nižji in vsak dan prejemata tople obroke. Po slučaju smo ga našli, oddajala ga je vnukinja, ki je morala dati babico v dom.

Tudi zdravstveno zavarovanje imata sedaj, menjava okolja jima je dobro dela. Najemodajalka pa pravi, da ima sedaj kar tri babice.

"Gajstni punci" za paketkte #projektVida pridno šivata blagnate obeske.

V naslednjem mesecu pa nam bo ob podpori dobrih ljudi le uspelo postaviti tudi lep nagrobnik za malo Vani. Svečke pa smo zamenjali za eko večne lučke.

#projektVIDA

Zgodbe deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.