Boštjan Napotnik

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Konzum

Nič posebnega

Hiša posebne sorte, Kodreti

  • ocena: 2 / 5

Kozarček

Kozarček

Piščanec

Piščanec

Hiša posebne sorte
Kodreti 15
Tel.: 05 7690 000
Sortovi vas pričakujejo od četrtka do ponedeljka od 12. do 22. ure.

Ambient:
veliko in prostorno posestvo s sobami, borjačem in kar fascinantno visoko, obokano, s kamnom obloženo gostinsko sobano

Napitki:
kukajoč v vinsko vitrino z minimalnim naborom kraševskih in vipavskih buteljk smo izbrali odlično rdečo zvrst harmonija Samuela Poljšaka

Dostopnost:
na parkirišču je dovolj prostora celo za kakšen avtobus, klančine pa omogočajo dostop tudi gibalno oviranim

Fino:
ambient in natakar

Ne tako fino:
skromnost in generičnost ponudbe

Hladni predjedi sta stali 6, bučna juha 3,5 glavni krožnik s piščancem ali svinjino 10, sladica pa 5 evrov.

»Se pravi, da se nam obeta poseben večer? Zame bo dovolj že, če ne bo deževalo!« je benevolentni pridruženi član tokratne inšpektorske odprave na kraško-vipavsko mejo na podlagi razmočenega novembra skušal sugerirati popustljivejše standarde gostilnopisja. A vodja inšpektorata se ni dal – pri popisovanju oštarij že desetletja upoštevamo visoke standarde in en sluzast november nas pač ne bo vrgel iz tira.

Familija Sorte je v Kodretih postavila kar impozantno posestvo, ki je v registre formalnopravno zavedeno kot turistična kmetija, a prenočitveni del bolj spominja na hotelčič, gostinski pa z ogromno obokano dvorano celo bolj na nobel restavracijo kot na podeželsko gostilno. Prav v razliki med videzom (posebnosti obljubljajoče ime, fascinanten ambient, profi natakar) in realizacijo tičita največji problem Hiše posebne sorte in razlog za razočarajoče kruljenje v bauhu Konzumove maskote. Na poznonovembrski petkov večer, torej tik pred sezono novoletnega žurkanja, so zmogli postreči le dva menija. Pa še ta številka velja samo, če jim malo pogledamo skozi prste, saj sta oba vsebovala isto juho in se končala z isto sladico, obe glavni jedi pa sta si delili isto kolekcijo kuhane sezonske zelenjave. Torej – nobenega šalama, sira ali klobase, nobenega toča ali frtalje, nobene pašte, nobenih njokov, niti jote ali golaža; nobenega resnega mesovja, nobene resne sladice.

V beležko smo vnesli vse, kar je bilo na voljo, in to je bilo za začetek nekaj rezin sočnega, a preslanega pršuta iz štanjelske mesarije, postreženega s tremi olivami na enem ter z olivcem in limoninim sokom pokapane ter z naribanim sirom potresene rezine sušene govedine na radiču na drugem krožniku. Nato pretežno neslana – a lepo dekorirana – kremna juha iz buče brez karakterja in začimb. Oba glavna krožnika sta bila poleg že omenjenega niza korenje-brstični ohrovt-zelena-koleraba opremljena še s kosom špinačnega kipnika, s suhimi slivami polnjena svinjska (in ziheraško prepečeno presušena) pečenka pa še s popečeno polento, v panceto zaviti mini piščančji fileji (legit zamisel, a slaba izvedba – panceta ni bila hrustljava in file ne sočen) s koščki rdeče paprike pa so za spremstvo dobili v pečici (ne dovolj) pečen krompir. Skratka, čista generika. S sladkim dodatkom štirih v kozarec nanizanih raznobarvnih krem, ki si jih niti nisem zapomnil – vem le, da je bil zgoraj spasiran kaki z nekaj strtimi lešniki, nekje vmes pa nekaj hruškovega.

Sortovi so hišo pognali ambiciozno, zdaj pa so očitno izbrali varno sredinsko špuro, ki ima z lokacijo, sezono in turistično kmetijo še komaj kaj skupnega. Še dobro, da je to hiša posebne sorte, kako bi šele bilo, če bi bila čisto navadna.