Vasja Jager

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Družba

Pravljice za težko noč

Slovenci nikoli nismo imeli kralja, Karantanija ni bila zgodba o uspehu, panter je kastrirani maček

Shod proti migrantom v Ljubljani avgusta 2016: Desničarji, ki s pohodi po ljubljanskih ulicah zahtevajo vrnitev v zlate stare čase, dejansko izpričujejo le svoje nepoznavanje zgodovine.

Shod proti migrantom v Ljubljani avgusta 2016: Desničarji, ki s pohodi po ljubljanskih ulicah zahtevajo vrnitev v zlate stare čase, dejansko izpričujejo le svoje nepoznavanje zgodovine.
© Luka Dakskobler

Nekoč, dolgo je že tega, ko bog oče še ni bil odvrnil pogleda od stvarstva in satan še ni spridil človeka s pasjeglavimi migranti in stranišči za tretji spol, je v nedrjih Evrope obstajala dežela Karantanija, ki je bila njeno dobro srce. Silni in plemeniti so bili njeni ljudje, vodili pa so jih od vseh izbrani modri možje, med katerimi največji je bil Samo, ki mu do danes ni para med Evinim zarodom in ki ni podelil niti enega tajkunskega kredita, sprejel niti enega prišleka z Jutrovega ali odpisal milijonskih dolgov svojim sinovom. Živeli so ti Karantanci, ki so sebi rekli tudi Slovenci, v veliki slogi in sreči in bogu je bila ljuba njihova dobrota, da je obilno blagoslovil njih deželo, oni pa so mu vračali s krepostnim življenjem. V potu svojih obrazov so obdelovali ljubo zemljo in v slavjih rajali pod kozolci, a kadar jim je pretila nevarnost, so si opasali bridke meče in se na kraljev ukaz zbrali pod praporom črnega panterja, da preženejo tujca s svoje zemlje.

Pa se je pripetilo, da je vrag premamil njih sosede s strupeno zavistjo, da so se združili v vojsko, številno, kot so bili njihovi grehi, in preplavili srečno deželo; razdejali so kamniti prestol, zasadili polja s soljo in koprivami. A nebeški oče se ni odvrnil od svoje zasužnjene dece, kakor ta ni pozabila nanj, nego jim je stal ob strani tudi v najhujših skušnjah. In ko je preteklo tisoč in nekaj let, jim je poslal novih pravičnikov, da povrnejo Karantaniji slavo in veljavo, njenim ljudem pa ukanje in hvalo na usta. Prekaljeni v skušnjah sedaj pod znamenjem panterja vstajajo Slovenci in prsi domoljubov prekipevajo od radosti in srčnih spodbujevalnikov, kadar odeti v rumene jopiče spet mladostni korakajo po ulicah Ljubljane ali pa v maskirnih uniformah s telovadbo po Pohorju kljubujejo holesterolu v žilah.

Prokopij se je prijel za nos

Tako nekako gre pravljica o Karantaniji, ki nam jo že več let prodajajo konservativni politiki na čelu s skrajnimi desničarji Janezom Janšo, Andrejem Šiškom in Marjanom Podobnikom, samozvanimi nasledniki kralja Sama in karantanskih knezov. Bilo bi lepo, če bi bilo vsaj malo res – toda kot neizprosno priča uradna, z dejstvi, arheološkimi dokazi in pričevanji sodobnikov podprta zgodovinska znanost, gre za izmišljotine brez prave zveze z dejansko preteklostjo našega naroda. Ali kot je v komentarju z naslovom »Slovenski imperij osvaja Karantanijo« že pred časom opozoril Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: »Zakaj je trditev, da Karantanci niso bili Slovenci, sploh potrebna? Zato, ker je v luči razmerij med zgodovinopisjem in nacionalizmi obratna trditev, da so Karantanci del zgodovine Slovencev, seveda čisti nacionalizem. Prilaščanje zgodovine za nazaj. Nekaj, česar danes civiliziran in razgledan zgodovinar ne izusti, ker je nekorektno in metodološko zaostalo.«

Za začetek je treba poudariti, da naši slovanski predniki – o nebulozah psevdoznanstvene venetske teorije, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja zrasla v domišljiji ekonomista Jožka Šavlija in pesnika Mateja Bora, ne gre več izgubljati besed – še zdaleč niso bili jasno opredeljeno, omikano ljudstvo, ki bi s svojo naselitvijo v 6. stoletju v Evropo prineslo luč civilizacije. Temveč so bili glede na germanska in keltska plemena, ki so tedaj naseljevala celino, na bistveno nižji razvojni stopnji; živeli so v zemljankah ali v lesenih hišah, bili so politeisti, ki so častili vrsto bogov, organizirani so bili v ohlapne rodovne skupnosti, formalne družbene strukture niso imeli, njihovo znanje procesov obdelovanja kovin je bilo skromno, pisave niso poznali. Nič čudnega, da je kultivirana rimsko-grška Evropa na priseljence gledala zviška. »Živijo v pomilovanja vrednih kočah, ki so vsaka zase razpršene daleč od drugih, pri čemer posameznik ves čas menja svoja prebivališča. V bitko gredo peš, oboroženi s kopji in majhnimi ščiti, oklepov ne poznajo; mnogi ne premorejo niti srajce ali tunike, temveč si zgolj zavihajo hlače vse do svojih spolovil, kadar gredo nad sovražnika ... Živijo težka življenja, brez obzira na telesne ugodnosti, prav kakor Masageti, in kakor slednji so tudi oni venomer prekriti z umazanijo ...« Tako je Slovane opisal vzhodnorimski zgodovinar Prokopij iz Cezareje, sodobnik njihovega prihoda na Balkan.

Multikulti predniki

Druga, dejansko ključna zabloda, ki jo sistematično spodbujajo desničarji, je prepričanje, da smo današnji Slovenci dediči Karantancev, ki so vrh svojega razvoja dosegli z vzpostavitvijo Samove plemenske zveze, pomembne fevdalne tvorbe v jedru Evrope. Resnica je, da se preprostim kmetom in živinorejcem, ki so pred 14 stoletji poselili območje današnje zgornje Avstrije, ni niti sanjalo o kakšni slovenski narodni zavesti; Karantanci so bili pač eno izmed neštetih slovanskih plemen, ki so govorila podoben jezik in ki so preplavila večji del srednje in vzhodne Evrope. Karantansko poselitveno območje nikoli ni bilo genetsko in kulturno »čisto«, temveč so na njem poleg večinskih slovanskih prišlekov prav lepo živeli tudi Germani, pa aziatski Avari ter romanski in keltski staroselci; slednji so izhajali iz starega, predrimskega Noriškega kraljestva, ki ga je Janez Janša na grozo uradne zgodovine mrtvo hladno povezal s Slovenci.

Karantanija je bila le ena izmed neštetih državic, ki so jih v kaotičnih stoletjih po razpadu zahodnega rimskega imperija na vsakem vogalu ustanavljali plemenski vodje in samooklicani kralji.

In čeprav je bil jezik, ki so ga govorili karantanski Slovani, nedvomno blizu slovenščini, bi danes že imeli znatne težave pri razumevanju njegovih govorcev – kakor bi tudi oni zmajevali z glavami ob naši govorici, ki se je v stoletjih vendarle močno oddaljila od njihove. Predvsem pa si je težko zamisliti sodobnega slovenskega domoljuba, gorečega branilca katoliške vere, kako časti svete tolmune in drevesa, kar je bil sestavni del verovanj poganskih Slovanov. »Da so Karantanci v percepciji ljudi tistega časa seveda bili slovansko ljudstvo, niso pa zato bili že Slovenci,« je jasno zapisal Peter Štih, profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete.

Protodržava Karantanija žal ni bila nič posebnega v evropskem pomenu. V stoletjih po propadu rimskega imperija so na tem prostoru ves čas vznikali in propadali nove kraljevine, kneževine in plemenska zavezništva, stare kulture so se mešale z novimi plemeni, vdori zavojevalcev in selitve narodov so venomer brisali in na novo vzpostavljali meje; povsod so se pojavljali razni knezi in kralji, ki so skušali okoli sebe zbrati kar največ privržencev in odtisniti svojo sled v zgodovini danega naroda. Barbarski Vandali so imeli svojo državo celo v Severni Afriki, Panoniji so vladali Avari, severna Italija je bila kraljestvo Langobardov, na Jadranu je še vztrajala ilirska Liburnija ... Vse te tvorbe so bile kmalu preplavljene v velikem etničnem vretju, njihova plemena pa priključena večjim kraljestvom. Takšna je bila tudi usoda Karantanije, ki ji je uspelo obdržati samostojnost komaj kakšnih 170 let – Slovenci pa za njo žalujemo že skoraj 1200 let.

Samo je bil poligamist

Kje je noriški bard Janez Janša sedaj našel »grobove starih kraljev skrite, njih stražarje kremenite«, o katerih poje njegova domoljubna pesem, ve samo on. Slovenci namreč v nasprotju z dragimi sosedi Hrvati nikoli v naši preteklosti nismo premogli niti enega samega imena, ki bi si upravičeno lastilo kraljevsko čast. Nič krivi in nič dolžni Samo, ki se danes predstavlja kot slovenizirana različica angleškega Arthurja ali judovskega Davida, torej arhetipskega vladarja, ki uteleša vse odlike dobrega očeta naroda, ni bil ne Slovenec, pa tudi Karantanec ne. Pač pa je bil preprost frankovski trgovec, ki je mešetaril po teh krajih bodisi s sužnji bodisi z orožjem – slednje je menda edina skupna lastnost, ki ga povezuje z določenimi politiki, ki se danes sklicujejo na njegovo zapuščino.

Kot poroča kronist Fredegar, so ga slovanska – oziroma vendska, kakor jih imenuje – plemena izvolila za kralja po uspešnem uporu proti Avarom okoli leta 624, med katerim naj bi se Samo posebej odlikoval na bojnem polju. Omenjena plemena so se pod njegovim vodstvom združila v ohlapno zvezo, ki je poleg Karantancev združevala še Sorbe (kasneje znane kot Lužiške Srbe), pa prednike Čehov, Moravcev in Slovakov; vse te etnične skupine imajo enako pravico kot danes Slovenci, da Samovo kraljestvo razglašajo za svoje.

Plemenska zveza je svoj trenutek slave doživela z zmago nad Franki v bitki pri Wogastisburgu okrog leta 632. Fredegar poroča, da so »mogočni vendski možje v treh dneh posekali večino avstrazijskih Frankov, preostali so pobegnili in pustili trupla, šotore ter njihove stvari, ko so se vrnili na svoje domove«. Če bodo kdaj slovenski »domoljubi« v svojih utvarah začeli malikovati neki dogodek kot vrhunec nekdanje moči, bo to po vsej verjetnosti prav Wogastisburg. Toda slava plemen ni trajala dolgo, Slovani so sicer še nekaj let plenili po sosednjih frankovskih pokrajinah, s Samovo smrtjo leta 658 pa je njihova zveza razpadla; četudi je bojda svojim dvanajstim ženam zaplodil dvaindvajset sinov, nobeden izmed njih ni podedoval očetovega kraljevskega naziva. Zametek države, ki jo je vzpostavljal Samo, pa je bil civilizacijsko, kulturno, administrativno in tudi vojaško premalo dorečen, da bi lahko prerastel v stabilno družbeno tvorbo in presegel usode mnogih podobnih kraljestev, ki so brez sledu izginila v tistem kaotičnem obdobju.

Zaton svobodnega sonca

Po propadu Samove zveze je Karantanija sicer še nekaj desetletij obstajala sama zase, njen zaton pa je bil zapečaten, ko se je bila prisiljena podrediti Bavarcem v zameno za pomoč v boju proti Avarom leta 743. V tistih letih se je začelo pokristjanjevanje, ki so ga prek Salzburga izvajali irski misijonarji; Karantanci so se vsiljevanju nove vere postavili po robu v treh neuspešnih uporih, ki so slabih 1100 let kasneje navdihnili Franceta Prešerna za pisanje Krsta pri Savici. Na začetku 9. stoletja je kneževina še zadnjič vstala k orožju, ko se je pridružila slavonskemu knezu Ljudevitu Posavskemu v vstaji proti Frankom; ti so po zlomu upora Karantaniji odvzeli še zadnje ostanke samostojnosti in zamenjali domače slovanske kneze s frankovskimi grofi. Od tedaj ni več mogoče govoriti o neodvisni slovanski državi Karantaniji, čeprav so se na avstrijskem Koroškem fragmenti karantanske identitete ohranili vse do 16. stoletja. Obred ustoličevanja koroških vojvod pa se je kot svojevrstna počastitev spomina na nekdanje kneze, eksotika, ki so jo velikodušno dopuščali tuji oblastniki, obdržal do leta 1414.

Sicer pa je vzporedno s Karantanijo del ozemlja današnje Slovenije zavzemala še ena manj znana entiteta, ki so jo vzpostavili naši slovanski predniki; gre za kneževino, ki jo kot »Carniola, patria Sclavorum«, torej Karniola, domovina Slovanov, omenja langobardski zgodovinar Pavel Diakon in ki naj bi imela sedež v Kranju. Kot njen knez se v frankovskih analih iz leta 795 omenja »Vojnomir Slovan«, tudi za njeno identiteto pa je bilo usodno sodelovanje v nesrečnem uporu Ljudevita Posavskega. Ob tem je treba poudariti, da so viri o Karnioli precej skopi, razen nekaj drobcev ni o njeni zgodovini znanega skoraj ničesar, vsekakor pa je šlo za v evropskem merilu še bolj obskurno in manj trdoživo tvorbo od Karantanije.

Tudi po zatonu Karantanije in Karniole so v slovenski okolici vznikale in propadale slovanske države. Za dobrih 70 let se je v 9. stoletju pojavila Velika Moravska, ob omembi katere se danes orosijo oči češkim in slovaškim nacionalistom; poleg njihovih držav je obsegala še poljska, madžarska, ukrajinska ozemlja in po vsej verjetnosti tudi del slovenskega, z njo pa se je vzpostavila pisava glagolica, ki je bila temelj slovanske literarne kulture. Na hrvaškem jugu sta obstajali samostojni državici Travunija in Paganija, na Slovaškem pa Nitranska kneževina. V Spodnji Panoniji je slovanski knez Pribina vzpostavil lastno državo, ki je bila kasneje s Karantanijo združena v novo enoto, ki je uživala precejšno mero neodvisnosti; njen bavarski vojvoda Arnulf Koroški je kasneje postal frankovski kralj in vladar srednjeveškega rimskega cesarstva, regnum Carantanum pa je tudi formalno prenehala obstajati. Iz nje je nastala vojvodina Koroška.

Ne napravite nam te dežele spet karantanske

Vse to so bile neobhodne in logične, žal pa ne docela uspešne stopnje v družbenem razvoju Slovanov od barbarskih skupnosti, ki so po Prokopijevih zapisih še živele v primitivni plemenski demokraciji, do organiziranih fevdalnih držav. Ti poskusi se niso obnesli, ker so bili naši predniki takrat še preprosto prešibki in premalo razviti v odnosu do frankovske velesile, ki je že v predhodnih stoletjih po zaslugi vojaških konfliktov in kulturne izmenjave z rimskim imperijem dosegla višjo civilizacijsko raven. Kljub temu desničarski demagogi še vedno vztrajajo, da je bila Karantanija nekakšen vrhunec evropskega zgodnjega srednjega veka. »V Karantaniji smo imeli poleg visoko razvitega političnega telesa v vlogi državnega vrha, kneževine tudi podeželsko politično ureditev, kakršne ni poznal noben drug takratni narod. Imeli smo tako visoko razvito podeželsko politično skupnost, vaško srenjo s svojo dvanajstijo, da bi lahko govorili o takratnih slovenskih vaseh kot o državotvornih političnih telesih znotraj svojega kraljestva ali države. Na tako visokem nivoju ni bil takrat noben narod v Evropi, vsaj kar se podeželja tiče,« so zapisali anonimni avtorji nacionalistične spletne strani Primorski panterji. A če bi bilo resnično tako, bi Avstrijci nadaljnjih tisoč let govorili slovensko, ne pa obratno.

Četudi je nemara spomin na Karantanijo vse od njenega propada preživel v naši kolektivni podzavesti, se je oblikovanje narodne zavesti začelo šele stoletja kasneje, ko je Primož Trubar v 16. stoletju nagovoril »lube Slovence«. Dejansko pa so se Slovenci kot narod začeli prebujati konec 18. stoletja in se dokončno vzpostavili leta 1991 z razglasitvijo lastne države z jasno začrtanimi mejami in dorečeno kulturno identiteto. Slovenija nikoli ni bila zgodnjesrednjeveška slovanska kneževina po imenu Karantanija in Karantanci niso bili Slovenci; Slovenija je mlada in sodobna srednjeevropska država, katere pomembna prednost bi lahko bilo prav dejstvo, da ji v nasprotju z državami, ki se oklepajo stare slave, ni treba biti obremenjena s potvorjenimi fašistioidnimi pravljicami o nikoli odžalovanih zlatih časih vitezov z dolgimi krepeli – in še daljšimi nosovi.

Falus nas ne gleda

Kaj je izgubil ubogi panter na poti do slave?

Panter v srednjeveškem grbu mesta Gradec je nastal nekaj stoletij po Karantaniji in je med nogami še premogel pomemben dodatek, ki se ga meščani v nasprotju s sodobnimi slovenskimi domoljubi niso sramovali.

Panter v srednjeveškem grbu mesta Gradec je nastal nekaj stoletij po Karantaniji in je med nogami še premogel pomemben dodatek, ki se ga meščani v nasprotju s sodobnimi slovenskimi domoljubi niso sramovali.

In »karantanski« panter, pod katerim Janša, Kangler, Šiško, Podobnik in drugi nacionalisti sedaj zbirajo svoje privržence? Popolna nebuloza, stari Slovani so bili navajeni medvedov, volkov, turov in druge srednjeevropske menažerije, panterju pa niso prišli niti tisoč kilometrov blizu. Kot tudi venetsko teorijo si ga je izmislil pokojni Jožko Šavli v 80. letih prejšnjega stoletja; tedanje oblikovanje zametkov »domoljubnega« zgodovinopisja, ki sedaj napaja desničarski ekstremizem, gre razumeti v kontekstu mrzličnega iskanja enostavnih podlag za razločevanje med Slovenci in ostalimi južnimi Slovani, s katerimi bi opravičili težnje po odcepitvi. »Beograjski oblastniki so vztrajno zatrjevali, da Slovenci nimamo zgodovine ... Tovrstna razlaga je še vedno precej prisotna na slovenskih univerzah. V ozadju teh zgodovinarskih smernic je bila Srbska akademija,« je Šavli v enem od številnih tekstov, v katerih je razpredal o istovetnosti Karantancev z Veneti, razkril svoje nacionalistične motive. Nesrečni panter pa se je prvič pojavil tri stoletja po zatonu neodvisne Karantanije v grbu koroške plemiške rodbine Spanheim. Od slednjih je zašel v grb dežele Štajerske, kjer ga je pobral Šavli in močno okrancljal, da bi deloval bolj dovršeno in bojevito. Kot je v Delu opozoril Andrej Pleterski, pa je pri tem izpustil pomembno podrobnost – goreči falus živali. »Iz mednožja živali je odstranil njegovo vsebino. Z drugimi besedami, bitje je kastriral! Lik tako imenovanega karantanskega panterja se je rodil v domišljiji Jožka Šavlija leta 1981.«

O panterju, s katerim danes mahajo »domoljubi«, se Karantancem ni niti sanjalo. Izmislil si ga je pokojni psevdozgodovinar Jožko Šavli.

O panterju, s katerim danes mahajo »domoljubi«, se Karantancem ni niti sanjalo. Izmislil si ga je pokojni psevdozgodovinar Jožko Šavli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.