Ali naj milijarderji sploh obstajajo?

Pred kapitalizmom je velika reforma – ali pa ga ne bo več

Ni kaj, ameriški milijarderji se zelo, zelo, zelo bojijo senatorke Elizabeth Warren in senatorja Bernieja Sandersa – v nedeljo je namreč predsedniško kandidaturo napovedal milijarder Michael Bloomberg, deveti najbogatejši človek na svetu (po reviji Forbes), medijski magnat in nekdanji župan New Yorka. Tudi nesebični rešitelj, filantrop. Leta 2011 je dal brutalno razgnati protestnike, ki so se zbrali v parku Zuccotti. Zdeli so se mu sanitarno tveganje.

Prvič, ko je postal župan, je bil republikanski kandidat, kasneje je bil neodvisni kandidat, leta 2018 – takrat je demokratski stranki za kongresne volitve doniral več kot 100 milijonov dolarjev – pa se je preselil med demokrate. Nasprotno od Trumpa, ki je bil najprej demokrat, potem pa se je prelevil v republikanca. In Bloomberg, 77-letni varuh planeta, borec proti onesnaževanju okolja, podnebnim spremembam, strelnemu orožju in kajenju, pravi, da kandidira zato, da bi ustavil Trumpa. Vsaj tako zagotavlja na spletni strani svoje kampanje. Amerika si Trumpa, ki jo »eksistencialno ogroža« ter razširja »nestrpnost in sovraštvo«, ne more več privoščiti. Bloomberg tudi obljublja: »Edini predsedniški kandidat bom, ki ne bo od nikogar vzel niti penija in ki bo delal za dolar na leto.«

Mar ni tudi Trump rekel, da si bo predvolilno kampanjo plačal sam? In mar ni tudi Trump rekel, da bo delal za dolar na leto? Še huje: to obljubo je res izpolnil – svojo letno plačo, 400 tisoč dolarjev, razdeli različnim vladnim agencijam. Trump in Bloomberg sta tako bogata, da predsedniške plače ne potrebujeta – državo bi vodila brezplačno. Bloomberg, ki je obogatel s totalnim informiranjem finančne industrije (Bloomberg L. P.), je kakopak precej, precej bogatejši od Trumpa, saj tehta dobrih 55 milijard (Trump le slabe štiri).

Bojte se magnatov, ki pravijo, da bi državo vodili brezplačno! In ki pravijo, da si lahko volitve sami kupijo! In ki pravijo, da delajo in rešujejo probleme, ne pa le govoričijo! To pravi Bloomberg. In to je rekel Trump. Je kaj bolj populističnega? Trump se s predsedniško funkcijo bogato okorišča. Bloombergovo bogastvo se je v času, ko je bil newyorški župan, podvojilo. V času, ko bi bil predsednik (in ko bi reševal Ameriko, planet in svet), bi se verjetno potrojilo, magari podeseterilo. Kar bi prikazal kot zmago človeštva: tako bi imel namreč še več denarja za boj proti onesnaževanju okolja, podnebnim spremembam, strelnemu orožju in kajenju.

Bloomberg, ki je vsa ta leta prav prisrčno užival v nizki obdavčitvi bogastva, pravi, da hoče ustaviti Trumpa, toda v resnici hoče ustaviti Elizabeth Warren in Bernieja Sandersa. Že leta 2016 je napovedoval predsedniško kandidaturo – ker se je bal, da bo demokratski predsedniški kandidat postal Sanders in da bo postal celo predsednik. Njegov strah je bil upravičen: Sanders je v času, ko so bili vsi prepričani, da Trump nima nobenih možnosti, na strankarskih volitvah osvojil 22 držav, toda vodstvo demokratske stranke je – z blazno pomočjo medijev – poskrbelo, da je predsedniško nominacijo demokratske stranke nazadnje vendarle dobila Hillary Clinton.

Da so milijarderji res obupani in panični in na smrt prestrašeni, govori to, da hočejo na vsak način priti v Belo hišo. Za vsako ceno se hočejo polastiti vse politične oblasti.

Sandersu in Elizabeth Warren ne kaže nič slabše kot Joeju Bidnu, nekdanjemu ameriškemu podpredsedniku, kandidatu vodstva demokratske stranke, ljubljencu politične sredine. Biden, ki mu ratingi vse preveč nepredvidljivo nihajo in stagnirajo, je ta, ki ga furajo Barack Obama, Hillary Clinton, Bill Clinton. In tu je problem: Biden je spočetka izgledal kot glavni, skoraj absolutni favorit, kot ta, ki bo gladko in zanesljivo dobil demokratske primarne (strankarske) volitve, udobno postal predsedniški kandidat demokratske stranke in se 3. novembra 2020 udaril s Trumpom, zdaj pa se je vse skupaj obrnilo, tako da mu ne kaže več tako dobro, tudi predvolilne donacije so vse šibkejše, Wall Street ni vzhičen nad njim – in predvsem: kot kažejo sondaže, bi se lahko s Trumpom udaril bodisi Bernie Sanders bodisi Elizabeth Warren, saj oba nenehno rasteta. To je katastrofalna novica za vodstvo demokratske stranke in za ameriške milijarderje. Kar pa je itak ista reč: prav Clinton in Obama, podaljška vodstva demokratske stranke, sta v času svojih predsedniških mandatov z neoliberalnimi politikami poskrbela, da so milijarderji ostali milijarderji – in da so še bolj obogateli. Z milijarderji se nista spuščala v spore, bitke in vojne. Nikoli. Elizabeth Warren in Bernie Sanders pa sta napovedala obdavčitev bogastva, reguliranje bank, javno zdravstveno zavarovanje za vse, antifosilni, zeleni New Deal – Elizabeth Warren celo predlaga, da bi po novem 40 odstotkov uprav v velikih korporacijah izvolili delavci. In milijarderji – od skrušenega Leona Coopermana, lastnika mogočnega sklada hedge, ki se je zadnjič pred kamero skoraj zjokal, do paničnega Billa Gatesa, ki je prepričan, da mu bo davkarija pobrala 100 milijard – so vse to razumeli kot vojno napoved. Kot poskus socialističnega puča. Kot uvod v sovjetizacijo Amerike.

Elite izgubljajo glavo

Ergo: Elizabeth Warren in Sandersa je treba ustaviti. To je tudi refren na Wall Streetu, ki se mu ježijo lasje: Treba ju je ustaviti! Biden ju bo težko ustavil. Razlog več, da je vodstvo demokratske stranke prejšnji četrtek v bitko za demokratsko nominacijo poslalo še Devala Patricka, Obamovega prijatelja in nekdanjega guvernerja Massachusettsa – domnevno zato, da bi čim bolj stisnil in zamajal Elizabeth Warren, senatorko iz Massachusettsa. Ne, Patrick, nekdanji odvetnik naftne družbe Texaco (in njenih okoljskih svinjarij!), ni izvoljiv, toda lahko poskrbi za neizvoljivost Elizabeth Warren. To, da je bil pred vložitvijo predsedniške kandidature eden izmed menedžerjev zloglasnega sklada Bain Capital, znanega po tem, da za majhen denar kupuje podjetja, jih finančno izčrpava ter potem razbija in po kosih prodaja ali pa zapira (delavce pri tem množično odpušča), in da njegovo kampanjo financirajo skladi, nepremičninski giganti in magnati, pove vse o tem, kam demokratski pes taco moli. A tudi to, da Bloomberg – ne ravno fen gibanja #MeToo – tako vehementno nasprotuje onesnaževanju okolja in podnebnim spremembam, naj vas nikar ne zavede: ko je pred časom v San Franciscu s kalifornijskim guvernerjem Jerryjem Brownom gostil podnebni summit, je napadel tiste okoljevarstvenike, ki so pred dvorano protestirali in terjali prepoved hidravličnega drobljenja in novih naftnih vrtanj v Kaliforniji. Ha! Bojte se magnatov, ki planet varujejo le zato, da bi ga lahko bolje izkoriščali in plenili.

Če Sandersa in Elizabeth Warren ne bo ustavil Trump, ju bo pa Bloomberg (ki naj bi v prihodnjih štirinajstih dneh za televizijske oglase zmetal 37 milijonov dolarjev, več kot vsi demokratski kandidati v celotni dosedanji kampanji, če odštejete milijarderja Toma Steyerja, ki prav tako kandidira in prav tako masivno in brezglavo – četudi povsem brez učinka – kupuje televizijske oglase). Milijarderji – s Trumpom in Bloombergom vred – si preprosto ne morejo privoščiti ne progresivne Elizabeth Warren ne socialističnega Bernieja Sandersa. Interese milijarderjev – elit, oligarhije, plutokracije, zgornje desetinke zgornjega odstotka – je treba na vsak način in za vsako ceno zaščititi. In najlažje – in tudi najzanesljiveje – jih zaščitiš tako, da poskrbiš, da predsednik postane milijarder, za kar pa najlaže – in tudi najzanesljiveje – poskrbiš tako, da za predsedniškega kandidata obeh strank, demokratske in republikanske, postaviš milijarderja. Tveganje izključiš. V vsakem primeru bo zmagal milijarder. Pri tem pa v ogenj zmečeš na stotine milijonov – da bi sabotiral Elizabeth Warren in Bernieja Sandersa, ki je tvitnil: »Razred milijarderjev je prestrašen – in prav je, da je prestrašen!«

Bloomberg, deveti najbogatejši človek na svetu, nesebični filantrop, je dal leta 2011 brutalno razgnati protestnike, ki so se zbrali v parku Zuccotti. Zdeli so se mu sanitarno tveganje.

Michael Bloomberg – za ljudstvo Mike, da bi se bolje podal morebitnemu sloganu »I Like Mike« (po analogiji z Eisenhowerjevim predvolilnim sloganom »I Like Ike«) – pravi, da kandidira zato, ker je nezadovoljen z demokratskimi kandidati, češ da nobeden nima možnosti proti Trumpu. Kar je kakopak le blef. Prvič, če bi bilo to res, potem bi kandidaturo vložil že precej prej, ne pa šele zdaj, slabe tri mesece pred začetkom primarnih volitev (razlog več, da v prvih štirih zveznih državah, Iowi, New Hampshiru, Nevadi in Južni Karolini, sploh ne bo kandidiral, temveč šele 3. marca, ko pride »supertorek«, ko so torej volitve v kopici držav hkrati). Drugič, ankete, ki jih je nedavno izvedel Gallup, so pokazale, da so demokratski volivci zelo zadovoljni z naborom demokratskih predsedniških kandidatov. Tretjič, Elizabeth Warren in Sanders brez težav zbirata predvolilne donacije (laže kot Biden). Četrtič, med demokratskimi predsedniškimi kandidati je dovolj centristov (Joe Biden, Pete Buttigieg, Kamala Harris, Amy Klobuchar, John Delaney, Cory Booker, Steve Bullock, Michael Bennet, Joe Sestak). In petič, demokratski kandidati niso ravno brez možnosti proti Trumpu, saj sondaže kažejo, da bi Sanders Trumpa v neposrednem dvoboju premagal in da bi bila Elizabeth Warren in Trump v neposrednem dvoboju izenačena. Biden pa bi dvoboj s Trumpom izgubil. In tu je problem: Biden! Ne gre mu tako, kot so pričakovali. Ni več tako suveren, ni več tako samoumeven, ni več tako izvoljiv.

Milijarderji pa nočejo tvegati. Washington Post, katerega lastnik je milijarder Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona, je pred časom na svojem portalu v šestnajstih urah objavil šestnajst negativnih zgodb o Sandersu. Liberalni novičarski kanali, ki predstavljajo interese neoliberalnega konsenza (CNN, MSNBC), pa Sandersa itak tako rekoč povsem ignorirajo.

»Elite, ki so vodile demokratsko stranko, so resnično vse bolj obupane,« pravi Harry Cheadle (Vice). »Zgornji odstotek izgublja glavo.« Elite, ki so prej povsem in v celoti obvladovale strankarske volitve in sam proces izbire kandidatov, imajo občutek, da tega – ne strankarskih volitev ne procesa izbire kandidatov – ne obvladujejo več, a še vedno živijo v iluziji, »da so kandidati, ki jih preferirajo volivci, neizvoljivi,« in da »Amerika kar hrepeni po neznanem ali zaničevanem kandidatu, ki ga bo podprl zgornji odstotek«. Bolj kot to, da bi demokratski predsedniški kandidat izgubil volitve, jih žre to, da tega predsedniškega kandidata ne bodo izbrale same – in da bi predsedniško nominacijo demokratske stranke dobil nekdo, ki ne predstavlja interesov neoliberalnega konsenza.

Elite izgubljajo oblast nad volilnim procesom in politiko. In dobro se zavedajo, kaj bi se zgodilo, če bi to oblast tudi zares izgubile – izgubile bi oblast nad samim kapitalizmom. A prav nekaj takega se dogaja, pravi Anand Giridharadas (Time): milijarderji izgubljajo oblast nad volilnim procesom in politiko, ker so ljudje vse bolj skeptični do milijarderjev. Ali bolje rečeno, milijarderji izgubljajo oblast nad volilnim procesom in politiko, ker se ljudem reči, ki so se jim prej zdele normalne in sprejemljive, ne zdijo več ne normalne ne sprejemljive.

Ne, milijarderji se jim ne zdijo več ne normalni ne sprejemljivi. Ekstremno, obsceno bogastvo milijarderjev se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo. To, da milijarderji plačujejo minimalne, zgolj simbolične davke (ali pa jih sploh ne plačujejo), se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo. Sistem, ki omogoča milijarderje, se jim ne zdi več ne normalen ne sprejemljiv. Monopoli se jim ne zdijo več ne normalni ne sprejemljivi. To, da bankirji in finančniki uničujejo svetovno gospodarstvo, pa se jim zaradi tega nič ne zgodi, se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo. To, da sami nimajo več nobene ekonomske in socialne varnosti, se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo.

Tudi prekarnost in nenehna dirka navzdol se jim ne zdita več ne normalni ne sprejemljivi. Vse hujša ekonomska neenakost se jim ne zdi več ne normalna ne sprejemljiva. Manični, nihilistični, distopični neoliberalni hiperkapitalizem se jim ne zdi več ne normalen ne sprejemljiv. In ja, tudi to, da milijarderji družbo brezdušno plenijo in pustošijo, potem pa ji filantropsko »vračajo«, se jim ne zdi več ne normalno ne sprejemljivo.

Milijarderja za predsednika? Norost!

Kapitalizem ni več tako samoumeven, kot je bil. Le zakaj bi bil? Videti je vse bolj iracionalno – in nelogično. Še celo milijarder Ray Dalio, šef investicijskega sklada Bridgewater Associates, svari, da bo treba nekaj ukreniti, ker je vse manj ljudi, ki jim ta kapitalizem koristi (tako da Ameriki preti »nacionalna katastrofa«), Pete Buttigieg, župan malega South Benda (Indiana), eden izmed demokratskih predsedniških kandidatov, pa je poudaril, da je treba »neoliberalizem, politično-ekonomski konsenz, ki je vladal zadnjih 40 let« (in ustvaril Donalda Trumpa, »čudežnega« in »odrešilnega« milijarderja, velikega filantropa, ki je zdaj pred impeachmentom!), zamenjati »s čim boljšim«.

Kapitalizem je torej pred veliko renovacijo – ali pa ga ne bo več. Kapitalizem je pred veliko resocializacijo – ali pa ga ne bo več. Neprestano nam govorijo o reformah, ki jih moramo izpeljati. Saj veste – o zdravstveni reformi, pokojninski reformi in tako dalje. Vse to je le pesek v oči: reforma, ki jo zares potrebujemo, je reforma kapitalizma. Kapitalizem je pred veliko reformo – ali pa ga ne bo več.

Elitam je spodletelo, pravi Giridharadas, »doba vladavine kapitala«, ki jo je omogočala »izredna solidarnost med ultrabogatimi«, se bolj ko ne končuje (tako kot čas, ko je bil denar »ultimativno organizacijsko načelo ameriškega življenja«), vprašanje, »ali naj milijarderji sploh obstajajo«, pa je vse bolj normalno in sprejemljivo. Kapitalizem si milijarderjev ne more več privoščiti.

Slavoj Žižek je v knjigi Nasilje opozoril, kaj je narobe s takimi, kot je Bloomberg: polovico časa posvetijo finančnim špekulacijam, drugo polovico pa »filantropskim« dejavnostim.

Da so ti res obupani in panični in na smrt prestrašeni, govori to, da hočejo na vsak način priti v Belo hišo. Za vsako ceno se hočejo polastiti vse politične oblasti. To, da bi imeli v Beli hiši svojega človeka, ne zadošča več – v Belo hišo morajo priti sami. S Trumpom jim je to že uspelo. Trumpa hočejo zamenjati z Bloombergom, ki bo »rešil« svoje milijarde, milijarde milijarderjev in kapitalizem. A to še ni vse: Bloomberg – filantrop, rešitelj planeta, magnat, ki misli, da je iznašel srečo – bo ljudem vrnil vero v kapitalizem, vero v neoliberalni konsenz. Vero, ki jo je Trump s svojo ošabnostjo, s svojo skorumpiranostjo, s svojim etnonacionalizmom zamajal. Bloomberg bo neoliberalizem – »politično-ekonomski konsenz, ki je vladal zadnjih 40 let« – ponovno humaniziral in rehabilitiral.

Slavoj Žižek je že pred leti v knjigi Nasilje opozoril, kaj je narobe s takimi, kot je Mike Bloomberg: ti polovico časa posvetijo finančnim špekulacijam, drugo polovico pa »humanitarnim«, »filantropskim« dejavnostim, ki pa se borijo natanko zoper učinke njihovih lastnih finančnih špekulacij. Polovico časa uničujejo socialno varnost in delovna mesta, drugo polovico časa pa »filantropsko« financirajo boj proti revščini. To je nekoč počel magnat Andrew Carnegie: z zasebno vojsko je brutalno zatrl delavski štrajk v svojih jeklarnah, potem pa del bogastva »filantropsko« daroval v izobraževalne, umetniške in humanitarne namene. To danes počnejo George Soros, Bill Gates in Bloomberg. »Dobrodelnost je danes del igre,« pravi Žižek,« saj »se uporablja kot humanitarna maska, ki prikriva ekonomsko eksploatacijo.«

Če hočeš svoje bogastvo »filantropsko« deliti, moraš najprej zlobirati tak sistem ( ja, »neoliberalni konsenz«), ki ti omogoča brezmejno in neregulirano kopičenje bogastva. Jasno, ta sistem – jebeni »neoliberalni konsenz« – omogoča prerazporejanje bogastva tistim, ki ga sploh ne potrebujejo: milijarderjem! Sistem, ki bogatih davčno ne obremenjuje, ker potem svojega bogastva ne bi več mogli »filantropsko« deliti in ker bi to pomenilo konec njihovih dobrih del – kako bi družba preživela brez njihove dobrote? In ta sistem, v katerem lahko milijarderji svoje osebno bogatenje prikazujejo kot bogatenje človeštva, je doslej veljal za nekaj normalnega in sprejemljivega – za nekaj samoumevnega in naravnega. Naravnega!

In v tem je bil trik: nenehno so ustvarjali vtis, da je ekonomska neenakost nekaj naravnega, da je revščina nekaj naravnega, da je dirka navzdol nekaj naravnega, da je logika »zmagovalec-dobi-vse« nekaj naravnega, da je privatizacija državnega bogastva, zdravstva in šolstva nekaj naravnega, da je deregulirani sistem, ki bogati bogate, nekaj naravnega in da so milijarderji nekaj naravnega.

Pa niso.

Zato tudi milijarderji »filantropsko« rešujejo planet in naravo. Izgledati hočejo čim bolj naravno. Kot prijatelji in rešitelji narave. Vse delajo, da bi bila v očeh ljudi ob pogledu nanje prva asociacija narava. Bloomberg – narava!

Bolj naravno ko so videti, bolj naravno so videti njihove milijarde. In bolj naravno so videti njihove politične ambicije – njihove afinitete do Bele hiše in predsedniške funkcije, njihova pravica do oblasti.