Borut Mekina

 |  Mladina 48  |  Politika

Hrvaška se zahvaljuje Toninu

Slovenska opozicija nevarnejša od hrvaških obveščevalcev

Matej Tonin in Janez Janša

Matej Tonin in Janez Janša
© Borut Krajnc

Ko so se na začetku tega leta v Knovsu, parlamentarni komisiji za nadzor tajnih služb, odločili za preiskavo incidenta iz leta 2015, ko je hrvaška obveščevalna služba posnela pogovor med zaposleno na MZZ Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem, je nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk opozoril, da bi bilo dobro, če bi v Sloveniji izhajali »iz osnovnih dejstev in ne bi dovolili, da ta zgodba o prisluškovanju postane neko veliko vprašanje, ker si Hrvaška želi prav to. To so značilni balkanski triki, ki jim Slovenija ne sme nasedati.«

Ta teden se je njegovo svarilo izkazalo za upravičeno. Türk je imel prav. 

Hrvaški Večernji list je objavil članek o izsledkih, do katerih je Knovs prišel z omenjeno preiskavo. Kot so hrvaški novinarji zapisali v članku in komentarjih, poročilo dokazuje, da je Slovenija v postopek arbitraže o meji s Hrvaško vstopila, kot da gre za obveščevalno operacijo, ne za pravni postopek pred mednarodnim pravosodnim organom. Javni del poročila »nedvoumno potrjuje, da je bila slovenska stran tista, ki je z namenom arbitražne prevare vpregla državni aparat in svoje tajne službe,« so zapisali. Odzval se je predsednik komisije Matej Tonin, češ da so novinarji manipulirali. Sova, je poudaril, ni bila vpletena v prikrivanje nezakonite komunikacije med slovensko agentko Drenikovo in arbitrom Sekolcem, ampak je bila njena aktivnost namenjena zaščiti komunikacije med zaposlenimi na MZZ. Temu je potem sledil še drugi del, ko je Sova parlamentarno komisijo ovadila, češ da je ta v poročilu objavila tajne podatke.

Zdi se sicer, da je Matej Tonin v poročilu res objavil Sovine tajne podatke. Recimo o tem, koliko kriptiranih telefonov je kdo dobil in kdaj, na katere dneve so zaposleni v Sovi varnostno izobraževali zaposlene na zunanjem ministrstvu in sodelavce, kaj vse so jim priporočali. A to ni bistveno. Glavni razlog, zaradi katerega se je Tonin odločil za preiskavo, je bil, kot je večkrat poudaril, ker je želel ugotoviti, ali je Sova leta 2015 ustrezno varovala interese Slovenije. »Ključno zame je, ali smo kot država proces vodili profesionalno ali diletantsko. Zanima nas, ali je slovenska skupina imela tehnične možnosti in ustrezno podporo. To je zame pomembno,« je dejal. Glavna ost preiskave je bila zato usmerjena proti Karlu Erjavcu, češ da svoje naloge ni ustrezno opravil in naj bi bil za polom politično odgovoren.

Pri tem je Tonin skupaj z drugimi iz opozicije uresničeval svoje, ozke politične cilje. Vsem je verjetno jasno, da je Karl Erjavec vedel za komunikacijo med Drenikovo in Sekolcem. Toda če bi to javno priznal, bi s tem priznal tudi, da je bil prekršek – nedovoljena komunikacija – državno »podprt«. Erjavec bi se lahko pohvalil, da je delal v nacionalnem interesu, a potem bi v vodo padel ključni slovenski argument, da je šlo pri tem za manjši prekršek in samovoljno ravnanje neke uradnice.

Toda ne, kdo bi vedel, zakaj, v Knovsu so še naprej sipali sol na rano. Zaslišali so celo nekdanjo vodjo Erjavčevega kabineta Vlasto Vivod in poskušali od nje izvedeti, ali je Erjavec vedel, da sta bila Drenikova in Sekolec v stiku. Vsaka beseda, ki so jo naivni parlamentarci zapisali v Knovsovem javnem poročilu, škodi slovenskim argumentom.

Morda je zdaj bistveno le še eno vprašanje: so člani Knovsa s Toninom in Žanom Mahničem zgolj tako amaterski ali zviti? Ali kot je v intervjuju za Mladino povedal direktor Sove Rajko Kozmelj: »Pri arbitraži nekateri subjekti v Sloveniji po naročilu in plačilu iz tujine delujejo proti interesom države.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.