Lara Paukovič

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Družba

Najprej pade knjižnica

Zmanjšanje sredstev bodo najbolj občutili uporabniki knjižnice 

Inštitut za novejšo zgodovino se je zaradi krčenja sredstev za raziskovalno dejavnost, posebej za ustanoviteljske obveznosti, odločil, da bo svojo knjižnico – ta se med drugim financira iz teh sredstev – zaprl za javnost.

Gre za knjižnico z največjo zbirko knjig iz slovenske novejše politične, kulturne, socialne in gospodarske zgodovine, obširno zbirko časopisja in pomembno zbirko nacističnega ter fašističnega gradiva, ki je bilo zbrano po drugi svetovni vojni – številne knjige s tega področja so v Sloveniji na voljo samo v enem izvodu, ki ga hrani ta knjižnica, posebej s tujo literaturo je tako.

Zato ni nič čudnega, da je odločitev direktorja dr. Jureta Gašpariča spodbudila peticijo za ohranitev knjižnice, ki so jo podpisali številni intelektualci najrazličnejših profilov. »Razumem, da ima inštitut finančne težave, a te reševati tako, da se najprej znebiš knjižnice, se mi zdi najslabši mogoči način,« pravi eden izmed podpisnikov, Luka Lisjak Gabrijelčič, urednik revije Razpotja. Direktor Gašparič je namreč dejal, da bodo posledice zmanjšanja sredstev inštitutu (teh naj bi bilo kar za 70 tisoč evrov manj kot lani) najbolj občutili raziskovalci – ki so na začetku raziskovalne poti ravno tako financirani iz sredstev za ustanoviteljske obveznosti –, skrb za zaposlene in ohranitev delovnih mest pa je zanj trenutno pomembnejša od javnega delovanja knjižnice.

»V osnovi ta knjižnica sploh ni javna, a se nam je seveda zdelo etično, da jo damo na razpolago javnosti. Ker pa je tako specializirana, niti ni imela veliko obiska. Seveda si bomo v prihodnje prizadevali, da ostane knjižnica celovita in na voljo raziskovalcem v čim večjem obsegu, v skladu s finančnimi in zakonskimi možnostmi.« Omenil je, da bo za zunanje obiskovalce verjetno odprta vsaj en dan v tednu, a ker bodo na Inštitutu v prihodnjih mesecih zaposleni s selitvijo in izvedbo sanacijskega načrta, bo to najbrž šele na začetku poletja, ko bo tudi knjižnica že v novih prostorih.

Luki Lisjaku Gabrijelčiču se utemeljevanje, da knjižnica nima veliko obiska, ne zdi smiselno. »Ko gre za znanost, se ne moremo sklicevati na številnost. Koliko bralcev pa imajo publikacije, ki jih izdaja Inštitut za novejšo zgodovino? Ravno toliko, kot je rednih uporabnikov knjižnice. Toda za zgodovinarje je ta pomembna, saj je pogosto edini dostop do strokovne literature. V tem kontekstu se ne strinjam s postavljanjem pomembnosti skrbi za zaposlene pred skrb za knjižnico. Ta je eden najpomembnejših elementov tega inštituta, po kakovosti zbirke po mojem mnenju celo pred Centralno humanistično knjižnico, in že ogled seznama podpisnikov peticije za ohranitev knjižnice bi moral direktorju povedati, da se je za to treba boriti. Jedro težave je tu država, ne direktor. A če se tako odločiš reševati finančne težave, je jasno, da nimaš nobene strategije.«

Pri INZ so sicer v sporočilu za javnost še zapisali, da bodo veseli morebitne pomoči in konkretnih zamisli o ureditvi vprašanja financiranja knjižnice. Včasih se je ta financirala iz najemnin, ki jih je INZ kot upravnik stavbe Kazina na Kongresnem trgu 1 dobival od najemnikov, a ko je INZ izgubil upraviteljske pravice in je upravljanje stavbe prešlo na Univerzo v Ljubljani, so postala edini finančni vir za knjižnično dejavnost že omenjena sredstva iz ustanoviteljskih obveznosti.

»INZ knjižnice v takšnem obsegu in s takšnim načinom financiranja ne more več vzdrževati, predhodna poizvedovanja v pogovoru z vodjo oddelka za knjižničarstvo ministrstva za kulturo pa niso bila uspešna, saj ni sistemskega vira za financiranje delovanja specialnih knjižnic,« še povedo na INZ.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.