Dominik Šik Vukovič

10. 12. 2019  |  Družba

Zakaj se nogomet ne more znebiti rasistov?

Stanje v sosednji Italiji je še posebej alarmantno, saj ne gre le za peščico idiotov na stadionu, kakor rasistične zmerljivke s tribun opravičuje Matteo Salvini, pač pa je celoten sistem osnovan tako, da ščiti rasiste

K podpihovanju rasizma pripomorejo tudi senzacionalistične naslovnice športnih časopisov

K podpihovanju rasizma pripomorejo tudi senzacionalistične naslovnice športnih časopisov
© Twitter

Kdor le bežno spremlja poročanje o nogometu, je brez dvoma slišal za val rasizma, ki je zajel nogometne stadione širom Evrope. Rasisti so, na krilih svobode govora in vzpona nacionalističnih ter populističnih politikov, dobili veter v jadra in svojo nestrpnost do drugačnih začeli intenzivneje izražati. Seznam rasističnih izbruhov je iz tedna v teden daljši. Bolgarija, Anglija, Škotska, Francija, Italija, Srbija, Ukrajina, Španija, Rusija, Grčija, Slovaška, Hrvaška, Črna gora, tudi Slovenija ni izjema. Seveda pa ne gre le za evropski problem, saj imajo težave z rasizmom na stadionih tudi v Latinski Ameriki, predvsem v Braziliji in v Argentini. Stanje v sosednji Italiji je še posebej alarmantno, saj ne gre le za peščico idiotov na stadionu, kakor rasistične zmerljivke s tribun opravičuje Matteo Salvini, pač pa je celoten sistem osnovan tako, da ščiti rasiste.

Da je med politiki in športnimi funkcionarji kup praznih obljub in fraz, ki izkazujejo lažno solidarnost z žrtvami rasističnih opazk, je najbolje prikazal primer Balotelli. Na tekmi med Verono in Brescio, 7. novembra, so domači navijači z oponašanjem opičjih krikov napadli gostujočega napadalca. Balotelli je nato pograbil žogo, jo brcnil proti navijačem ter uperil kazalec v del tribune, od koder so prihajali opičji kriki. Šele po prigovarjanju soigralcev je ostal na igrišču ter nekaj minut pred koncem tekme dosegel tudi prekrasen zadetek.

Po tekmi je sledilo veliko sprenevedanje, domači trener Ivan Jurić je na novinarski konferenci izjavil, da je rasizem sramoten, ampak, da se na tekmi ni zgodilo nič. Podobno je trdil župan Verone Federico Sboarina, ki je tudi strasten navijač kluba in pravi, da rasističnih žaljivk na Balotellijev račun ni bilo. Italijanskemu napadalcu je celo zagrozil s tožbo zaradi razžalitve, ker “v Veroni nismo vsi rasisti.” Za dodatno nelagodje župana je poskrbela novinarska ekipa, ki pripravlja televizijski šov Le Iene, saj je Sboarina s težkim srcem Balotelliju namenil nogometno žogo, kot simbol sprave. Po dolgem prigovarjanju novinarja in iskanju izgovorov je naposled župan le napisal skromno posvetilo nogometašu.

Na tekmi med Verono in Brescio, 7. novembra, so domači navijači z oponašanjem opičjih krikov napadli gostujočega napadalca.

Še dlje pa je šel Luca Castellini, vodja navijaške skupine Verone, ki je za lokalni radio dejal, da je Balotelli sicer italijanski državljan, da pa nikoli ne bo pravi Italijan, seveda zaradi barve njegove kože. Castellini je sicer tudi vodja neofašistične stranke Forza Nuova za severno Italijo. Castellini je velik oboževalec lika in dela Adolfa Hitlerja, njegov Twitter pa je prepoln ksenofobnih, rasističnih in antisemitskih objav. Verona mu je, po besednem spopadu z Balotellijem, prepovedala obiskovanje tekem vse do leta 2030. Žal pa ta prepoved ne bo utišala ali pregnala rasistov s tribun.

Ob obisku lokala, kjer se pred in po tekmah zbirajo ultrasi Verone, so novinarji, ki so pripravljali prispevek za oddajo Le Iene, ostali brez sogovornikov. Nekateri zadeve sploh niso želeli komentirati, drugi so dodali, da so Balotellija še premalo žalili, tretji pa, da se itak ni nič zgodilo. Naposled so le našli navijača, ki je bil pripravljen stopiti pred kamere in se Balotelliju opravičiti v imenu navijačev kluba ter mesta. Na družbenih medijih je nato sledil pogrom na pogumnega navijača, ki je obsodil rasiste. Zaradi upora proti ksenofobom in rasistom je prejel tudi številne grožnje s smrtjo.

Castellini je velik oboževalec lika in dela Adolfa Hitlerja, njegov Twitter pa je prepoln ksenofobnih, rasističnih in antisemitskih objav. Verona mu je, po besednem spopadu z Balotellijem, prepovedala obiskovanje tekem vse do leta 2030. Žal pa ta prepoved ne bo utišala ali pregnala rasistov s tribun.

Konec novembra so skupno javno pismo objavili klubi prve lige, kjer so naposled le priznali, da rasizem predstavlja resen problem v Italiji, ter, da so v preteklosti storili premalo, da bi ustavili ta toksičen družbeni problem. Pismo naslovljeno “Skupaj proti rasizmu” je namenjeno vsem ljubiteljem nogometa, ki se sramujejo rasističnih napadov, saj ti prikazujejo Italijo v slabi luči. Klubi v pismu tudi navajajo, da želijo uvesti strožje kazni za kršitelje in dodajajo, da ne morejo ostati pasivni ter le čakati, da rasizem izzveni, izpuhti, izgine s stadionov.

qv1fKqhnxnk

V času objave skupnega pisma prvoligašev pa je iz ene od nižjih lig italijanske nogometne hierarhije odjeknila novica, da je Omar Daffe, vratar senegalskih korenin, bil kaznovan s tekmo prepovedi. Razlog? Na ligaški tekmi je zaradi rasističnih žaljivk zapustil igrišče, sodnik pa ga je, v skladu z veljavnimi predpisi, izključil, ker je odšel z igrišča. Vratarju je v garderobo sledila celotna ekipa, kar je disciplinski sodnik tolmačil, kot predajo, torej poraz za ekipo športnika, ki je bil deležen rasističnih opazk. Daffe ne le, da je bil žrtev rasizma, pač pa je prejel tudi kazen, ker se je uprl žaljivim sporočilom. To nakazuje, da sistem boja proti rasizmu v italijanskem nogometu ne deluje, saj žrtve ne ščiti, v določenih primerih jih še dodatno kaznuje.

Svoj del krivde za neuspešen spopad z rasisti pa nosijo tudi mediji, predvsem športni dnevniki, ki v želji po boljši prodaji časnikov pretiravajo s senzacionalističnimi naslovi in tako večkrat presegajo mejo dobrega okusa. To je nazadnje storil rimski Corriere dello sport, ki je minuli četrtek z neposrečeno, neokusno, neprimerno naslovnico želel napovedati petkov dvoboj med Interjem in Romo. Na fotografiji sta bila dva temnopolta igralca (Romelu Lukaku in Chris Smalling), spodaj pa pripis ‘Black Friday’. Oba nogometaša sta prek Twitterja izrazila ogorčenje nad prvo stranjo časopisa. Roma, klub kjer igra Smalling, ter Milan, sta zaradi te naslovne strani do konca leta novinarjem časopisa prepovedala dostop do trening centra ter svojim igralcem prepovedala dajanje izjav.

Svoj del krivde za neuspešen spopad z rasisti pa nosijo tudi mediji, predvsem športni dnevniki, ki v želji po boljši prodaji časnikov pretiravajo s senzacionalističnimi naslovi in tako večkrat presegajo mejo dobrega okusa.

Kdor je nato prebral naslovno temo je kaj kmalu spoznal, da ne gre za tekst, ki bi bil žaljiv ali nestrpen, pač pa za članek, ki ostro obdela rasizem in bi ga zlahka označili za boj proti rasistom na stadionu. A škoda je že bila storjena. Direktor družbe Ivan Zazzaroni je v “zagovoru” dejal, da je naslov “oda drugačnosti, da slavi drugačnost” ter, da so le rasisti frazo ‘Black Friday’ razumeli v rasističnem kontekstu. Namen naslovnega članka je bil dober, a žal je naslovnica zasenčila vse dobro in sprožila val ogorčenja, ker večina ljudi vidi le naslovnico, vsebine, torej članka, pa ne prebere.

K podpihovanju rasizma pripomorejo tudi senzacionalistične naslovnice športnih časopisov

K podpihovanju rasizma pripomorejo tudi senzacionalistične naslovnice športnih časopisov
© Twitter

Gotovo bi enako (ali celo večjo) mero ogorčenja in zgražanja prejela revija, kjer bi na naslovnici poleg fotografije Asie Argento bil pripis "vlačuga". V naslovni temi pa bi novinarka opisala, kako je gibanje #MeToo pomembno v boju zoper spolne nadlegovalce in predatorje, ki zlorabljajo svojo moč, slavo in vpliv. Dodatno breme za italijanski nogomet predstavlja dejstvo, da je veliko ljudi, ki imajo moč in vpliv – rasistov.

Nekdanji predsednik nogometne zveze Carlo Tavecchio je v času vodenja italijanskega nogometa poskrbel za številne rasistične, homofobne in seksistične izjave. Oktobra 2014 je govoril o slabi kondiciji italijanskega nogometa, za kar naj bi bili odgovorni tujci. “Opti Poba je še nedavno jedel banane, danes pa že začenja tekme pri Laziu.” Podobno razmišljajo tudi nekateri predsedniki klubov, npr. predsednik Lazia Claudio Lotito, ki je v začetku oktobra izjavil, da vsak ‘buu’ še ni rasizem, saj naj bi s tem vzklikom žalili tudi ljudi, ki "imajo normalno barvo, imajo belo kožo".

Tudi nekdanji predsednik nogometne zveze Carlo Tavecchio je v času vodenja italijanskega nogometa poskrbel za številne rasistične, homofobne in seksistične izjave.

Torej, je sploh še kdo presenečen, da se kaj takega (lahko) dogaja v Italiji? Ne, ker je celotna družba zastrupljena s sovraštvom, ki ga prek svojih spletnih kanalov bruhajo simpatizerji skrajne desnice. Ker je rasizem spet v modi. Ker je v družbi močno prisotna nostalgija po močnemu voditelju, ki bi lahko mimo ustave in zakonov vladal ter napravil red. Po anketi raziskovalnega inštituta Censis si kar 48 odstotkov ljudi želi videti takega človeka na oblasti.

To so ljudje, ki niso živeli v času fašistične diktature, a sanjajo o starih dobrih časih, ko so še veljali rasni zakoni. To so ljudje, ki sledijo mantri “Najprej Italijani”. To so ljudje, ki želijo biti spet na prvem mestu. To so ljudje, ki jim je vseeno če nekdo na morju zadržuje ladjo z brodolomci, kjer so na krovu tudi otroci in nosečnice. To so tudi ljudje, ki na stadionih in drugod žalijo in zaničujejo vse, ki niso Italijani. To so ljudje, ki jih najdemo povsod, v politiki, na sodiščih, v šolah, na tribunah. To so ljudje, za katere je Balotelli priročen grešni kozel za njihove probleme. To so ljudje, ki potrebujejo pomoč in izobrazbo.

Zj1jrOR01L0

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.