Ritem kovanja

Kako so se doktor antropologije, magister računalništva in profesorica likovne vzgoje znašli v vlogi kovaških vajencev

Udarec kladiva ob žareče železo je osnovni gibalni element, zaporedje udarcev pa kovaški ustvarjalni postopek, ki temelji na ritmu. Usklajeno ritmično delovanje celotnega telesa je pogoj za učinkovito delo. Dandanes le redke še zanima kovaški poklic, kaj šele, da bi se lotili fizično napornih, tehnološko ne prav preprostih in hkrati odgovornih, natančnih delovnih postopkov. Lucia Žitnik, Enis Avdičaušević in Andrej Naterer so se preskusili v kovaštvu. Imajo vsak svoj poklic, v katerem uživajo in so uspešni, a pri vsem tem jim je nekaj manjkalo. Prav to »nekaj« so našli v kovaštvu, ki so ga vzeli za svoj drugi poklic. Danes je zanje kovanje več kot le ljubiteljska dejavnost, konjiček.

Pred leti so se vsak zase odpravili v kraj severno od Maribora, kjer v zaselku Vinarje stojita dom in kovačija Mihe Krištofa, mojstra umetnostnega kovanja. Le kdo ga ne pozna, kovaškega mojstra, ki je poznavalce in tudi širše občinstvo očaral s kovanjem vrtnice iz enega samega kosa železa in ki je skoval vejo trte, ki spominja na Križanega. Enega izmed teh križev je mesto Maribor podarilo papežu Janezu Pavlu II. ob njegovem obisku v štajerski prestolnici. Krištof je leta 1982 prejel naziv mojstra umetne obrti. Ni le koval kovaških izdelkov, kot so okenske mreže, ograje, stoli, svečniki, lestenci in drugo, ampak je poleg tega s spomeniškim varstvom sodeloval pri ohranjanju in restavriranju historičnih kovaških elementov na gradovih, palačah in javnih spomenikih. To je bilo eno izmed njegovih pomembnih obdobij, ki so mu prinesla še dodatni sloves kovača, ki dobro pozna evropsko kulturno dediščino in kovaško mojstrsko izročilo. Njegove umetnine krasijo stavbe od izraelske Tabghe, židovskega pokopališča v New Yorku in stavb v New Jerseyju do tistih v Vatikanu in seveda širom po Sloveniji.

Andrej, Enis in Lucia pravijo, da so skupaj z mojstrom kot uigran bend, kot delovni aktiv, ki dosega dobre rezultate. »Povezani smo, ne mine dan, da ne bi katerega od treh srečal ali se s katerim od njih vsaj slišal po telefonu,« pripoveduje Andrej Naterer. »Druženje, ne samo kovačija, mi da občutek moči, da iz nič naredim nekaj drugega, nekaj novega. Tako vidiš, kaj si sposoben narediti.« Poleg zgodovine kovaštva in delovnih postopkov mora umetnostni kovač poznati in vedeti tudi veliko drugih stvari. Vse to in še več Krištof prenaša na vajence. V njegovi kovačiji se jih je izučilo že kar nekaj; in ker kovaški poklic izumira, je Krištof eden redkih, ki lahko pripadnikom mlajših rodov še predajo znanje obrtnega in tudi umetnostnega kovaštva.

Kovač je skorajda kot bog. Pa ne zgolj zaradi Hefajsta, grškega boga ognja in kovaštva, sina Zevsa in Here, ki je koval orožje grškim junakom in bogovom.

Andrej Naterer je doktoriral iz antropologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, diplomiral pa iz sociologije in filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je danes docent na oddelku za sociologijo za posebne nacionalne študije o mladini. V letih 2000–2012 je za doktorat pripravil obširno raziskavo o ukrajinskih otrocih s ceste in jo znanstveno opredelil. Leta 2012 je iz posnetega gradiva pripravil dokumentarec Bomži – cestni otroci v Makejevki in zanj leta 2014 prejel Miklošičevo nagrado ter o bomžih pripravil tudi knjigo. In ker je bila tehnična obdelava filmskih posnetkov dokumentarca v rokah Andraža Fistravca, se je takrat seznanil z Andraževim očetom Matjažem Fistravcem, snemalcem in režiserjem, in ta ga je napotil v kovačnico Mihe Krištofa. Istega leta, ko sta Andrej in Andraž montirala bomže, je Matjaž Fistravec naredil dokumentarec o kovaču Krištofu. Namreč, Andrejev ded je bil kovač. Od kovačije ni kaj veliko ostalo, morda kakšno kladivo. A nekje v Andrejevih malih možganih je cvrčalo kovaštvo. Danes ima svojo kovačnico, v njej mu občasno pomaga starejši sin, ki je nekoč, ko so se po daljši odsotnosti vrnili domov, ves srečen dejal, da je že pogrešal vonj po kovačiji, saj se je od očeta že dodobra »nalezel« strasti do kovaštva, ki je postalo del njihovega življenja. Potem ko je Andrej obvladal osnove kovaške abecede, tistih 57 položajev, je začel ustvarjati in pogosto se je kar samo rodilo kovinsko ogrodje za posteljo. A ne kakršnokoli, temveč umetelno oblikovano; danes te postelje krasijo spalnice in apartmaje. Vendar svojih stvaritev ne prodaja, po tihem si želi, da bi kovaštvo ostalo njegov konjiček, v smislu plemenitega ljubiteljstva. »Da motiv prihaja od znotraj, da si neodvisen od tega, komu prodaš in za koliko, v tem primeru se ustvarjanju lahko posvetiš,« razloži. Osnovnemu poklicu se ne bo odpovedal, ga ima preveč rad, kovaštvu pa tudi ne. Ampak tukaj je še glasba, ki ga spremlja od mladih nog. Igral je bas kitaro v več glasbenih zasedbah: Omet odpada, Rurala, Pino Silvestre, Balkan Express in Strici iz ozadja, torej od rocka in metala do komercialnega popa in avtorskih skladb. Najprej je želel živeti od glasbe in je za to imel tudi priložnost. Po dveh letih muziciranja pa ni več mogel v roke prijeti nobenega inštrumenta. Uprlo se mu je, ker je postalo rutina. »Takrat mi je postalo jasno, da ima zame glasba smisel le, če je dopolnitev nečemu drugemu.« Uživa v tem, da lahko preoblikuje staro železo in naredi iz njega nekaj novega. Paleta predmetov, ki jih je skoval, je široka. Med njimi je šopek makovih glavic, natančno skovanih do zadnje podrobnosti, ki jim je brušenje dalo eleganco žlahtne kovine in leska. S ponosom pove, da jim je mojster zaupal skrivnost kovanja vrtnice iz enega kosa železa. Koval in koval je vrtnico, dokler ni bil zadovoljen. Eno izmed njih je podaril spominskemu centru v Srebrenici v BiH. Ta žalostni in nesrečni kraj sta obiskala skupaj z Enisom.

Enis Avdičaušević je magister računalniške informatike, je produktni vodja v slovenski ekspozituri enega od vodilnih svetovnih računalniških podjetij. V življenju je delal marsikaj – zidaril, stružil, sekal drva in še kaj, a kovaštvo ga zanima že od malega, pa četudi ni prepričan, da so bile v njegovi družini kakšne kovaške korenine. Toda tako kot marsikateri sodobni mladenič je najprej zakorakal v visokošolsko ustanovo po znanje.

Diplomiral je leta 1999 na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru in magistriral leta 2001 ter sodeloval pri marsikateri strokovni raziskavi, o čemer priča njegova bibliografija. V nekem trenutku je kliknilo in pojavila se je želja iz otroštva – kovaštvo. Pripoveduje, kako sta se z mojstrom Krištofom »skompala« že prvi dan poznanstva. Tudi v njem je Krištof prepoznal potencial in ga začel uvajati v kovaštvo.

Kaj naj storijo kovači, ko v njihov »čisti« moški svet vstopi ženska kot enakovredna in enakopravna akterka – kot kovač?

Enisa pri kovaštvu zanima več vidikov; z umetniškega vidika abstraktnost in minimalizem, s praktičnega pa postopki izdelave osnovnih predmetov, potrebnih za življenje. Fascinirajo ga tehnološki postopki, ki jih je današnji človek že skoraj v celoti pozabil, nekoč pa so bili vsem znani. Ta znanja ga očarajo z vidika preživetja, saj izhajajo iz starih vrednot, ki jih nosi v sebi tudi sam. Ob pogledu na njegova dela se zdi, da uspešno združuje oba vidika – tehnološkega in umetniškega. »Narediš nekaj z minimalnim številom posegov, podobno kot pesnik napiše haiku,« opisuje svoj odnos do oblik, ki nastajajo. Zaveda pa se, da je ta igra tvegana, saj moraš natančno ujeti ključne značilnosti predmeta ali živali, ki jih upodabljaš, bolje rečeno, ki jih kuješ. »Če je oblika zanimiva, jo gledam in občudujem zaradi njenega estetskega učinka.« Kovaštva ne jemlje kot konjiček, ampak kot del življenja in mu namenja ves prosti čas. Osnovna znanja iz kovaštva in drugih obrti pa prenaša tudi na hčerko. »Tudi meni so dali v otroštvu takšna znanja, z dedkom sem počel ogromno stvari in se veliko naučil. To, da veš, da zmoreš in da imaš osnovno znanje ter da s svojimi lastnimi sposobnostmi nekaj ustvariš, je zelo pomembno. Če lahko to zavest daš tudi svojemu otroku, se mi zdi, da je veliko vredno.« Tistih osnovnih 57 položajev v kovaštvu, ki jih je treba obvladati, je že zdavnaj osvojil. Mojster vajenca porine v delo, razlaga Enis, a hkrati ti pomaga rešiti se iz morebitnih zagat. Navsezadnje se železo na ognjišču segreje tudi do 1150 stopinj Celzija. Med kovanjem ga je treba gasiti z vodo, da ohranja strukturo in trdoto. Ena izmed skrivnosti, ki jih je osvojil, je, da se po barvi žarečega železa določi, koliko ga je treba popuščati, da se material izboljša. Tako je v kovaški delavnici šel skozi vse preizkušnje in pridobil znanje, da lahko sedaj hodi po samostojni poti kovača.

Prva in edina ženska, ki je stopila v mojstrovo kovačnico in se hotela izučiti kovaštva, je bila Lucia Žitnik, po poklicu profesorica likovne vzgoje. Danes uči na Srednji trgovski šoli v Mariboru. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter prejela tudi prvo nagrado na natečaju za grafiko leta 2009. Skratka, obetala se ji je kariera na likovnem področju. Že ko je bila absolventka, je razstavljala kovinske slike velikih dimenzij na avstrijskem gradu Retzhof. Poimenovala jih je Materija – antimaterija in jih konceptualno gradila na štirih elementih ogenj-zrak-voda-zemlja. Takrat še ni kovala, še sanjalo se ji ni, da nekoč bo. Njen stric je bil kovač, a kovačija se ni ohranila. Ostalo pa je nekaj drugega, neka čarobnost kovine, ki jo tako zelo privlači. Naj se oglasi pri mojstru Krištofu, ji je dejal vodja poklicnih delavnic na osnovni šoli, ki jo je obiskovala hči. Namignil ji je: »Če vas tako vleče železo, bi morali spoznati mojstra, s katerim na šoli sodelujemo.« Opogumljena se je napotila v Vinarje. Bila je trmasta, vztrajna, učljiva in imela je veselje do ustvarjanja v kovačiji, tako mojstru Krištofu ni preostalo drugega, kot da jo je vzel v uk in jo naučil skrivnosti kovaškega poklica. Do tistega trenutka so bile kovačije prostori moške odločnosti in moči. Lucijini začetki so polni prigod, iskanja sebe in mojstrove modrosti, da je vedel, kaj naj z »babo«, ki je stopila v posvečeni prostor kovačnice, kjer lahko kujejo le pravi moški. Delo kovača je najbolj elementarno. Kovač je skorajda kot bog. Pa ne zgolj zaradi Hefajsta, grškega boga ognja in kovaštva, sina Zevsa in Here, ki je koval orožje grškim junakom in bogovom. Torej, kaj naj storijo kovači, ko v njihov »čisti« moški svet vstopi ženska kot enakovredna in enakopravna akterka – kot kovač?

Lucia pravi, da je kovač, da ne sprejema poimenovanja kovačica, saj se je nekoč tako imenovala kovačeva žena, pa tudi kovačka noče biti. Morda kovačinja, a zdi se, da bodo morali slovenisti slej ko prej prav zaradi nje nekaj pogruntati. Lucia je osvojila kovaški poklic, in kadar ženska opravlja neki poklic, je že prav smešno, če ne uporabljamo ženske oblike poimenovanja tega poklica. To je danes civilizacijski standard. Naravne oblike so Lucii najbližje, ne more brez krivulj, in če ji mojster tega ne bi dovolil delati, bi se počutila utesnjeno. Razkril ji je tudi nekaj zvijač, da ji je olajšal delo, jo poučil, kako pomembno je zaporedje, da ne smeš prehitevati, da mora biti vsak element natančno narejen do konca. Lucia to obvlada, pa tudi oblikovanje predmetov velikih dimenzij. Meni, da mora imeti vsak predmet, ki ga izoblikuje, uporabno vrednost, saj mu šele to da pravo lepoto. Danes je prepričana, da bo kovaštvo postalo njen poklic, in uredila si je lastno kovačijo.

Preseneča, da so vsi trije vzeli uk kovaštva tako resno, se izurili do mojstrstva in dva sta si uredila celo lastni kovačiji. Četudi se zdi, da v 21. stoletju kovačev ne potrebujemo več, pogled na njihove izdelke govori drugačno zgodbo. Lucia, Enis in Andrej so ohranili individualnost, njihovi izdelki se med seboj razlikujejo v slogu in izrazu, motivih in sporočilnosti, kar dokazuje, da jih mojster ni želel ukalupiti, temveč jim je pustil ustvarjalno svobodo. To so cenili in izkoristili v svoj prid. Enisovi izdelki so obdržali hrapavo površino, so kovaško primarni, oblikovno preprosti in hkrati ekspresivni. Andrejevi so v izvedbi mehkejši, v izdelavi detajlov natančni, z umetniško gesto, ki presega pravila kovaškega izdelka. Lucia pozna likovne zakonitosti, kuje svoj slog in izraz, temelječ na večstoletni podstati zgodovine umetnosti in obrti.

Vsi trije Krištofovi »lehrpubeci«*, kot pravi svojim učencem, so kot žlahtni »ljubitelji kovaštva« dosegli zavidanja vredno visoko raven poznavanja kovaške obrti in so bili hkrati sposobni slediti mojstru v polje umetnostnega kovaštva. Po nekaterih merilih bi lahko njihove izdelke uvrstili v sodobno unikatno oblikovanje.

* Lehrling v nemščini pomeni vajenec.