Brezzobi tiger

Zakaj sploh imamo parlamentarno komisijo za peticije? 

Pretekli petek, 6. decembra, se je v državnem zboru na 12. seji sestala komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Na prvih enajstih sejah, ki so bile javne (kar pomeni, da so transkripti dostopni na spletu), je komisija obravnavala nekaj poročil in eno peticijo, na zadnji pa naj bi v nekaj urah obravnavali kar 110 (!) peticij. Sejo so povrh tega zaprli za javnost, kar pomeni, da tega, kaj so članice in člani komisije govorili, ne moremo izvedeti.

Predsednica komisije je že dolga leta Eva Irgl, poslanka stranke SDS, ki za to delo poleg poslanske plače dobiva dodatno plačilo. Če bi imela ta komisija pravo veljavo in politični pomen, če bi peticije obravnavali resneje (nemalokrat so namreč prav peticije orodje v rokah civilne družbe), solidna plača ne bi bila težava. A dozdeva se, da je komisija za peticije brezzobi tiger, saj pomembne peticije in pobude, ki niso všeč predsednici Evi Irgl, prikrito blokira ali pa jih ignorira.

Gremo po vrsti. Zakaj je bila 12. seja komisije sploh zaprta? V državnem zboru so nam pojasnili, da o zaprtju seje ni glasoval nihče, temveč je bila že sklicana kot zaprta, in sicer v skladu z določbo poslovnika. Drugi odstavek 101. člena tega akta namreč določa, da seje delovnega telesa potekajo brez navzočnosti javnosti, »če se obravnava gradivo, ki vsebuje podatke, ki so varovani na podlagi zakona oziroma drugega predpisa«. Vloge oz. peticije, ki so bile na dnevnem redu, naj bi torej vsebovale osebne podatke vlagateljev in drugih oseb, njihovo varovanje pa zahtevata zakon o varstvu osebnih podatkov ter splošna uredba EU o varstvu osebnih podatkov.

Zanimivo, da je bila med 110 peticijami tudi tista, ki obravnava oglaševanje medijev v javni lasti in v tistih medijih, ki širijo sovražni govor, torej za SDS moteča peticija. Med takšne medijsko-politične projekte spada tudi Nova24TV. Peticijo je v državni zbor (že drugič) poslal Domen Savič, direktor zavoda Državljan D.

Med 110 peticijami je bila tudi tista, ki obravnava oglaševanje medijev v javni lasti in v tistih medijih, ki širijo sovražni govor, torej za SDS moteča peticija.

Savič je glede vodenja komisije zelo zaskrbljen, saj pravi, da »iz komisije odtekajo dokumenti, ki se nato pojavljajo na propagandističnih portalih z namenom diskreditacije podpisnikov peticij«. Meni tudi, da komisija na netransparenten način odloča o obravnavanih peticijah, pobudniki peticij pa niso obveščeni, kaj se z njihovimi peticijami sploh dogaja.

Kot smo izvedeli, komisija v resnici ni resno obravnavala nobene od 110 peticij (vsak od članov komisije naj bi imel le vpogled v sistem, kjer so shranjene), saj naj bi jih predsednica zgolj seznanila z novimi pravili ter med drugim obvestila, da Savičeve peticije ni na seznamu, ker naj ne bi bila naslovljena neposredno na komisijo, temveč na predsednika državnega zbora Dejana Židana.

Ena od članic komisije, Nataša Sukič iz Levice, pravi, da se ji zdijo nova pravila nenavadna, saj na zadnji seji ni prišlo do nobenega posveta ali razprave o prejetih peticijah, kaj šele do glasovanja. »Prepričana sem bila, da bomo o peticijah odločali, diskutirali, a do tega ni prišlo,« je povedala Sukičeva.

Domnu Saviču se zdi, da komisija za peticije služi »predvsem za promocijo strankarskih interesov SDS, medtem ko se požvižga na dejanske probleme v družbi in diskriminira pobudnike peticij na podlagi domnevnega političnega prepričanja«. Zato so v njegovem zavodu Državljan D predsednico komisije Evo Irgl zaradi suma diskriminacije prijavili zagovorniku načela enakosti. Menijo namreč, da Domna Saviča diskriminirajo na podlagi njegovega političnega prepričanja, ki ni enako političnemu prepričanju stranke, iz katere prihaja predsednica komisije.