Zakaj levica izgublja volitve

Jeremy Corbyn in laburisti so gladko izgubili parlamentarne volitve. Res gladko. Katastrofalno gladko. To je bil »najhujši poraz laburistične stranke v sodobni zgodovini«, »najhujši poraz laburistične stranke po II. svetovni vojni«, »najhujši poraz laburistične stranke po letu 1935«.

Vraga – to je bilo obsmrtno doživetje.

Glede na odzive bi moral Corbyn – nepriljubljen (tudi v agresivnih, strupenih medijih in celo v sami laburistični stranki!), s kronično nizkimi ratingi, zaležan in evroskeptičen, niti malo karizmatičen, brez smisla za humor, za nekatere preradikalen (predlagatelj legalizacije kanabisa, eden izmed prvih podpisnikov lgbt+ pravic v londonskem mestnem svetu in kasneje parlamentu), za druge prevelik fen Huga Chaveza, Nicolasa Madura, Bašarja al Asada, Vladimirja Putina, Hamasa, Hezbolaha in Irske republikanske armade, za tretje preveč skeptičen do kapitalizma, slab igralec, nerazpoložen za iluzionizem, prepričan o samoumevnosti svojega kulta osebnosti (»Corbyn je star trockist, neomajno prepričan v lastni prav. In kot bi zanj rad navijal, je vseeno zelo veliko stvari, pri katerih lahko samo zavijaš z očmi,« pravi Tadej Zupančič, naš človek v Londonu), nepripravljen na Zgodovino, samomorilsko obseden s kesanjem za britanski kolonializem, nekoč zanikovalec genocida na Kosovu, vedno navijač Arsenala, vedno raje moralno čist kot izvoljiv, še najbolj podoben kakemu z žrebom izbranemu »častnemu« predsedniku ali »dekanu« nedeljske šole socializma, ne pa voditelju masivnega in masovnega političnega gibanja – zapustiti Britanijo in stoletje, ne le prestola. Ne da bi nas moralo to presenetiti: v deželah, v katerih medije prevzamejo Murdoch in podobni tajkuni, nimajo socialisti, kot je Corbyn, niti pravice do azila.

Da Corbyn v času hude polariziranosti, ko polovica Britancev brexit podpira, polovica pa mu nasprotuje, ni znal odločno in naravnost reči, da jebenemu brexitu nasprotuje, je sicer čudno, smešno in groteskno, a obenem tudi več kot pomenljivo, saj kaže na to, da je laburistična stranka – ja, delavska stranka – obupala nad progresivnostjo delavskega razreda (ali pa nekdanjega delavskega razreda), ki prav v brexitu vidi rešitev svojih muk: brexit pomeni »ponovni prevzem nadzora nad svojimi mejami«, »ponovni prevzem nadzora nad svojimi mejami« pomeni zapiranje meja, zapiranje meja pomeni konec priseljevanja, konec priseljevanja pa pomeni konec kraje »naših« delovnih mest!

V deželah, v katerih medije prevzamejo Murdoch in podobni tajkuni, nimajo socialisti, kot je Corbyn, niti pravice do azila.

Stranke, ki so levo od centra, se znajdejo v težavah, ko začnejo njihovi volivci verjeti, da jim delo in prihodnost kradejo priseljenci, tujci, migranti, begunci. Ni več priseljevanja, ni več ogrožanja »naših« delovnih mest! Manj priseljevanja, več dela za »nas«! Stranke, ki so levo od centra, so borke za delavske pravice, o tem ni dvoma, toda postresnična ironija je v tem, da desnica ponuja boljši in učinkovitejši »boj« za delavske pravice – brexit! To je sicer blef, velika, umazana, podla laž, populizem najbolj cinične sorte, toda to, da se brexit v očeh delavskega razreda prikazuje kot pot do delavskih pravic (kot pot do kakovostnejšega delovnega mesta, večje socialne varnosti, blaginje ipd.), pove vse o tem, kako hudo in kako globoko so zavozile zdajšnje in prejšnje garniture laburistične »socialdemokracije«, kako katastrofalne so bile »tretja pot« in druge neoliberalne terapije, s katerimi so laburisti »modernizirali« Britanijo in delavski razred. Corbyn ni mogel reči, da podpira brexit – ker je socialist. Obenem pa ni mogel reči, da ga ne podpira – ker ni hotel izgubiti delavskega razreda, ki v brexitu in koncu priseljevanja vidi priložnost za svoj comeback.

Je pa res, da Corbyn ni lažnivec. In verjamem, da ni vedel, kaj naj reče, da torej ni vedel, kaj je za »njegov« delavski razred bolje: da Britanija odide ali ostane? Ni se mogel odločiti. Ni hotel, da bi mu njegovi volivci – delavci, proletarci – očitali, da se posmehuje njihovim »vrednotam«, da nanje gleda zviška. Nikar pa ne pozabite, da podobne dileme žrejo tudi Bernieja Sandersa, »ameriško verzijo Jeremyja Corbyna«: redno svari pred »odprtimi mejami«, zaradi katerih bi se lahko ameriškim delavcem znižale plače. »Če odprete meje, bodo – moj bog! – prišli reveži z vsega sveta. Tu bo kmalu ves svet. Tega pa v tem trenutku ne moremo storiti,« je rekel aprila v Iowi, kjer se bodo prihodnje leto začele primarne volitve demokratske stranke in kjer demokratske volivce že svarijo, naj za demokratskega predsedniškega kandidata izvolijo sredinca (recimo Joeja Bidna), ne pa socialista Sandersa, če nočejo, da se jim zgodi to, kar se je zgodilo laburistom.

A po drugi strani si težko predstavljam, da bi volitve še bolj izgubil, če bi odločno nasprotoval brexitu in ga recimo razglasil za navaden rasizem, podoben tistemu, s katerim se je angleška nogometna reprezentanca soočila na kvalifikacijski tekmi z Bolgarijo. Brexit je vendarle bolj ko ne belski, etnonacionalističen, etnokratski projekt, toda Corbyn in laburisti se z etnonacionalizmom niso bili sposobni soočiti in spopasti, ampak so hoteli – v divje polarizirani Britaniji – ostati nevtralni. Tragedija je v tem, da tu ni nevtralnih pozicij.

Laburisti niso delili, zato ne vladajo. In kar je tipično za levico: računali so, da bodo volivci sami spregledali, da so Corbynovi laburisti boljši in pametnejši in verodostojnejši in dostojanstvenejši od Johnsonovih torijcev. Mislili so, da bodo volivci sami spregledali Johnsonove laži. Pa še kaj: ljudje imajo raje laži. Kar 90 odstotkov torijevskih predvolilnih oglasov je bilo zavajajočih, ugotavlja portal First Draft. In če bo Johnson Britanijo iz Evropske unije odpeljal z lažmi – toliko bolje! Pomeni, da laže za nas! Nam v dobro! V našem interesu!

Da!

Corbyn delavskemu razredu, ki je prestopil na »temno stran sile«, na stran rasistično-etnonacionalističnega projekta, kot je brexit, ne more očitati rasizma ali etnonacionalizma, saj so pomembni člani laburistične stranke zadnje čase »zasloveli« tudi po antisemitskih konspiroloških izpadih, ki so jim mediji, itak alergični na laburiste in še bolj na socialista in »večnega antirasista« Corbyna, dodali kopico spinov in ki jih sam Corbyn – menda fen muralista, ki je naslikal bankirje z »židovskimi« nosovi – ni dovolj odločno obsodil, kaj šele, da bi se zanje dovolj prepričljivo opravičil, tako da se je ustvaril vtis, da tudi laburistično stranko prevevajo in trgajo rasistični impulzi.

Ta spin je delavcem, tradicionalnim volivcem laburistične stranke, ki so leta 2016 na referendumu glasovali za brexit (recimo nekdanjim rudarjem, ki so zdaj rasisti), olajšal odločitev, saj jim je omogočil lažji prestop na desno, k Borisu Johnsonu in torijcem (ne pa k sredinskim ali liberalnodemokratskim strankam, kot bi pričakovali). Johnsona in torijce, ki naj bi 31. januarja 2020 Britanijo odsekali od Evrope, so lahko volili brez slabe vesti in brez občutka, da so izdali svoja načela (ali pa so ostali doma, prav tako brez občutka, da so kaj izdali).

Če hočeš ljudem prodati revolucijo, potem si moraš prisvojiti tehnike popkulture, ki kar kličejo po progresivni, levičarski rabi. Lahko s tem izdaš revolucijo? Ne, izdaš jo, če ne zmagaš, ko bi lahko.

Da bi desnica nevtralizirala očitke, da je rasistična in etnonacionalistična, in da bi lažje zapeljala volivce laburistične stranke (skupaj z »rdečim zidom« oziroma nekdanjimi delavskimi trdnjavami laburistične stranke, ki jih zdaj že imenujejo »izgubljena laburistična osrčja«), je morala »dokazati« le, da je rasistična in etnonacionalistična – no, antisemitska – tudi levica. Vidite, nič slabši nismo od njih! Njihov antirasizem je le poza! Govorijo eno, delajo pa drugo!

Kar je najbolj noro: razredno jezo in politično deziluzijo je kapitaliziral jebeni Boris Johnson! Še huje: nekdanji delavski razred verjame, da bo Johnson z brexitom poskrbel za prenovo demokracije in demokratizacijo ekonomije.

Vse to seveda kaže, kako zelo je kulturna vojna zasula, zalila, zmedla in razsula Corbyna, laburiste, »levico«, socialiste – kako jih je v nekem smislu razorožila in ohromila. Kar je noro, če pomislite, da je bila levica nekoč kraljica kulturnega boja, zmagovalka kulturne vojne, saj je vse velike bitke kulturne vojne – za splav, enakopravnost spolov, pravice spolnih manjšin, ločenost cerkve od države, liberalizacijo javne morale, multikulturalizem ipd. – dobila. Zdaj pa se je vse obrnilo, ali bolje rečeno: zdaj pa je levico odnesel prav kulturni boj – ja, brexit. Priseljevanje, migracije, begunci.

Laburisti so delavcem pred volitvami obljubljali čistejše okolje, boljše javne storitve, nacionalizacijo nekaterih panog, prerazporeditev bogastva, brezplačno oskrbo ostarelih, brezplačen visokošolski študij, znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let in tako dalje, same lepe, atraktivne, progresivne reči – le kdo bi se jim lahko uprl? Le kdo bi jim lahko rekel ne? Tudi delavci, volivci laburistov, so verjetno rekli, vau, krasno, vse to je kul, nič nimamo proti temu (in res, vzporedne volitve so pokazale, da je bil volivcem laburistični program bistveno ljubši od torijevskega!), toda potem so raje šli za tistim, ki je rekel brexit, za tistim, ki je obljubljal brexit, za tistim, ki je vneto, vztrajno in vzneseno ponavljal brexit – in Boris Johnson je v duhu dobro znanega Hitlerjevega priporočila ponavljal in ponavljal in ponavljal »Get Brexit Done«.

Delavci so šli za stranko (torijevsko, konservativno), ki je ponavljala in obljubljala brexit, pa četudi že ves čas dela proti njihovim interesom, četudi je z neoliberalnimi politikami izselila tovarne (z njihovimi delovnimi mesti vred), razdejala njihovo blaginjo ter razbila vse skupnostne, solidarnostne, kolektivistične institucije (in jih »zamenjala« s prostovoljstvom), četudi je Britaniji po izbruhu velike finančne in gospodarske krize predpisala strogo, kruto »hujšanje«, četudi je Britanijo odpeljala v postbrexitski kaos in četudi jo vodi klovn, ki govori popolne traparije, ki medijem in vrhovnemu sodišču grozi z represalijami, ki preti, da bo »popravil« zakon o človekovih pravicah, ki se mu vsi, doma in v tujini, huronsko posmehujejo in ki si ga najlažje predstavljate kot nekoga, ki na koncu v bunkerju naredi samomor.

Bolj ko je vstajala in se razplamtevala kulturna vojna, bolj so sile, ki so levo od centra (še posebej socialdemokracija) in ki so nekoč obvladovale kulturno vojno, padale in izgubljale in padale in izgubljale in padale. Ko so ljudje vse bolj nagnjeni k temu, da volijo »vrednote«, ne pa ekonomije, so tudi vse bolj nagnjeni k temu, da nasedejo kulturni vojni.

S čim konservativni, krščanski politik volivce v resnici zapelje in nategne? V čem je trik? V temle: konservativni politik na ekonomska vprašanja ponuja verske, kulturne, ideološke odgovore.

Na ta preobrat v kulturnem boju je pred leti opozoril Thomas Frank. V knjigi Kaj je s Kansasom? (What’s the Matter with Kansas?) je prepričljivo pokazal, da volivci na Srednjem zahodu s tem, ko dajejo prednost vrednotam in ko glasujejo za vrednote, glasujejo proti svojim ekonomskim interesom.

Ali natančneje: če volivec nasprotuje splavu, zakonskim zvezam istospolno usmerjenih oseb, evoluciji in nadzoru osebnega strelnega orožja, potem bo glasoval za kandidata, ki nasprotuje splavu, zakonskim zvezam istospolno usmerjenih oseb, evoluciji in nadzoru osebnega strelnega orožja, pa četudi je njegov ekonomski program v nasprotju z interesi tega volivca. Kandidat je lahko član elite, bogataš, magnat, s svojo ekonomsko politiko lahko povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, revščino, toda volivec, ki ljubi vrednote in ki je prepričan, da Ameriko skupaj držijo vrednote, bo kljub temu glasoval zanj – ker ljubita iste vrednote. Ker imata iste vrednote. Ker častita istega Boga. Belec, žrtev ekonomskega liberalizma, ki pravi, da Amerika ni na pravi poti, je prepričan, da politika nima nobene zveze z ekonomijo – le z vrednotami.

Še več, politik, ki ljubi konservativne vrednote, bi lahko volivca, ki ljubi iste vrednote, celo odpustil, pa bi volivec še vedno glasoval zanj. Ko glasuje za vrednote, glasuje proti svojim ekonomskim interesom. Čudno, ne. In nelogično. V resnici je to povsem logično. Samo pomislite: politik, ki ljubi, slavi in oznanja konservativne vrednote, je ekonomsko zelo liberalen, da ne rečem neoliberalen – zavzema se za vitko državo, za umik države iz gospodarstva in zasebnega življenja, za privatizacijo, za deregulacijo trga in za odpravo socialne države, ki menda spodbuja parazitstvo, ljudi pa sili v odvisnost, nedelavnost in lenobo, kar je »neameriško«, celo »protiameriško«. Ekonomski liberalizem, ki ga oznanja politik, zagovornik konservativnih vrednot, ni v interesu malih ljudi, ki ljubijo vrednote, saj povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, negotovost in revščino – ustvarja pač tržne razmere, v katerih mali ljudje, ljubitelji vrednot, izgubljajo. S čim jih konservativni, krščanski politik v resnici zapelje in nategne? V čem je trik? V temle: konservativni politik na ekonomska vprašanja daje verske, kulturne, ideološke odgovore. Ali bolje rečeno: ekonomska vprašanja maskira v verske odgovore. Ekonomijo maskira v religijo. Recimo: konservativni politik navija za vitko državo, kar pomeni, da ostro nasprotuje veliki, socialni državi. Še malo prej se je šel vojno proti terorju – zdaj se gre vojno proti socialni državi. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker v socialni državi vidi le potuho priseljencem, migrantom, beguncem, ki mu skušajo speljati delo in uničiti način življenja.

Ne!

Poraz laburistov je bil sicer pričakovan, pravijo, toda nihče ni pričakoval, da bo tako hud in tako prepričljiv. Pričakovali so tesnejši izid, pričakovali so, da bo parlament »obvisel«, a zgodilo se je ravno nasprotno: poraz je bil brutalen. In kar je še posebej noro, da ne rečem grozno: laburisti so gladko izgubili v času, ko sondaže kažejo, da 83 odstotkov Britancev podpira javno lastništvo vodnih virov, da jih 77 odstotkov podpira javno lastništvo plinovodov, da jih 76 odstotkov podpira javno lastništvo elektrogospodarstva ter da jih 65 odstotkov podpira višjo obdavčitev bogatih, večje delavske pravice in višjo minimalno plačo, potemtakem v času, ko večina Britancev podpira levičarske teme.

Kaj je šlo narobe? Saj res – kaj gre narobe z »levico«, socialdemokracijo, silami, ki so levo od centra ali pa vsaj levo od desnice? Če hočete vedeti, kaj je narobe z »levimi« silami in zakaj desnica – naj bo republikanska ali torijevska – tako zlahka in tako pričakovano zmaguje, se morate spomniti le, kako so izgledali Nancy Pelosi in kongresni demokrati, ko so sporočili, da bodo proti predsedniku Donaldu Trumpu sprožili impeachment: stali so tam, okamneli in zaripli, brez žara v očeh, delovali resnobno, svečano in slovesno, javkali, da tega ne počnejo z lahkim srcem, stokali, kako težko odločitev sprejemajo, javkali, kako jim je žal, da morajo proti predsedniku vlagati ustavno obtožbo, stokali, da v svojem početju ne uživajo. Izbirali so besede. Stiskali zobe. Komaj zadrževali solze. Kot da ljudje komaj čakajo, da nič ne poveš.

Saj razumete: izgledali so kot trupla, kot mile jere, kisle cmere. V njihovih očeh, v njihovih besedah ni bilo nobenega veselja. Nobene radosti. Nobenega optimizma. Izgledali so kot poraženci, obsojeni na poraz. Njihov svet je žalosten, togoten, dolgočasen, črn – pridružite se nam, so vabili. Nehajte – kdo pa hoče tak svet? Kako naj ljudje verjamejo politiki, ki jim prodaja tak svet? Kako naj ji zaupajo?

Natanko tako so pred volitvami izgledali Corbyn in laburisti – resnobno, svečano, mučeniško. Prodajali so nekaj, česar nihče noče – trpljenje, mazohizem, žalost, dolgčas, namrščenost. Če bi radi še bolje razumeli, zakaj sile, ki so levo od centra (oh, in levo od takšnih demagoških, nenačelnih, lahkomiselnih, kompulzivno lažnivih, fašistoidnih, sociopatskih, distopičnih narcisov, kot sta Boris Johnson in Donald Trump), izgubljajo, se spomnite le Larraínovega filma Ne, zgodbe o referendumu, ki ga je leta 1988 razpisal čilski diktator Augusto Pinochet: tisti, ki ste za to, da diktator ostane na oblasti, obkrožite DA, tisti, ki ste za to, da oblast izgubi, pa obkrožite NE!

Ekipo, ki pakira kampanjo za NE, vodi René Saavedra (Gael García Bernal), marketinški wunderkind, levičarji, ki angažirajo Renéja, pa hočejo TV-oglase prepojiti s posnetki Pinochetovih grozodejstev, s parolami o fašizmu, teptanju človekovih pravic, izginulih, mučenju in tako dalje. Toda René ve, da revolucije – sprememb, prihodnosti, alternative, novega sveta – ne moreš prodajati z ideologijo in trdokuhanim agitpropom. Če hočeš revolucijo, potem moraš ljudem priti v srca. Tako kot jim v srca pride Coca-Cola. Ali pa Hollywood. Revolucije ne moreš prodajati z dejstvi, dokazi in resnobnostjo, ampak s fantazijami. Ne z resnico, ampak z dramo, simboli, emocijami, asociacijami. Ne s statistikami, ampak z nasmehom. Ne z zastraševanjem, ampak s sanjami. Zakaj bi desnici prepuščal monopol nad sanjami, fantazijami, spektaklom in iluzionizmom? Če hočeš zmagati, moraš povedati zgodbo – in povedati jo moraš bolje kot druga stran. Če hočeš ljudem prodati revolucijo, potem si moraš prisvojiti tehnike popkulture, ki kar kličejo po progresivni, levičarski rabi. Lahko s tem izdaš revolucijo? Ne, izdaš jo, če ne zmagaš, ko bi lahko. Kot bi rekel Stephen Duncombe, avtor knjige Sanje (Dream): To, da imaš prav, ni dovolj – zmagati moraš! Tega levica ne razume. Coca-Cola pač. In tisti, ki prodaja mikrovalovke, tudi.

To, da imaš prav, ni dovolj – zmagati moraš! Tega levica ne razume. Coca-Cola pač. In tisti, ki prodaja mikrovalovke, tudi.

In res, René – sicer nevsiljivi, rahlo obešenjaški Mad Man – se zelo trudi, da bi levico prepričal, da je treba ljudem revolucijo prodati z oglasi, s kakršnimi Coca-Cola prodaja svoje produkte. Produkte? Je demokracija produkt, sprašujejo zgroženi in užaljeni levičarji, ki vedo, da je demokracija nasprotje diktature, ne vedo pa, zakaj je demokracija ljudem všeč.

Nič čudnega, da je bil Pinochet prepričan, da bo zmagal. Še več, prepričan je bil, da bo zmagal, ne da bi mu bilo treba goljufati. Toda nazadnje vendarle zmaga NE. René levico pripelje do zmage, kar je kakopak svarilo levici, da političnega boja ne moreš dobiti le z naštevanjem kršitev človekovih pravic – politični boj potrebuje tudi Hollywood, spektakel, iluzionizem. Ali kot pravi Duncombe: »Realnost potrebuje fantazije, da bi bila želena – tako kot fantazije potrebujejo realnost, da bi lahko vanje verjeli.« Če ljudem ne daš nečesa, v kar lahko verjamejo, potem izgubiš, zato ni čudno, da nekdo opozori, da bodo za zrušitev Pinocheta potrebovali »čudež, Boga, božjo intervencijo«. Ne, v resnici ne potrebujejo Boga, temveč le malce fantazij, sanj, iluzionizma, spektakla, Hollywooda.