Jure Trampuš

27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Družba

Mladinina osebnost leta 2019: Greta Thunberg

Mlada Švedinja, ki je v boju za podnebno pravičnost združila svet

Pot iz Evrope v ZDA je z letalom dolga nekaj ur. Z ladjo traja dlje. 15 dni v eno smer, še pet dni več v drugo.

Pot iz Evrope v ZDA je z letalom dolga nekaj ur. Z ladjo traja dlje. 15 dni v eno smer, še pet dni več v drugo.
© Twitter Greta Thunberg

»Groza, groza,« v filmu Apokalipsa zdaj! dahne umirajoči polkovnik Kurz, preden ga z mačeto pobije poročnik Willard. Ta je bil v džunglo poslan ravno z namenom, da razišče, kaj se je zgodilo s ponorelim Kurzem, poveljnikom ameriških čet, ki se mu je zaradi napalma, krvi, trupel, gomil mrtvih otrok in žensk nazadnje zmešalo, pri čemer ni jasno, kje je izvir te norosti. V sami vojni? Pri Kurzu? Pri domačinih, ki mu sledijo? Je izvir norosti v porušenih templjih nekdanjih civilizacij? Ali pa groza tega sveta izvira iz srca teme, iz vlažne džungle, v katero je ujet vsak izmed nas.

Natančno takšna neopisljiva, nedojemljiva groza, nerazumevanje in nejevera, srd in jeza so decembra prevevali mlade, ki so v Madridu, na prelomni podnebni konferenci, katere udeleženci naj bi postavili temelje za globalni zeleni preobrat, protestirali pred stavbo, v kateri so predstavniki držav, ljudje, neposredno odgovorni za to, da se zemeljsko ozračje naglo segreva, 11 dni zavzeto tuhtali, kako podpisati politično zavezujoče dogovore o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov.

Nazadnje jih niso. Nič pomembnega se ni zgodilo.

Podnebna konferenca Združenih narodov COP25 je propadla. Delegati so se razšli z mislijo, da bo morda prihodnje leto v Glasgowu bolje. Mladih ni nihče poslušal. Ostali so sami s svojimi sanjami, željami in zahtevo, da bi živeli v svetu, v kakršnem živijo njihovi starši. Ko bodo prihodnje leto na Škotsko prišli še močnejši, v večjih trumah, z večjo politično silo, večjo podporo javnosti, bo morda prepozno. Pri vsem tem bi Alex Steffen dejal, da pri podnebnih spremembah »zmagati počasi pomeni isto kot izgubiti«.

Leto katastrof in groze

»Groza, groza,« si mislijo ljudje, ki se te dni kuhajo v Avstraliji. Tam so 18. decembra sredi vročinskega vala izmerili najvišjo povprečno temperaturo v zgodovini celine. Znašala je 40,3 stopinje Celzija, na jugu, v kraju Ceduna, so namerili 46,5 stopinje. Dolgoletno temperaturno povprečje je bilo decembra v Avstraliji preseženo za več kot deset stopinj. Vročinski val so spremljali obsežni požari, v nekaj tednih je pogorelo tri milijone hektarjev površin, kar je območje, veliko za Slovenijo in pol. Zaradi požarov se je količina ogljikovega dioksida v ozračju povečala vsaj za 250 milijonov ton, to pa je skoraj polovica izpustov tega toplogrednega plina, ki jih v enem letu skupno ustvari Avstralija.

Tudi v Sloveniji smo februarja letos izmerili najvišjo doslej izmerjeno temperaturo. V Gačniku v Slovenskih goricah je 28. februarja, torej še med koledarsko zimo, znašala 24,1 stopinje Celzija. Poleg tega je bil v Sloveniji letošnji junij eden od najtoplejših v zgodovini. Povprečna junijska temperatura je bila ponekod v državi presežena za štiri ali celo pet stopinj.

Greta Thunberg, mlada Švedinja je letos potovala po svetu, prepričevala je politike, a prepričala le mlade. Po dolgi poti se je vrnila na kraj, kjer je začela. Pred stavbo švedskega parlamenta. In nadaljuje s svojim protestom

Greta Thunberg, mlada Švedinja je letos potovala po svetu, prepričevala je politike, a prepričala le mlade. Po dolgi poti se je vrnila na kraj, kjer je začela. Pred stavbo švedskega parlamenta. In nadaljuje s svojim protestom
© Twitter Greta Thunberg

»Groza, groza,« so si misliti ljudje na jugu Afrike, v Mozambiku, Malaviju in Zimbabveju, ko so sredi marca opazovali opustošenje, ki ga je eden od največjih dosedanjih tropskih ciklonov na južni polobli pustil za seboj. Zaradi ciklona Idai je bilo neposredno prizadetih tri milijone ljudi, umrlo jih je 1300, verjetno še več, poplavljenih je bilo na stotine mest in vasi, prožili so se zemeljski plazovi. Zaradi opustošenja, ki ga je povzročilo ekstremno vreme, je v mestih izbruhnila kolera.

»Groza, groza,« so si prav tako mislili prebivalci Benetk 4. novembra, ko se je gladina Jadranskega morja zaradi plime, vetrov in dežja ponekod dvignila za 187 centimetrov. Poplavljena sta bila Markov trg in Doževa palača, v baziliki sv. Marka je voda, ki je vdrla v kripto, v kanalizacijo odplaknila del mozaikov, nastalih v 12. stoletju. Tako gre to, pljusk, in ni jih bilo več. Visoka voda, acqua alta, je v Benetkah postala reden pojav, podobne, zgolj za nekaj centimetrov manj silovite poplave so bile v tem mestu tudi lani.

»Groza, groza,« so si mislili prebivalci Čila, ki ga je letos prizadela huda suša. Prizadetih je bilo skoraj milijon ljudi, poginilo je več kot sto tisoč glav živine, znanstveniki pa predvidevajo, da se v Andih, kjer zaloge snega in ledeniki pomenijo glavni vir vode za to državo, vsakih deset let količina snega zmanjša za pet do deset odstotkov. »Nekoč je bil Čile država s preobiljem vode,« je o vsem tem dejal predsednik Sebastian Piñera, »globalno segrevanje in podnebne spremembe so to verjetno za vselej spremenili.«

37 milijard
ton izpustov ogljikovega dioksida smo ljudje in industrija letos povzročili z izrabo fosilnih goriv
7,4
milijona ljudi, predvsem mladih se je letos udeležilo shodov za podnebno pravičnost
12
odstotno znižanje potnikov v notranjih letih so letos zabeležili v Nemčiji
0.2
stopinje Celzija se je letos v povprečju dvignila temperatura na vsej Zemlji v primerjavi z odbojem 2011 – 2015

Dobra dva meseca poprej so o grozi s šklepetajočimi zobmi govorili ljudje, ki živijo na Srednjem zahodu ZDA. Zeblo jih je zaradi »polarnega vrtinca«, ki nastane, ko se stratosfera močno ohladi, razlike med temperaturo na severu in jugu pa ustvarijo zračni tok, s katerim zelo hladen zrak prodre proti jugu. V Chicagu je bilo –30 stopinj Celzija, v mestu Cotton v zvezni državi Minnesota celo –48. Severneje, v Kanadi, celo na Arktiki je bilo topleje. Zaradi mraza se je oglasil Donald Trump in tvital, da je polarni mraz še en dokaz, da »globalno segrevanje ne obstaja«. Znanstveniki so mu seveda brž pojasnili, da ravno podnebne spremembe in segrevanje Arktike polarnemu zraku omogočajo potovanje proti jugu. A to ga ni zmotilo, porogljivo je tvital dalje.

In jasno, »groza, groza« so si sredi avgusta mislili tudi prebivalci Grenlandije, ko so prebirali poročila danskega nacionalnega meteorološkega zavoda, da se tali že 56 odstotkov otoškega ledu in ledenih plošč. Celotna Arktika se segreva enkrat hitreje od zemeljskega povprečja.

Te in še številne druge vremenske katastrofe, ujme, nevihte, požari, poplave, suše, plazovi, tropski viharji, cikloni, hurikani, tajfuni, visoka plima, taleče se ledene plošče, nenadni, ekstremni temperaturni obrati in rekordi, spremembe v biotski raznovrstnosti, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, vdori tujerodnih organizmov, širjenje nalezljivih bolezni, vse to je neposredna posledica segrevanja zemeljskega ozračja, sprememb, ki jih človeštvo povzroča s svojim načinom življenja.

Če rečemo, da je bilo leto 2019 leto podnebnih katastrof, nam je lahko jasno, da bo katero izmed prihajajočih let še hujše, slabše; samo še bolj grozno bo.

Tja in spet nazaj

»Groza, groza,« si o vsem tem seveda misli tudi Greta Thunberg, 17-letna švedska najstnica, ki je letos postala simbol tistih, ki so na ulicah svetovnih mest nosili transparente z napisom »Ni planeta B!«.

Greta je seveda šokirana. Ne razume, kako si lahko politiki zatiskajo oči, zakaj ne poslušajo znanstvenikov. Ni ji vseeno. Ne njej ne množici mladih, ki so letos sodelovali v gibanju Petki za prihodnost. Na več prireditvah, marca in septembra, se je na protestih zbralo skupno več kot 7,4 milijona mladih. To so bile največje okolijske demonstracije v zgodovini človeštva. Njihov učinek je za zdaj zelo majhen, v resnici ga sploh ni.

Petega novembra je recimo 11 tisoč znanstvenikov iz 153 držav objavilo članek, v katerem je opozorilo, da se Zemlja segreva hitreje, kot so predvidevali. Če ne bomo izpeljali hitrih, paradigmatskih sprememb, če se jutri ne zgodi kopernikanski obrat v organiziranju in delovanju človeške družbe, bo trpelo ogromno ljudi. Milijoni. Nič se ni premaknilo. Mesec po objavi članka je propadel že omenjeni podnebni vrh v Madridu.

»Nočem, da upate. Hočem, da zaženete preplah. Hočem, da občutite grozo, ki jo sama občutim vsak dan. In potem hočem, da ukrepate.«

A Greta ne popušča. »Naša hiša je v plamenih,« je dejala že januarja v Davosu na srečanju najbogatejših, tistih torej, ki so se v to mondeno središče pripeljali z zasebnimi letali, sama pa je tja raje prišla z vlakom. »Na takšnih srečanjih ljudje navadno pripovedujejo zgodbe o uspehu, toda njihov finančni uspeh ima nepredstavljivo ceno,« jim je navrgla. »Spremeniti moramo tako rekoč vse vidike družbe. Večji ko je vaš ogljični odtis, večja je vaša moralna dolžnost. Večji ko je vaš oder, večja je vaša odgovornost.«

To je logično, niso otroci, mladi, revni, begunci, ljudje brez moči, zapostavljeni in pozabljeni odgovorni za segrevanje ozračja. Odgovorni so tisti, ki imajo politično moč. Politične elite, lastniki kapitala. Greta si ne želi upanja. Upanje je zanjo laž, prevara, upanje je nevarno, upanje samo po sebi ne bo prineslo sprememb. Govor v Davosu je končala z besedami, da si ne želi obljub. »Nočem, da upate. Hočem, da zaženete preplah. Hočem, da občutite grozo, ki jo sama občutim vsak dan. In potem hočem, da ukrepate.«

Greta ne potuje z letali, pot med Madridom in Stockholmom je preživela na vlaku.

Greta ne potuje z letali, pot med Madridom in Stockholmom je preživela na vlaku.
© Twitter Greta Thunberg

Nato je sredi julija govorila v francoskem parlamentu. Vsi je niso želeli poslušati, član republikanske stranke Guillaume Larrivé ji je navrgel, da propagira apokalipso, za Sebastiena Chenuja, člana stranke, ki jo vodi Marine Le Pen, naj bi bila Greta »Justin Bieber ekologije«. Nista edina. Demoniziranje Grete poteka vsepovsod. Tudi pri nas je Janez Janša dejal, da je vse okoli nje prevara. Zapisal je, da ljudje morda vplivamo na okolje, a naš vpliv na segrevanje naj bi bil zanemarljiv. »Mislim, da to vpliva bistveno manj, kot so spremembe na Soncu oziroma stvari, na katere človek ne more vplivati. Treba je to razumeti in ne iz tega delati ideologije in fame in novih malikov, kot je Greta.«

Kritiki je sicer ne motijo, že pred leti je po družabnih omrežjih z veseljem odgovarjala tem ali onim zanikovalcem podnebnih sprememb in jim pošiljala že vnaprej pripravljene odgovore. Med govorom v Parizu je navajala znanstvena dognanja in poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe o tem, koliko ogljikovega dioksida proizvede človeštvo. Vseh teh izpustov je absolutno preveč, da bi se uresničili cilji pariškega sporazuma. »Za izvoljene predstavnike ljudstva, člane parlamentov, predstavnike podjetij in novinarje smo postali tarča posmeha in laži … a če spoštujete in razumete znanost, potem ni druge poti,« je povedala v parlamentu. Če torej ne želite poslušati Grete, če ne želite poslušati mladih, poslušajte vsaj znanstvenike. »Največja nevarnost ni v tem, da ne ukrepamo, temveč da podjetja in politiki zgolj dajejo vtis, da ukrepajo, v resnici pa ne počnejo ničesar … Podnebna in ekološka kriza je že tu, vendar se je šele začela.«

Ker tudi to ni bilo dovolj, se je Greta odpravila naprej, čez Atlantik, v ZDA. Plula je z jadrnico. Že leta zavrača polete z letali. Najprej je bila v Washingtonu, govorila je pred ameriškim kongresom, potem je prišla na zasedanje generalne skupščine Združenih narodov v New York. Zaradi govorov, zaradi kamer, prerekanja na družabnih omrežjih, predvsem pa zaradi iskrene želje po spremembah, ki jih ni in jih še nekaj časa ne bo, je bila izmučena. Nerada je v središču pozornosti, raje je v ozadju. Zato v govoru ni bila več le prijazna, nemočna in simpatična deklica s kito, ki si jo kot maskoto podajajo ti in oni politiki. Ne, postala je, kot pravi Slavoj Žižek, Antigona, dogmatska, nedialoška. »To mi je pri njej všeč, ni karikirana ženska, mehka, imejmo dialog, ne, fuck you, ne potrebujemo dialoga, potrebujemo dejanja,« je o njej dejal Slavoj Žižek. Bilo ji je pač dovolj. V New Yorku je zbranim politikom zabrusila, da so ji s svojimi praznimi besedami vzeli sanje in otroštvo.

Veste, kaj pomeni vzeti otroštvo? Igro? Navdušenje? Domišljijo, svobodo, radost in veselje? Kako z besedami opisati tiste, ki otrokom ukradejo mladost?

»Največja nevarnost ni v tem, da ne ukrepamo, temveč da podjetja in politiki zgolj dajejo vtis, da ukrepajo, v resnici pa ne počnejo ničesar … Podnebna in ekološka kriza je že tu, vendar se je šele začela.«

»Kako si drznete? Znanosti je kristalno jasna že več kot 30 let. Kako si drznete tiščati glavo v pesek, priti sem in trditi, da delate dovolj, ko pa na vidiku ni nobene primerne politike ali rešitve.« Nato so sledile Gretine besede o izdaji, o tem, da mladi teh okolijskih tveganj ne bodo mirno sprejeli, o tem, da napak, sprenevedanja, laži tistih, ki vladajo, mladi ne bodo nikoli odpustili. »Ne boste se tako zlahka izmazali. Tukaj in zdaj smo potegnili mejo. Svet se prebuja. Spremembe prihajajo, pa če vam je prav ali ne!«

Po obisku Kanade se je Greta novembra prav tako z jadrnico vrnila v Evropo. Ustavila se je na podnebni konferenci v Madridu. Tokrat je o upanju govorila drugače. Upanje ne prihaja od vlad ali korporacij. »Upanje izvira iz ljudi. Ljudje se začenjajo prebujati. In ko se enkrat prebudimo, se spremenimo. Ljudje so pripravljeni na spremembe. To je tudi upanje, zato ker imamo demokracijo in ta demokracija se dogaja ves čas.« Nato je sedla na vlak in se po dolgem potovanju vrnila domov, na Švedsko.

Ne potrebujete vremenarja, da bi vedeli, kam piha veter

Naj vas vse zapisano ne zavede. Ni samo Greta tista, ki želi spremeniti svet. Sama ne bi zmogla ničesar. Sama bi bila le jezno mlado dekle, pogumna najstnica, ki bi jo hitro pozabili.

Za marsikoga je postala ikona, a za vse to ji je vseeno. Ima Aspergerjev sindrom, čustvuje drugače kot navadni ljudje, svet vidi črno-belo, ne more doumeti, zakaj politiki ne poslušajo znanstvenikov. Njen avtizem je njena super moč, njena »toksična maskularnost«. Ko si je, takrat še otrok, v šoli ogledala dokumentarno oddajo o tem, kako umirajo severni medvedi in koliko plastike plava v svetovnih morjih, je začela jokati. Tudi drugi otroci so, a le do odmora, morda do naslednje šolske ure. Greta pa se dolgo ni pomirila. Obmolknila je, dobesedno, za nekaj časa je nehala govoriti, jesti, postala je depresivna.

Poplave so v zadnjih letih v Benetkah vedno bolj pogoste, letos novembra se je gladina morja v Benetkah ponekod dvignila celo za 187 centimetrov

Poplave so v zadnjih letih v Benetkah vedno bolj pogoste, letos novembra se je gladina morja v Benetkah ponekod dvignila celo za 187 centimetrov
© Profimedia

Njena iskrenost, odkritosrčnost, neposrednost so spodbudile množice drugih, prav tako jeznih, frustriranih mladih, ki so do zdaj nemočno opazovali, kako se pred njihovimi očmi spreminja okolje. V šolah so jih učili o podnebnih spremembah, ljudje v parlamentih, vladah pa so se vseskozi delali, da je tisto, kar je zapisano v šolskem gradivu, nepomembno. Zdaj je tega konec. Celo francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je še na začetku leta pomiloval podnebno gibanje mladih, je za revijo Time povedal, da si je premislil. »Če si vodja in vsak teden opazuješ mlade, kako demonstrirajo s takšnim sporočilom, ne moreš ostati nevtralen. Pomagali so mi, da sem se spremenil.«

Decembra je revija Time Greto razglasila za osebnost leta. Med drugim je zapisala, da v rokah sicer nima čarobne palčke, da pa ji je uspelo tisto, kar uspe le redkim. Uspelo ji je ustvariti svetovno gibanje, ki zahteva nujne, hitre spremembe, njena dejanja so jasen klic tistim, ki želijo ukrepati, in opomin onim, ki si tega ne želijo. Predvsem zaradi Grete, predvsem zaradi mladih je predsednica nove evropske komisije Ursula von der Leyen kot najpomembnejšo politično prednostno nalogo predstavila »novi zeleni dogovor«. Vprašanje okolja je postalo prva politična tema v Evropski uniji.

Na Gretin poziv so se odzvali tudi v Sloveniji in tudi pri nas je gibanje Mladi za podnebno pravičnost naletelo na podobne zidove, kakršni mlade omejujejo v tujini. Njihove pozive, proteste je politika sicer slišala, ni pa jim prisluhnila, dlje od nasmeškov in rokovanja ni šlo. Slovenija še vedno nima jasnega načrta za zeleni preobrat. Predsednik vlade Marjan Šarec sicer res govori o zaprtju termoelektrarne Šoštanj in o premisleku o novem bloku jedrske elektrarne Krško. Vse to je premalo. Težave sodobne družbe niso povezane zgolj z vprašanjem, kako bomo proizvajali električno energijo. Pomembnejše je vprašanje, koliko in zakaj trošimo, kakšne so pravzaprav posledice našega lagodnega življenja, naše, to je prava beseda, sebičnosti. Natančno tako razmišlja tudi geograf in dolgoletni borec za boljše okolje dr. Dušan Plut. »Kje so rešitve?« je dejal v decembrskih Odmevih. »Najprej bi se morali vprašati, kakšna je naša poraba, kje so možnosti za večjo energetsko učinkovitost, kje so možnosti varčevanja. Nemčija se je odločila ravnati radikalneje, zaprla bo termoelektrarne, do leta 2022 pa bo zaprla še devet delujočih jedrskih elektrarn, a je hkrati v njenem programu zaveza, da bo do leta 2050 zmanjšala porabo primarne energije za 50 odstotkov.«

Slovenska vlada ne razmišlja tako, ne tako dolgoročno, tako zrelo in odgovorno, govori recimo o strategijah prestrukturiranja premogovnih regij, malo manj o tem, kaj bomo naredili z energetsko potratnimi panogami, s Kidričevim, železarnami v Štorah, na Ravnah in Jesenicah.

Ceste v Avstraliji so se začele topiti

Ceste v Avstraliji so se začele topiti

Vrnimo se h Greti in temeljnemu nesporazumu, povezanemu z njo. O njej se govori, da pretirava, da je lutka v rokah korporacij, da je »umsko bolan otrok, ki je žrtev staršev«, pravijo ji »sveta Greta«, bila naj bi zelena »Ivana Orleanska«, »lažnivi mesija globalnega podnebnega gibanja, ki ga nadzirajo zlovešče sile«. Vse te oznake so odveč, so plod intelektualne lenobe najslabše vrste, proizvajajo jih votli ljudje, nagačeni, z glavami, polnimi slame. Za kaj se bori Greta? Za okolje in za naravo. Proti čemu nastopa? Proti pretiranemu izkoriščanju naravnih virov. To, da je najstnica, še včeraj otrok, ne pomeni ničesar, tudi to, da so njeni starši premožni in del švedske kulturne elite, ne.

»Kako si drznete? Znanosti je kristalno jasna že več kot 30 let. Kako si drznete tiščati glavo v pesek, priti sem in trditi, da delate dovolj, ko pa na vidiku ni nobene primerne politike ali rešitve.«

Vsi ti očitki so praktično nepomembni, odvečen hrup v pomembnejši zgodbi. Cilj vseh teh dobronamernih kričačev je, da iz Grete naredijo čudakinjo, iz mladih, ki jo podpirajo, pa lenuhe, ki špricajo šolo in se zabavajo na ulicah. »Zakaj so začeli Greto Thunberg tako panično infantilizirati, je na dlani – da bi čim bolj infantilizirali in ponižali in stigmatizirali in patologizirali in osmešili in razveljavili boj za podnebno pravičnost. Glejte, saj je še otrok – ne ve, kaj govori! Boj za podnebno pravičnost – oh, saj vidite, da je to nekaj otročjega,« je o tem v zadnji številki Globala zapisal Marcel Štefančič, jr.

Za vsemi stereotipi, zmerjanjem in trolanjem Grete se skriva še nekaj drugega. Skriva se patriarhat, želja po prevladi, prevladi nad ženskami, nad otroki, nad šibkejšimi, nad naravo. Za napadi na podnebno gibanje se skriva konservativno prepričanje, ki od mladih zahteva, da sedijo v šolah, poslušajo učitelje in ne mislijo s svojo glavo, od žensk pa, da kuhajo in se ne vmešavajo v politiko. Boj proti podnebnim spremembam ogroža moško identiteto, idejo o osvajanju narave, ki naj bi bila rezervirana za prave moške. Ko Greta napada industrijski kapitalizem, sta na portalu The Conversation opozorili Camilla Nelson in Meg Vertigan, napada idejo, da je bil svet ustvarjen posebej za moške.

Nič bolnega, nič nenavadnega, nič histeričnega ni v vseh stvareh, o katerih govori. Govori le, kar ji povedo znanstveniki, jezik, besede te 17-letnice so racionalnejše od vsega, kar govorijo politiki.

»Preden sem začela stavkati, nisem imela ne energije ne prijateljev in z nikomer se nisem pogovarjala. Samo posedala sem doma, z motnjami hranjenja,« je zapisala v enem izmed tvitov. »Vse to je zdaj za mano, kajti v svetu, ki se marsikomu zdi plitev in brez smisla, sem našla svoj smisel.« Nekaj je res narobe s svetom, ki ga prebudi tako majhno dekle iz Švedske.

Potem ko se je Greta iz Španije vrnila domov, se je v petek, 20. decembra, znova odpravila pred stavbo švedskega parlamenta. Na mesto, kjer se je vse začelo. V rokah je znova držala napis »skolstrejk för klimatet« – »šolski štrajk za podnebje«. Njen protest traja že 70 tednov. Ne misli odnehati. Količina izpustov toplogrednih plinov se sicer še vedno povečuje, a povečuje se tudi zavedanje, da prihaja čas sprememb.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.