Peter Petrovčič  |  ilustracija: Tomaž Lavrič

10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Družba

»Od malega sem vedel, kaj sem in kdo sem«

Žalostna zgodba transspolne osebe, ki v Sloveniji dobiva priložnost za nov začetek

Viktor je na prvi pogled čisto navaden, veder fant, malo starejši od trideset let, poln energije in upanja, čeprav na trenutke komaj zadržuje solze, ko opisuje svoje življenjske izkušnje. Rodil se je namreč »z napako, okvaro, motnjo, kot se temu uradno reče,« pojasnjuje, čeprav z njim ni nič narobe – rodil se je kot transspolna oseba. Torej kot človek, katerega spolna identiteta je drugačna od spola, ki mu je bil pripisan pri rojstvu.

Magdalena (ime je, tako kot Viktor, izmišljeno) se je rodila nedaleč od Beograda v razpadli družini, zanjo so skrbeli stari starši. S starši ni imela tako rekoč nobenih stikov. Oče je mamo pretepel na 8. marec v četrtem mesecu nosečnosti in splavila je enega od dveh plodov. Zdravniki so ji predlagali, naj splavi še preostali plod, saj naj bi bila možnost negativnih posledic nasilja velika, a se je odločila, da tega ne bo storila. Nekaj mesecev kasneje, kak mesec prezgodaj, se je rodila Magdalena. A v svetu, v katerem je živela, ni imela nobene možnosti zaživeti po svoje, kot je čutila, da je prav. Vse to pa je z odraščanjem postajalo težje in težje. »Deklica« je namreč iz leta v leto dobivala vse več moških telesnih značilnosti.

»Navzven sem se razvijal kot moški, znotraj v telesu pa je še vedno obstajalo vse tisto, kar je ženskega,« pojasnjuje Viktor, ki je pred leti s spremembo spola končno lahko zaživel kot moški. »Od malega sem vedel, kaj sem in kdo sem. A silili so me živeti življenje, kot so ga nekako izbrali zame, ko so mi pri rojstvu določili spol, me silili nositi ženska oblačila in pričeske ter biti tiho, saj bi bilo vse drugo velika sramota v zelo tradicionalistični družbi.« Vse to, čeprav je bilo že od začetka jasno, da gre pri njem »za ekstremno obliko transspolnosti, kot so temu dejali zdravniki. Moj testosteron je bil vedno visoko nadpovprečen, že pred operacijo in hormonsko terapijo.« Zdaj Viktor z dekletom živi v Sloveniji, kamor sta pred leti prebegnila in zaprosila za azil.

»V Srbiji obstaja zakonodaja, ki varuje pripadnike manjšin, narodnostnih manjšin kot recimo romske skupnosti ali pa pripadnike skupnosti LGBT. Ampak to je samo na papirju. V praksi je vse drugače, že cerkev spodbuja sovražni govor proti skupnosti LGBT. Zakonodaja je eno, toda premik v družbi se ni zgodil. Že od malega se ljudi uči sovražiti vse, kar je drugačno. Pred dnevi so v Beogradu pretepli moškega, ker je imel torbo vijoličaste barve, in to čeprav je v lokalu sedel skupaj z ženo. Takšno nasilje je nekaj vsakdanjega že v vrtcih, šolah pa v državnih in zdravstvenih ustanovah, v policiji, povsod. Če se bo kaj spremenilo, se bo morda v desetletju ali dveh, če se bo že od začetka z otroki delalo drugače,« razlaga. Opozarja, da je celo več sovraštva do transspolnih oseb kot do klasičnih pripadnikov skupnosti LGBT: »Za družbo smo nenormalni, izrojeni. Tudi nasploh je danes kvečjemu več nasilja nad pripadniki skupnosti LGBT, odkar je bil leta 2012 sprejet zakon, ki naj bi nas varoval.«

»Silili so me živeti življenje, kot so ga nekako izbrali zame, ko so mi pri rojstvu določili spol, me silili nositi ženska oblačila in pričeske ter biti tiho.«

Zato sta se s partnerko odločila oditi v Slovenijo in tu zaprositi za azil. Tudi če v Sloveniji ne bi dobila azila oziroma mednarodne zaščite, se v Srbijo zagotovo ne bi vrnila: »Kar se mene tiče, je Srbija izbrisana država in tudi ona se mi je odrekla …« V Sloveniji je bil, pojasnjuje, prvi stik s policijo zelo dober, policisti so korektno sprejeli njuno prošnjo za azil ter jima zagotovili varnost. Težave so se začele kasneje: »Najprej sem poslušal, da v Sloveniji ni azila za Srbe, saj v Srbiji ni vojne. Potem so šele začeli razmišljati malo zunaj tega in me spraševati, ali sem morda Rom in prosim za politični azil, čeprav sem že na začetku povedal, iz katerih razlogov prosim za zaščito. Res je, da v Srbiji ni vojne, ampak mirno lahko rečem, da je vojna, kar se tiče skupnosti LGBT.« Težave v razumevanju njune stiske so bile potem tudi del azilnega postopka pred organi za notranje zadeve, ki odločajo o prošnjah za mednarodno zaščito. Oziroma točneje pred uradno osebo, inšpektorico, ki je vodila postopek, pravi Viktor, ki poudarja, da je sicer tudi z nekaterimi predstavniki notranjega ministrstva imel zelo dobre izkušnje.

Iz njegovega pripovedovanja postane jasno, da se zoper pripadnike skupnosti LGBT v Srbiji, še posebej pa zoper transspolne osebe bije več vojn hkrati. Vsaj dve. Ena je na ulici, v družbi, ker je celo fizično nasilje nekaj povsem vsakdanjega. Druga pa je pred državnimi organi vseh vrst, v šolstvu, zdravstvu, socialnih službah, represivnih organih, kjer se nasilje z ulice dejansko zgolj ponovi, le da predvsem v obliki duševnega in birokratskega nasilja.

»Od 50 policistov, s katerimi sem bil v stiku, sta bila morda dva v redu v smislu, da me vsaj nista nadlegovala, vse drugo je bilo zelo brezobzirno. Da ne govorim o siljenju transspolnih oseb, da se pred policisti slečejo, zapiranju v kombije, pretepanju … In v bližnji prihodnosti ni nobene možnosti, da bi bilo kaj bolje. Sploh se ne želim spominjati,« opisuje življenje v rodni Srbiji.

Na negativen odziv naključnih ali uradnih oseb zaradi transspolnosti je Viktor v Sloveniji naletel zgolj izjemoma, kar je popolno nasprotje v primerjavi z razmerami v Srbiji.

Toda niti Slovenija ju ni velikodušno sprejela. Navkljub številnim pozitivnim izkušnjam v novi državi sta pet mesecev po vložitvi prošnje za azil dobila neobrazloženo negativno odločbo. Po več negativnih izkušnjah z odvetniki oziroma odvetnicami sta nazadnje imela srečo in dobila odvetnico, ki jima je zagotovila primerno zastopanje. Uspelo jima je vložiti pritožbo in s tem doseči prenos pristojnosti za odločanje na upravno sodišče: »Zelo sem vesel, da mi je uspelo priti do sodišča, tam res ni bilo korupcije, pristranskosti ali diskriminacije, pač pa se lahko človek dejansko bori za svojo pravico. Lahko sem povedal, kar sem želel, predstavil vsa dejstva in dokaze. Sodnik je dejansko želel v podrobnosti razumeti primer, ne da bi pri tem sploh zahteval intimne podrobnosti.« Drugačnega odnosa, diskriminatornih mnenj in izjav pa sta bila na sojenju deležna od inšpektorice, ki je na upravni ravni v njunem primeru odločala o prošnji za mednarodno zaščito. Prav ta uradna oseba se je po tem v imenu države oziroma ministrstva za notranje zadeve pritožila na odločitev upravnega sodišča, da Viktorju in njegovi partnerki pripada mednarodna zaščita. O tej pritožbi je odločalo vrhovno sodišče in potrdilo sodbo višjega sodišča, s čimer je odločba postala pravnomočna.

Ko sta konec lanskega leta od sodišča dobila dokončno potrditev, da jima pripada mednarodna zaščita, je bilo veliko ljudi presenečenih, razlaga Viktor, »saj naj bi šlo za prvi primer, da je Slovenija nekomu iz Srbije zagotovila mednarodno zaščito pred nasiljem, ker je pripadnik skupnosti LGBT«.

Po več kot dveh letih življenja v azilnem domu, od tega veliko večino v izpostavi v Logatcu, zdaj s partnerko že nestrpno pričakujeta selitev, ki naj bi jo dočakala prav te dni. Na Logatec imata sicer prijetne spomine: »Tam je super, mirneje je kot v azilnem domu na Viču, narava je prelepa. Soba, kjer sva živela, je bila zame sploh prvi prostor v življenju, ki mi je zagotavljal neko obliko varnosti in mirnosti. Od tam s seboj nosim lepe spomine, vse slabe spomine iz življenja pa pozabljam, resetiram. Upam, da zdaj prihaja priložnost zame in za naju s partnerko, da zaživim življenje na novo, da se mi ne bo treba več ozirati čez ramo, ali me kdo pozna, in da se mi ne bo treba več ukvarjati z neprimernim odnosom predstavnikov državnih organov.«

Selitvi bodo sledili različne želje, hotenja in potrebe, ki jih ljudje začnejo po navadi uresničevati že v pozni puberteti, pri dvajsetih, tridesetih … »Vsega skupaj še nisva popolnoma ozavestila. Ko ste prepričani, da imate priložnost za mirno in varno življenje, je seveda popolnoma logično, da se vrnejo vse tiste želje in cilji, ki se doslej niso mogli udejanjiti, saj mi je bilo v prejšnjem življenju tako rekoč vse onemogočeno.« Tudi operacija in ustrezna hormonska terapija sta bili težka preizkušnja za zdravje telesa in duha, »zato se veselim vsakega novega dneva, ko sem še živ. Gledam samo še naprej, žalostno življenje iz preteklosti sem pustil za sabo. Srečen sem, da mi je uspelo, da sem v glavi ostal normalen, kajti niso redki primeri, ko se ljudem od vsega tega zmeša, če tako rečem, in imajo hude duševne težave.«

Viktorjev prvi cilj zdaj je, da se dokončno nauči slovenščine, ki jo sicer popolnoma razume, govori pa še ne tekoče: »Delam napake, to želim odpraviti. Potem pa si želim končati študij, delati. Skratka, živeti normalno v normalni družbi. Po treh desetletjih dejansko šele začenjam živeti, kot bi se nedavno šele rodil. Bilo je zelo težko, a zdaj bo zagotovo lažje.«

Zaveda se, da tudi v Sloveniji živijo različni ljudje – taki, ki bolj sprejemajo drugačnost, in taki, ki jo manj. A opozarja, da niti približno ni tako kot v Srbiji. Na negativen odziv naključnih ali uradnih oseb zaradi transspolnosti, pravi, je v Sloveniji naletel zgolj izjemoma, to pa je popolno nasprotje v primerjavi z razmerami v Srbiji, kjer se mu je to prvih 30 let življenja dogajalo praviloma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.