Peter Petrovčič

10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Politika

Je poslanec last politične stranke?

Nepričakovana odločitev sodišča, ki ne priznava poslanske svobode in krepi moč političnih strank

Andrej Čuš (na fotografiji) se s svojo nekdanjo stranko še bori, Zvonko Lah pa je ta boj (vsaj začasno) že izgubil

Andrej Čuš (na fotografiji) se s svojo nekdanjo stranko še bori, Zvonko Lah pa je ta boj (vsaj začasno) že izgubil
© Borut Krajnc

Zvonko Lah danes ni več poslanec v državnem zboru. Nekoč je bil. Leta 2008 je bil izvoljen na kandidatni listi SDS. Leta kasneje je, domnevno zaradi nestrinjanja s politiko stranke, prestopil v NSi. SDS je tedaj od njega zahtevala vrnitev mandata, čeprav je bilo to v nasprotju z ustavo, in tudi vrnitev stroškov izvolitve. To je kasneje zahtevala s tožbo, od njega je terjala 8000 evrov. Na prvi pogled bizarna tožba je te dni dobila pravnomočni epilog na sodišču. SDS se je pohvalila, da ji mora v skladu z odločitvijo sodišča nekdanji poslanec vrniti 5000 evrov stroškov in obresti. Enaka usoda zdaj skoraj zagotovo čaka Andreja Čuša, nekdanjega poslanca SDS, ki je zapustil stranko in se je, kakor Lah, zaradi tožbe te znašel na sodišču.

Na prvi stopnji je sodišče obsodilo Laha na vrnitev nekaj več kot 1200 evrov, višje sodišče pa je potem domnevne strankine stroške za izvolitev poslanca razdelilo zgolj na 21 izvoljenih poslancev in ga obsodilo na plačilo precej višjega zneska. Že na prvi pogled je odločitev višjega sodišča nerazumljiva, saj stranke kot glavni del prihodka iz proračuna prejemajo sredstva glede na število dobljenih glasov na volitvah za vse kandidate, a hkrati ima to pravno tolmačenje še eno, veliko pomembnejšo napako.

Sodišče se ni oziralo na temelje predstavniške demokracije in osnovne pravice poslanca, da je izvoljeni predstavnik celotnega ljudstva, in na njegovo svobodo, da odloča po svoji vesti, četudi stranka zapoveduje drugače. Prednost je v presoji dalo pogodbi, bolje izjavi, ki jo morajo v SDS podpisati vsi kandidati, da jih stranka sploh uvrsti na listo. S podpisom izjave privolijo, da bodo, če bodo prestopili v drugo poslansko skupino, povrnili stroške izvolitve. Lah pojasnjuje, da so pred sodiščem dokazovali, da gre za izsiljeno, enostransko in nično pogodbo, saj vse pogoje v njej določa SDS in brez nje kandidatura ni mogoča.

A redno sodstvo se s tem, glavnim in bistvenim vprašanjem ni želelo ukvarjati. Lah zato napoveduje zahtevek za revizijo na vrhovnem sodišču, kjer si obeta razveljavitev sodbe. Tudi zaradi tega, ker naj bi bilo Evropsko sodišče za človekove pravice nedavno v neki podobni zadevi že odločilo tako.

Dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete sicer poudarja, da sodb ni videl, saj še nista dostopni javnosti, a če držijo navedbe v medijih, sta prvostopenjska in drugostopenjska sodba po njegovem mnenju »presenečenje v sodniškem razumevanju demokracije in vladavine prava. Čeprav je na prvi pogled videti, kot da gre za navadno pogodbeno razmerje dveh pogodbenih strank, ki se na primer presoja le z vidika enakovrednosti dajatev in protidajatev po obligacijskem zakoniku, še zdaleč ni tako. V bistvu gre, ni treba, da si zatiskamo oči s floskulami, za pogojevanje kandidiranja s podpisom pogodbe.« Dogovori o ureditvi razmerij med kandidati (morebitnimi poslanci) in političnimi strankami so, opozarja Zagorc, »v svetu nenavadni, še posebej, če ne vsebujejo samo zavez o prizadevanju, ampak so mišljeni kot pravno zavezujoči in izvršljivi dokumenti. So znak izhodiščnega nezaupanja med politično stranko in kandidati, lahko pa tudi pomenijo pritisk močnejšega na šibkejšega v tem razmerju. Zato osebno ne gojim nikakršnih simpatij do takšnih dogovorov, saj nakazujejo obojestransko nepoštenost pri sklepanju dogovora.«

Po njegovem mnenju omenjeni sodbi ne bi smeli prestati preizkusa skladnosti z ustavo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.