Dominik Šik Vukovič

27. 1. 2020  |  Svet

Zakaj multinacionalke kupujejo nogometne klube?

V preteklem desetletju so številne športne ekipe prevzela multinacionalke, ki so klube preoblikovale v podjetja. Nogomet namreč ne pozna finančnih kriz.

Prihodki 20 najbogatejših nogometnih klubov (v milijardah evrov)

Prihodki 20 najbogatejših nogometnih klubov (v milijardah evrov)
© Mladina

Konec avgusta 2019 je OGC Nice, francoski nogometni prvoligaš, dobil novega lastnika. Klub je prevzelo britansko podjetje Ineos, ki se primarno ukvarja s pridelavo in prodajo petrokemičnih izdelkov. V zadnjem obodbju Ineos veliko denarja vlaga v športne projekte, npr. kolesarsko super moštvo, zdaj ekipo Ineos oz. nekdanji Sky, pa v podvig Eliuda Kipchoga, ki je kot prvi pretekel maraton v manj kot dveh urah. Pri nakupu francoskega nogometnega kluba pa Jima Ratcliffa, ustanovitelja in šefa podjetja, ni vodila filantropska žilica, pač pa le želja po dodatnem zaslužku, po dodatnem oplemenitenju že tako bogatega bančnega računa. Ob nakupu kluba z Azurne obale, je Ratcliffe za francoske medije izjavil, da je Nica izpolnjevala oba pogoja za uspešen prevzem, torej »vrednost in potencial«.

Seveda pa Ineos ni edino podjetje, ki želi povečati svoje dohodke z nakupom nogometnih klubov. V preteklem desetletju smo bili priča številnim prevzemom športnih ekip s strani multinacionalk, ki nato klube preoblikujejo v podjetja. Nogomet tako ne predstavlja le športa, pač pa – predvsem biznis.

Najbolj znan je primer avstrijske multinacionalke, ki proizvaja vsem dobro poznane energijske pijače. Red Bull poznamo po pokroviteljstvu ekstremnih športov, pa po lastništvu moštva v Formuli 1, ter seveda tudi, po lastništvu šestih nogometnih klubov na več celinah. V zadnjih dneh pa so dansko javnost razburila namigovanja, da naj bi se Red Bull zanimal tudi za nakup tamkajšnjega prvoligaša Brøndbyja. Številne navijaške skupine so v znak protesta že napovedale, da bodo bojkotirale prihodnje tekme domačega moštva, nekateri navijači so celo kupili več sto loterijskih srečk, v želji, da bi z glavnim dobitkom, avstrijskemu gigantu preprečili nakup njihovega ljubljenega kluba. Ampak, zakaj neki tak upor navijačev, če pa Red Bull zgolj želi investirati v Brøndby in tako finančno stabilizirati njihovo priljubljeno ekipo? 

V zadnjih dneh so dansko javnost razburila namigovanja, da naj bi se Red Bull zanimal tudi za nakup tamkajšnjega prvoligaša Brøndbyja. Številne navijaške skupine so v znak protesta že napovedale, da bodo bojkotirale prihodnje tekme domačega moštva.

Sodeč po dosedanjih izkušnjah z delovanjem avstrijskega giganta v nogometu je to katastrofa za navijače, saj, kakor sami opažajo, »Red Bull pooseblja vse kar preziramo in proti čemur se vneto borimo«. To pa je t. i. moderni nogomet, ki iz nogometnega kluba, ki naj bi bil tesno povezan z lokalnim okoljem, ustvari družbo, katere primarni cilj je pehanje za dobičkom, torej čisti biznis. Red Bull ob prevzemu klubov zamenja grb, barvo dresov, ime stadiona, skratka povsem povozi, zradira, uniči nekdanjo identiteto kluba in je tako najočitnejši primer tovrstnega 'poslovnega modela' upravljanja z nogometnimi klubi.

Red Bull je svojo nogometno pot pričel leta 2005 z nakupom nogometno uspešnega, a finančno nestabilnega kluba – Austrie iz Salzburga, ki je bila ustanovljena 1933. Nova uprava kluba je nemudoma spremenila grb ter barvo dresov, ki so iz vijolične zbledeli v belo-rdečo kombinacijo. Že naslednje leto je Dietrich Mateschitz, alfa in omega podjetja, kupil newyorški klub MetroStars. Nemudoma po nakupu je sledila sprememba klubskega imena, barve dresov, torej popolni rebranding moštva.

hgu66PCcI5s

Leta 2007 je Red Bull v Sao Paulu ustanovil nogometni klub, ki je še danes aktiven v nižjih ligah brazilskega prvenstva. Leta 2008 pa je zaživela ekipa Red Bull Gana, ki je po šestih letih obstoja ugasnila, s tem pa je to tudi edini neuspešni projekt avstrijskih proizvajalcev energijskih pijač. Klubski dresi ter emblem ekip je seveda (bil) enak kot v Avstriji in v ZDA. Torej dva rdeča bika, ki se borita za žogo pod imenom avstrijskega podjetja, na dnu grba pa se zgolj vstavi poljubno ime kraja (New York, Salzburg) ali države (Brazilija, Gana). Kljub temu, da je ganski klub ugasnil, ima salzburško moštvo tam še vedno svojo nogometno akademijo.

Leta 2009 je Red Bull v Nemčiji ustanovil nogometni klub v Leipzigu, ki je trenutno vodilno moštvo v prvi ligi. Predpisi nemške nogometne zveze so klubu prepovedali uporabo imena podjetja v marketinške namene, zato so vodilni možje našli obvod in klub poimenovali RassenBallsport Leipzig, ali krajše RB Leipzig. Tudi v klubskem grbu ni imena podjetja, a bika, ki se borita za žogo ostajata, prav tako tudi polno ime tega saškega kluba. Da so dresi identični ostalim klubom pod okriljem Red Bulla verjetno niti ni potrebno izgubljati besed. V Nemčiji, kjer je velik delež navijačev zvest klubom z bogato tradicijo, še danes potekajo množični protesti in bojkoti proti ravnanju avstrijske multinacionalke, ki po mnenju navijačev uničuje nogometno kulturo, tradicijo in folkloro.

V Nemčiji, kjer je velik delež navijačev zvest klubom z bogato tradicijo, še danes potekajo množični protesti in bojkoti proti ravnanju avstrijske multinacionalke, ki po mnenju navijačev uničuje nogometno kulturo, tradicijo in folkloro.

Od leta 2012 pa ima Red Bull v svojem nogometnem portfelju še avstrijskega drugoligaša FC Liefering, ki Salzburgu služi predvsem kot razvojno moštvo. Tudi Liefering ni pretirano priljubljen med nogometnimi zanesenjaki, saj si domače tekme kluba v povprečju ogleda manj kot 450 ljudi.

S pričetkom nogometne sezone 2020 pa se je tudi brazilski prvoligaš Bragantino rebrandal, no uradno »združil« z ekipo Red Bull Brasil, v Red Bull Bragantino. Po več kot 90 letih delovanja je klub dobil nov logo, nove drese, skratka nič, kar bi kakorkoli spominjalo na prvotni, originalni klub.

Red Bull v šestih klubih, ki jih ima pod svojim okriljem, zagovarja 'poslovni model', ki temelji na razvoju mladih nogometašev, ki jih nato lahko za visoko odškodnino prodajo evropskim nogometnim velikanom. Ta denar nato ponovno vložijo v iskanje mladih talentov na vseh celinah, predvsem pa v lastnih akademijah v Gani in v Braziliji, od koder nato igralce pripeljejo v Evropo, kjer jih bogati klubi lahko hitreje opazijo. Ta spirala pa se tako vrti v neskončnost. Najbolj znan primer verjetno predstavlja gvinejski nogometaš Naby Keita, ki je leta 2014 prišel v Salzburg iz francoskega drugoligaša za 1,5 milijona evrov. Po dveh sezonah igranja v Avstriji ga je leta 2016 »kupil« Leipzig za nekaj manj kot 30 milijonov. Po dodatnih dveh sezonah v nemški Bundesligi pa je za 60 milijonov prestopil v Liverpool. V štirih letih je tako Red Bull zgolj s prodajo enega nogometaša zaslužil 58,5 milijonov evrov.

V klubih pod okriljem rdečih bikov je združenih več kot sto nogometašev v članskih moštvih, število igralcev pa je v mladinskih selekcijah še nekajkrat višje. Klubi si nato igralce izposojajo med seboj in s tem omogočijo nekaterim mlajšim nogometašem, da si naberejo izkušnje ter se dodatno izpopolnijo v nižjih ali manj močnih ligah. Med take nogometaše spada tudi mladi slovenski up Benjamin Šeško, ki se je poleti 2019 preselil v Salzburg, kjer za ekipo do 19 let, nastopa v mladinski ligi prvakov, v članski konkurenci pa je posojen v »bratski« Liefering.

Red Bull v šestih klubih, ki jih ima pod svojim okriljem, zagovarja 'poslovni model', ki temelji na razvoju mladih nogometašev, ki jih nato lahko za visoko odškodnino prodajo evropskim nogometnim velikanom.

Podoben 'poslovni model' delovanja je ubral tudi City Football Group (CFG), ki ima v lasti kar osem nogometnih klubov na vseh celinah, z izjemo Afrike. Če k temu dodamo še mladinska in rezervna moštva, ter ženske ekipe, se število ekip pod okriljem CFG poveča na neverjetnih 24. V sistemu, ki ga je v zadnjem desetletju zgradil CFG, je danes vključenih več kot 1000 igralcev. Prav za vse klube znotraj sistema je značilno, da skušajo igrati nogomet z velikim številom podaj, posesti ter gojijo napadalen nogomet. Ta nogometni stil je pridobil vzdevek 'the City way', ki tako presega zgolj vizualno uniformnost, ki jo gradijo pri Red Bullu. Tudi prehod igralcev med klubi je tako olajšan, saj so nogometaši že vajeni taktičnih zamisli novih strategov.

Nogometnih klubov pa ne kupujejo le avstrijske multinacionalke in člani emiratske kraljeve družine, pač pa tudi kitajski holdingi, kot je npr. Suning, ki si od leta 2016 lasti večinski delež milanskega Interja ter kitajsko moštvo Jiangsu Suning. Tudi farmacevtski gigant Bayer ima svoj klub, ki ga je podjetje ustanovilo že leta 1904 v Leverkusnu. Do leta 1995 pa je Bayer imel v lasti še klub v Krefeldu, ko se je podjetje po več kot štiridesetih letih podpore, dokončno umaknilo iz kluba.

Najpomembnejši razlog za nakup nogometnih klubov je nenehna rast nogometne industrije.

Zakaj pa se podjetja sploh odločajo za nakup in ustanavljanje nogometnih ekip?

Prvič, lahko gre za pristno ljubezen do športa, s strani ljudi, ki vodijo določena podjetja. Z nakupom kluba želijo podoživeti otroške sanje ter občutke ob izjemnih športnih uspehih.

Drugič, podjetje kupi nogometni klub ter druge športne kolektive, v želji, da bi s športnimi uspehi kluba, okrepili tudi percepcijo podjetja. Vsak uspeh Manchester Cityja, je tudi uspeh emiratske kraljeve družine, vsak uspeh RB Salzburga, je tudi uspeh Red Bulla, vsak uspeh Interja, je tako tudi uspeh Suninga. Ta podjetja so potemtakem tudi uspešna in vredna vašega zaupanja, če so že klubi v njihovi lasti tako silno uspešni.

Tretji, in najpomembnejši razlog za nakup nogometnih klubov s strani podjetij (in super bogatih posameznikov) pa je nenehna rast nogometne industrije. Zgolj v pretekli sezoni je le 20 nogometnih klubov ustvarilo 9,3 milijarde evrov prihodka, kar v primerjavi z letom poprej pomeni izjemno enajst odstotno rast. V kateri drugi »gospodarski« panogi lahko podjetja in bogati posamezniki najdejo tako varno investicijo, ki nudi tako visok donos?

_OIsmjXZsdM

Nogomet ne pozna finančnih kriz. Nogomet je postal sinonim za temeljno mantro kapitalizma, da je neskončna rast mogoča. Vsako leto je rekordno. Če ne iz naslova televizijskih pravic, pa iz naslova prodaje navijaških izdelkov. Če ne iz naslova prodaje vstopnic, pa iz naslova prodaje nogometašev. Vedno in povsod lahko klubi najdejo nove in dodatne možnosti za povečanje prihodkov. Vedno in povsod lahko klubi najdejo nove in dodatne trge. Vedno in povsod lahko klubi najdejo nove in dodatne potrošnike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.