En Rom manj

V romskem naselju Goriča vas pri Ribnici živi okoli 80 ljudi, staro in mlado, predvsem veliko slednjih. Številni izmed njih, tudi starejši, tam živijo že vse svoje življenje. Ko so se pred več kot tremi desetletji tam rodili ali se tja preselili, v naselju ni bilo ne vode in ne elektrike ali sanitarij. Danes dejansko ni nič drugače. In v teh razmerah je nekaj dni pred novim letom, v bivališču, ki bi ga težko označili za barako, zaradi nezdravljene pljučnice umrl dvomesečni romski otrok, ki ga je potem po telesu pogrizla podgana.

Goriča vas spada med najbolj zapostavljena romska naselja v Sloveniji. Ena izmed družin je s pomočjo Amnesty International in Odvetniške pisarne Zidar Klemenčič leta 2014 vložila tožbo zoper Slovenijo, ker jim država in lokalne oblasti onemogočajo dostop do osnovnih življenjskih potrebščin, med katerimi je na prvem mestu dostop do vode.

Kot v številnih drugih romskih naseljih, kjer ljudje živijo v človeka nevrednih razmerah, gre za »nelegalno« romsko naselje. Ta naselja, tako tudi Goriča vas, večinoma izvirajo še iz časov pred osamosvojitvijo, ko so oblasti ali drugi lastniki zemljišč tolerirali, izrecno (neuradno) dovolili ali celo spodbujali naselitev na nekaterih lokacijah. A prav »nelegalnost« naselja je najpogosteje izrabljen izgovor za to, da se tam živečim ljudem, slovenskim državljanom, odreka napeljava vodovoda, elektrike, komunalne infrastrukture, kanalizacije …

Nelegalna romska naselja nasploh so že desetletja odvisna od dobre volje vsakokratnega župana in občinske oblasti posamezne občine. »Razsvetljenih« politikov pa že tako ni na pretek, sploh pa ne v tudi sicer zapostavljenih in nekoliko pozabljenih krajih jugovzhodne Slovenije. V občini Ribnica, kjer stoji Goriča vas, volje pri občinskih oblasteh, da bi se položaj romske manjšine uredil, ni bilo v preteklosti in je ni še danes. Tamkajšnji Romi nimajo niti romskega občinskega svetnika, ki je vsaj nekakšna vez med Romi in občinskimi oblastmi in posledično z večinskim prebivalstvom nasploh.

Ko je v človeka nevrednih razmerah sredi zime umrl dvomesečni Amadej, so v naselje nemudoma prispeli predstavniki pristojnega centra za socialno delo Kočevje ter osemnajstletni mami Jasni Hudorovič in enaindvajsetletnemu očetu Kemiju Brajdiču odvzeli druga dva, malo starejša otroka ter sodišču predlagali trajni odvzem otrok in namestitev v rejništvo. Enako se je zgodilo Kemijevi sestri, ki je ravno v tistem času rodila in je živela v isti baraki. Otroka so ji odvzeli takoj po rojstvu, že v porodnišnici. In napovedali so odvzem še vsaj sedmih otrok v tem naselju.

Mati umrlega dojenčka Amadeja, Jasna Hudorovič: »Zmešalo se mi bo, če svojih otrok ne dobim nazaj, že zdaj mi je težko brez njih.«

Ob našem obisku Goriče vasi je v omenjeni baraki potekala nekakšna energetska sanacija, trudili so se vsaj za silo izolirati barako, da bi bilo pozimi v njej dovolj toplo. Amadejeva babica Jasna Hudorovič je ob tem razočarano razlagala: »Predstavniki socialnih služb so hodili sem in dejali, no, saj so razmere še nekako v redu. Ko pa je Amadej umrl, pa zahtevajo, da zgradimo palačo, da bo zadostovala za primerne razmere za življenje. A palače ne moremo zgraditi.« Brane Hudorovič, brat babice Jasne in nekakšen neuradni predstavnik naselja, pa pojasnjuje: »Razmere, v katerih so živeli, so bile res slabe. In socialne službe so jim odvzele otroke, da bi jih zaščitile. Prav. A dve leti so hodili v naše naselje in vedeli so, v kakšnem živijo nekateri, pa niso storili nič. Zdaj pa pravijo, da bodo zaščitili otroke. To je seveda res, a res je bilo tudi že davno prej.«

Mame in očeta nesrečnega Amadeja ni več tam, zavetje sta našla pri sorodnikih nekaj kilometrov stran, v tudi slabih razmerah, a v vsaj zidani hiši, kjer je s pridno skrbjo za ogenj v štedilniku mogoče ohranjati neko konstantno temperaturo. V hiši je elektrika, vodo pa si priskrbijo tako, da jo pripeljejo s cisterno, ki jo napolnijo pri kakem od gozdnih izvirov ali pa na bližnjem pokopališču. Uspelo jima je torej zagotoviti razmere, v katerih bi preostala dva njuna otroka lahko živela nekoliko boljše življenje. Ko smo bili pri njiju, sta se skupaj z Jasninim polbratom ravno odpravljala po vodo. Na pokopališče. Prav na tisto pokopališče, kjer sta nedavno pokopala svojega sina. In smrti nekajmesečnih romskih otrok niso redke. Poleg Amadejevega stoji grob Jasninega polbrata, ki je pred petnajstimi leti umrl star zgolj tri mesece. In mlada starša sta odšla na grob. Zdi se, kot da vse skupaj zelo dobro prenašata, čeprav Jasnine besede povedo veliko o tem, kar morata prestajati: »Zmešalo se mi bo, če svojih otrok ne dobim nazaj, že zdaj mi je težko brez njih.«

Jasno in Kemija (ter sčasoma tudi nekatere druge starše iz Goriče vasi) v prihodnosti čaka težko obdobje formalnih postopkov pred sodišči in upata, da jima bo uspelo, da si otroka priborita nazaj. Pred sodnico jima bodo nasproti stali predstavniki centra za socialno delo, ki bodo verjetno tudi iz občutka (so)krivde za smrt dojenčka zagovarjali odvzem preostalih otrok.

A za tragične dogodke in njihove prav tako tragične posledice niso krivi centri za socialno delo. In v bistvu tudi ne (zgolj) lokalne oblasti, ki Romom preprečujejo dostop do osnovnih življenjskih potrebščin z izgovorom o »nelegalnosti« njihovih naselij. Za to, in to je povsem neizpodbitno, je kriva država na čelu z najvišjimi političnimi vrhovi – vsemi dosedanjimi vladami ter večinami v državnem zboru doslej.

Krivi so najvišji izvoljeni predstavniki oblasti, pristojni za pripravo sistemskih dokumentov, ki bi zavezovali lokalne oblasti k določenemu ravnanju. V treh desetletjih za to niso storili nič. Rome so s tem prepustili na nemilost lokalnim oblastem, čeprav si te tega sploh niso želele. Bolj ali manj vsaka rešitev bi bila boljša od nereševanja očitne problematike neurejenih bivanjskih razmer, začaranega kroga revščine in socialne izključenosti. Najsi bi šlo za razselitve, preselitve, urejanje novih naselij, legalizacijo starih ali pa vsaj predpisan nabor teh možnosti glede na lokalne posebnosti – seveda z jasno določenimi zakonskimi zavezami in terminskimi plani. Namesto tega pa se že desetletja ustanavljajo komisije in odbori na vseh mogočih ravneh, na katerih se brezplodno razpravlja o problemih, ki rastejo iz dneva v dan. Izobraževanje med romskim prebivalstvom je vsaj na jugovzhodu države praktično neobstoječe, že osnovno šolo izdelajo romski otroci le izjemoma, pričakovana življenjska doba pa je med Romi vsaj dvajset let nižja od slovenskega povprečja. »Naj bo ta smrt dojenčka opozorilo celotni slovenski družbi, da brez sistemskega ukrepanja celotna skupnost ostaja obsojena na životarjenje in brez pravih možnosti za prihodnost. Še več, živijo z zdravstvenimi in življenjskimi tveganji, ki so večini prebivalstva ne le prihranjeni, ampak v celoti neznani,« so ob tem zapisali v Amnesty International Slovenije.

Še posebej pa gre zameriti državni politiki naslednje. Če politika na državni ravni že ne zmore doseči soglasja o sistemskih rešitvah in s tem zapravlja čas, pa bi lahko od lokalnih oblasti zahtevala, da se v romskih naseljih, ne glede na njihov pravni status, zagotovijo vsaj osnovne življenjske potrebščine, kot sta voda in elektrika.

Načrtno pozabljeno in zanemarjeno romsko prebivalstvo pa se medtem vztrajno povečuje, saj so v številnih okoljih edini ali vsaj najbolj dosegljiv način preživetja otroški dodatki, ki jih starši, romski in neromski, od države po zakonu dobijo za svoje otroke. Kaj bo, ko se bo romska populacija v lokalnih okoljih podvojila, potrojila? Ko nanje ne bo več mogoče enostavno pozabiti ali jih zanemariti kot nepomembnih nekaj posameznikov, ki živijo na obrobju gozda, vasi in družbe?

Vodo takoj!

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je v torek na vlado naslovil zahtevo, da »urgentno sprejme in izvede vse potrebne ukrepe za zagotovitev dostopa do pitne vode, sanitarij in elektrike v romskem naselju Goriča vas oziroma njenim prebivalcem na drug ustrezen način (npr. s preselitvijo) zagotovi dostojne življenjske razmere, z zagotovljenim dostopom do pitne vode, sanitarij in elektrike«.

Varuh namreč ne dvomi, da je nedavna smrt dojenčka v romskem naselju Goriča vas povezana (tudi) s komunalno neurejenostjo naselja, v katerem prebivalci nimajo dostopa do osnovne infrastrukture, to pa huje ogroža zdravje tam živečih pripadnikov romske skupnosti.

Podlago za ravnanje, pravi Svetina, ima vlada v zakonu o romski skupnosti. Poleg tega po njegovem mnenju tudi v aktualnih političnih razmerah vlada nima izgovora za neukrepanje: »Tu predlagani ukrepi štejejo za tekoče posle v smislu 115. člena ustave, saj so usmerjeni v varovanje zdravja in življenja prebivalcev, to pa po naravi stvari pomeni, da so neodložljivi in nujni ter zato terjajo neodložljivo in takojšnjo intervencijo Vlade Republike Slovenije.«