V tretje gre rado

Leta 2004 je John Perkins, nekoč glavni ekonomist pri ameriškem svetovalnem podjetju Main, objavil avtobiografsko knjigo z naslovom Izpovedi ekonomskega morilca. V knjigi, ki je kmalu postala svetovna uspešnica, je opisal metode, s katerimi so si v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih ameriške korporacije v sodelovanju z domačo državno administracijo podjarmile nerazvite države – od Indonezije do Paname. Scenarij je bil vsepovsod podoben: velika ameriška podjetja, korporacije, kot so Bechtel, Halliburton, Chevron, so si sprva za cilj izbrala nemočno državo iz tretjega sveta, bogato z naravnimi viri. Tej državi so ameriške banke, ali še bolje Svetovna banka, odobrile ogromna »razvojna« posojila. Ta pa niso bila izplačana neposredno državi, ampak ameriškim korporacijam, ki so tam začele graditi infrastrukturo.

Perkins je bil v Mainu pristojen za ključni del tega peklenskega načrta. Moral je ekonomsko upravičiti kredite in dokazati, da se krediti splačajo, da jih bo država lahko poplačala in se z njihovo pomočjo razvila. Kar pa je bila seveda laž. »Če ekonomski morilec zabeleži popoln uspeh, so posojila tako visoka, da je dolžnik po nekaj letih prisiljen ustaviti odplačevanje. Ko se to zgodi, tako kot mafija terjamo svoj del plena. To pogosto vključuje eno ali več od naštetega: nadzor nad glasovi v Združenih narodih, gradnjo vojaških oporišč ali dostop do dragocenih virov, kot sta nafta ali Panamski prekop,« je zapisal v knjigi. Ko čez nekaj časa hudo zadolžena država dolga ni več mogla odplačati, je bila prisiljena ameriškim podjetjem prepustiti kak del naravnega vira. Kakšno naftno polje, koncesijo za rudnik zlata, pristanišče … Vse to je bil del načrta, ki ga je podpirala država. Konec koncev, trdi Perkins, ga je rekrutirala prav zloglasna NSA – Nacionalna varnostna agencija.

Slovenija je »ekonomskim morilcem« iz tujine dolgo časa pripirala ali zapirala vrata. Potem pa so vlogo ekonomskih morilcev zaigrali domači akterji.

Slovenija je »ekonomskim morilcem«, ki so v devetdesetih hoteli vstopiti vanjo, dolgo časa pripirala ali zapirala vrata. Najbolj znan je bil takoj po osamosvojitvi poskus ameriškega svetovalca s Harvarda Jeffreyja Sachsa, ki ga je v državo povabila skupina bogatih Slovencev iz emigracije, na čelu z Borisom Pleskovičem, sedanjim predsednikom Svetovnega slovenskega kongresa. Sachs je tedanji vladi Lojzeta Peterleta svetoval, naj se z vezavo tolarja na svetovne valute odpove monetarni politiki in bivše družbeno premoženje na hitro privatizira prek certifikatov. Slovenija k sreči tega nasveta ni v popolnosti upoštevala in je le deloma družbeno premoženje privatizirala s pomočjo certifikatov. Pa še ta del je na koncu prišel v roke tako imenovanim certifikatnim baronom, kot sta Igor Lah in Darko Horvat. Tudi po letu 2000 država še ni popustila pod pritiski. Danes smo že pozabili, da je ob vstopu v EU predsedujoča Belgija od Slovenije zahtevala, naj njeni KBC proda večinski delež NLB, pred tem pa Pivovarno Laško njenemu Interbrewu.

A to je še bil čas, ko je bila Slovenija v svetu znana kot zgodba o uspehu, ki je sledila Drnovškovi konservativni politiki ekonomskega gradualizma. Potem pa so vlogo tujih ekonomskih morilcev zaigrali domači akterji. Ko je leta 2004 Perkins objavil svojo izpoved, je na parlamentarnih volitvah v Sloveniji s tezo o sistemski korupciji zmagal Janez Janša. Njegov prvi mandat so zaznamovali poskusi politične podreditve medijev, ukinjanja neodvisne RTV Slovenija, dotlej še nevidenega političnega kadrovanja v gospodarstvu, omejevanje svobode raziskovanja, ustanavljanje zasebnih fakultet, politizacija uprave, glomazni nakupi orožja, afera Patria, obdobje spodkopavanja sodne veje oblasti, širjenja sovraštva in etnične nestrpnosti – primer Strojanovih. Če bi morali prvo Janševo vlado prikazati v eni sami številki, bi to bila 35 milijard. Za toliko se je namreč v času njegove prve vlade povečal bruto zunanji dolg Slovenije. Ko je leta 2004 Janša postal premier, je imela Slovenija 7,3 milijarde evrov deviznih rezerv in 15 milijard evrov bruto zunanjega dolga. Po štirih letih so devizne rezerve padle na le 633 milijonov, bruto zunanji dolg pa se je povečal na rekordnih 40 milijard evrov.

Če bi morali prvo Janševo vlado prikazati v eni sami številki, bi to bila 35 milijard. Za toliko se je v času njegove prve vlade povečal bruto zunanji dolg Slovenije.

Slovenije ni mogla zadolžiti Svetovna banka, Bechtel ali Halliburton – v prvih petnajstih letih po osamosvojitvi se je zadolženost podjetij in prebivalstva povečala na »zgolj« 15 milijard evrov. Je pa to dokončno uspelo domačim »ekonomskim morilcem«. Vlada Janeza Janše je storila natančno tisto, kar je Perkins v imenu ameriških korporacij počel v Indoneziji, Panami, Savdski Arabiji, Ekvadorju ali Venezueli: v pičlih štirih letih je s svojimi politikami povzročila, da so se domača podjetja zadolžila za dodatnih 35 milijard evrov. Kako? K temu je pripomoglo več ukrepov: znižanje davkov, povečanje zadolžitve Darsa, povečanje državnega trošenja in spor z Banko Slovenije, ki jo je tedaj še vodil Mitja Gaspari. Najbolj plastično pa si je ta smrtonosni udarec mogoče ponazoriti z ukrepi finančnega ministrstva, ki ga je tedaj vodil Andrej Bajuk.

Vse od osamosvojitve si je ekonomsko konservativna slovenska vlada denar izposojala od domačih bank, izposojala si je tako rekoč domače prihranke. Janševa vlada je to logiko spremenila. Ob vstopu v evrsko območje si je denar z izdajo obveznic izposodila v tujini in z njim poplačala domači dolg. Zaradi tega so se državne banke začele utapljati v presežnem denarju in začele domača podjetja siliti s krediti. Hkrati pa je vlada začela prodajati deleže države v podjetjih – s sloganom umika države iz gospodarstva. Da bi se izognili nepredvidljivim razmeram so menedžerji te deleže začeli kupovati s krediti, vlada je namreč tudi spremenila zakonodajo, ki je menedžerjem to prej preprečevala. Tako smo v Sloveniji dobili prezadolžene domače oligarhe: Boška Šrota, Igorja Bavčarja, Bineta Kordeža, Mirka Tuša, Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja ... ki so nato v brezno potegnili Istrabenz, Merkur, Drogo Kolinsko, Mercator, domače gradbince, kot sta bila SCT ali Primorje, in končno še prezadolžene domače banke. Vse to je prva Janševa vlada počela navkljub jasnim opozorilom ekonomistov (Dušana Mramorja, Mitje Gasparija, Ivana Ribnikarja, Jožeta Mencingerja), da se bo to menedžersko odkupovanje podjetij slabo končalo.

Vlada Boruta Pahorja je leta 2008 kljub svetovni recesiji z nekaterimi ukrepi zmogla šoke ublažiti (večino resnih ukrepov pa je ustavil prav sam Pahor), nato pa je sledila vladna kriza, povzročena na podoben način kot sedanja, in tako je leta 2012 vodenje Slovenije prevzela druga Janševa vlada. Ki je ponovno naredila ravno tisto, česar – z vidika nacionalnega gospodarstva – ne bi smela. Eden najboljših slovenskih ekonomskih analitikov, ekonomist Velimir Bole, je prejšnji mesec v pogovoru z gospodarstveniki, člani Štajerske gospodarske zbornice, na kratko razložil, kaj se je zgodilo v slovenskem gospodarstvu v krizi. »Glede na časovno oddaljenost sta iz podatkov izrazito vidna dva velika padca slovenskega gospodarstva, prvi v letu 2009 kot posledica svetovne gospodarske krize 2008 in drugi v 2013 kot posledica sprejetega ZUJF-a, Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki je bil sprejet 2012: padec BDP-ja, izvoza, investicij in trošenja države, kar je v kritičnih trenutkih ohromilo državo in gospodarstvo in ju za nekaj let onesposobilo za konkurenčno pariranje drugim,« je dejal.

Drugo Janševo vlado sta sicer zaznamovala poročilo protikorupcijske komisije in nezmožnost Janše, da pojasni izvor svojega premoženja, za državo veliko usodneje pa je bilo nadaljevanje njegove uničujoče ekonomske politike iz prve vlade. Z vidika slehernika je Janša ob vsaki svoji vladi naredil točno tisto, česar ne bi smel. Druga Janševa vlada je prinesla novo morilsko fazo: hitro razprodajo zakreditiranih domačih firm. Janšev finančni minister Janez Šušteršič je vrednotenje premoženja v bankah – slabih kreditov – in potem ustanovitev slabe banke zaupal kar podjetju ERC iz davčne oaze Jersey, ki je DUTB tudi zagotovilo prve zaposlene in mimogrede še poskušalo v Luksemburgu ustanoviti podjetje, ki bi začelo slabe kredite odkupovati in preprodajati. Janša je temu procesu ves čas asistiral: leta 2012 je glasno klical trojko, ponavljal, da bo v proračunu zmanjkalo denarja za plače in pokojnine, in si očitno kar želel, da bi Slovenija izgubila finančno suverenost.

Vlada Janeza Janše je storila natančno tisto, kar so ameriške korporacije počele v Indoneziji, Panami, Savdski Arabiji, Ekvadorju ali Venezueli.

Na prvi pogled bi si človek lahko mislil, da je šlo za nespametno ekonomsko politiko, za napako, recimo za ustvarjanje izrednih razmer, v katerih se Janša, kot diplomirani obramboslovec, tako dobro znajde. Ali pa, da so bile uničujoče ekonomske posledice teh dejanj zgolj kolateralna škoda želje po oblasti. A v SDS so pri sprejemanju teh napačnih ekonomskih odločitev izkazali neverjetno in težko razložljivo ali celo že sumljivo vztrajnost. Ob ustanavljanju slabe banke v SDS niso le »povozili« kritike strokovnjakov – ekonomistov, ki so tej obliki sanacije gospodarstva nasprotovali. V SDS so bili zato celo pripravljeni zlorabiti osnovne mehanizme demokracije. Ustanovitvi slabe banke so se seveda uprli sindikati (KNG), ki so zbrali dovolj podpisov za organizacijo referenduma. A so na notranjem ministrstvu, ki ga je leta 2012 vodil Vinko Gorenak, izgubili njihove podpise, ki so nujna podlaga za razpis referenduma.

Malomarnost, naključje, morda celo diverzantski akt, narejen z najboljšimi nameni? Hja, spomnimo se še dogodkov, ki so se zgodili takoj za tem. Kljub referendumski pobudi, ki jo je nato dokončno pobilo ustavno sodišče na čelu z Ernestom Petričem, slaba banka še ni bila ustanovljena, Janševa koalicija pa je januarja 2013 v parlamentu izgubila večino. Kazalo je, da do ustanovitve slabe banke na koncu vendarle ne bo prišlo. A ko je bila druga vlada Janeza Janše že zamenjana, je poslanec SDS Andrej Šircelj na lastne stroške in skrivoma odletel v Stockholm in podpisal ustanovne listine, tako da je lahko prihajajočo vlado Alenke Bratušek postavil pred izvršeno dejstvo. Šircelj je v Stockholmu, kot so kasneje ugotovili kriminalisti, pogodbe podpisoval celo za nazaj, antidatirane. Potem ko so kriminalisti leta 2015 pri njem opravili hišno preiskavo zaradi suma »pridobitve velike premoženjske koristi« pri ustanovitvi DUTB marca 2013, so na specializiranem državnem tožilstvu zapisali, da je bilo Šircljevo delovanje »konspirativno«.

Od leta 2013 je bila potem finančno strta država prepuščena evropski komisiji, kjer pa je bil za primer pristojen – nihče drug kot Madžar Istvan P. Székely. Ta ni bil zgolj navadni uradnik, ampak si je tudi precej žgoče prizadeval, da bi v Sloveniji čim prej prišlo do privatizacije bank – celo tistih, glede katerih se Slovenija nikoli ni izrecno zavezala, kot je recimo Abanka. V dokumentih evropske komisije, za katere je bil Székely pristojen, smo recimo lahko brali, da banke v državni lasti sledijo »kratkoročnim ali dolgoročnim političnim ciljem« in da takšno lastništvo pomeni »moralni hazard«, Székely je trdil, da je država Slovenija slaba lastnica bank in podobno. Drugič pa: ni dvoma, da je Székely na tem položaju užival uradno podporo Madžarske. Brez privolitve Madžarske Székely lani ne bi mogel biti imenovan za glavnega svetovalca evropske komisije, niti v Budimpešti uživati na uglednih položajih: je recimo tudi častni profesor na budimpeški univerzi Corvinus, ki jo vodi »Orbánov« András Lánczi.

Za slovensko bančno privatizacijo je bil torej pristojen »Orbánov« Székely, hkrati pa si je Madžarska v tem času prizadevala, da bi njihova državna banka OTP prišla do slovenskih bank. Madžarska, ki si je sprva prizadevala, da bi njihova državna banka OTP kupila NKBM, je nato svoje sile usmerila v nakup Abanke. S tem namenom je recimo aprila lani na obisk k novemu guvernerju centralne banke Boštjanu Vasletu prišla madžarska veleposlanica Edit Szilágyiné Bátorfi, saj je Madžarska pred nakupom katere od bank potrebovala soglasje slovenske centralne banke. Poleg tega so predstavniki Madžarske v času slovenske privatizacije zasedli še druge odgovorne položaje: na mesto izvršnega direktorja slabe banke (DUTB) je bil leta 2015 imenovan Madžar Imre Balogh, ki se s Székelyem pozna z univerze Corvinus. Leta 2016 pa je bil v nadzorni svet NLB imenovan Laszlo Urban, član Orbánove stranke Fidesz, ki je nekoč delal kot finančni direktor banke OTP in bil za kratek čas celo Orbánov finančni minister.

Janez Janša lahko daje vtis operativnega, odločnega, avtoritativnega voditelja, a je politično odvisna figura, bolj kot politik je direktor stranke, ki je njegovo zasebno podjetje.

Morda je res naključje, da se je SDS ravno v tem obdobju začela tesneje povezovati z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom, katerega osebni prijatelji so finančno podpirali stranko SDS in njene medije. Ni pa dvoma, da je SDS tudi v tej, tretji fazi predala svojo neodvisnost tuji politični sili, ki ima v Sloveniji jasne interese in ki je SDS tudi pripravljena še naprej izdatno financirati. Janez Janša lahko daje vtis operativnega, odločnega, avtoritativnega voditelja, a je sam politično odvisna figura. Prej kot politik deluje kot direktor stranke, ki je v bistvu njegovo zasebno podjetje. Ta »firma« je pač ugotovila, da ima v demokraciji na voljo fantastične nove instrumente, ki jih lahko po mili volji zlorablja ali »trži«. Če jim nagajajo novinarji, ustanovijo eno ali dve novi »neodvisni« novinarski združenji. Če jih kritizirajo nevladne organizacije, ustanovijo svoje. Če ljudje proti njim protestirajo, sami organizirajo svoje proteste. Če se proti njim s peticijo obrnejo ugledni akademiki, najdejo svojo skupino »akademikov«. Če jim novice niso pogodu, njihova Nova24 izdela nove, lažne.

Videti je, da je večina političnih strank v Sloveniji SDS že zdavnaj spregledala, prav tako večina volivcev. Kar pa ostaja nenavadno, je, da SDS še naprej uživa podporo pri gospodarstvu, pri delodajalskih organizacijah. Kajti cena, ki smo jo zaradi zgrešenih politik SDS v zadnjih desetih letih plačali, se meri v milijardah evrov, posledice Janševih dveh vlad pa so bile, gledano z vidika nacionalnega gospodarstva – očitno katastrofalne. Vprašanje pa seveda je, kdaj bo to sprevidel Zdravko Počivalšek, ki se ima za političnega zastopnika gospodarstva.

Rezultati prve Janševe vlade

Kako uspešna je bila SDS v gospodarstvu?

Slovensko gospodarstvo pred nastopom vlade Janeza Janše, oktobra 2004
Mednarodne rezerve 6.579,8 mio EUR
Devizne rezerve 7.377,7 mio EUR
Neto zunanji dolg 1.209,0 mio EUR
Bruto zunanji dolg 15.097,0 mio EUR

Slovensko gospodarstvo po nastopu vlade Janeza Janše, oktobra 2008
Mednarodne rezerve 43,4 mio EUR
Devizne rezerve 633,6 mio EUR
Neto zunanji dolg 8.480,0 mio EUR
Bruto zunanji dolg 40.043,0 mio EUR

Mednarodne rezerve so se ZMANJŠALE, torej potrošile za 5.836,4 mio EUR
Devizne rezerve so se ZMANJŠALE, torej potrošile za 6.744.1 mio EUR
Neto zunanji dolg se je POVEČAL za 7.271,0 mio EUR

Vir: Izračuni dr. Jožeta P. Damijana

Trgovci s strupom

Nova razkritja o madžarskem financiranju SDS: Janši pomagajo »botri« negativne kampanje

Minuli teden so novinarji portala Necenzurirano.si objavili nove podrobnosti o toku denarja, ki je po parlamentarnih volitvah iz madžarskih podjetij prišel na račun medijev, povezanih s stranko SDS, in tudi na račun stranke. Podrobnosti o transakcijah in izvoru denarja, ki je v Slovenijo prišel iz gradbenih, svetovalnih ali medijskih podjetij, povezanih z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom, v glavnem potrjuje vzorec, ki so mu v SDS sledili po letu 2015, ko so njihovi strankarski veljaki in simpatizerji ustanovili televizijo Nova24. To pa je, da so očitno v SDS »kupili« propagandni pristop, s katerim se je na Madžarskem Viktor Orbán zavihtel na oblast.

Ključni akter omenjenih transakcij je namreč ponovno glavni svetovalec Orbánove stranke Fidesz Árpád Habony. Njegovo podjetje Media Group je v preteklosti lastniško vstopilo v Novo24, po novem pa naj bi transakcije k SDS prihajale tudi iz leta 2018 v Londonu ustanovljene alt-right »tiskovne« agencije V4NA (Višegrad 4 News Agency), katere solastnik je sedaj Habony prek svoje tam ustanovljene svetovalne družbe Danube Business Consulting (DBC). Iz Velike Britanije naj bi v Slovenijo od avgusta lani prišlo po poročanju Necenzurirano najmanj štiri milijone evrov nakazil, od katerih jih je šel del nato spet naprej v Makedonijo. Iz teh povezav in podrobnosti transakcij pa je težko razumeti širšo sliko, ne da bi se ponovno spomnili, kdo pravzaprav je Habony.

Podjetje Danube Business Consulting (DBC) je leta 2015 Habony v Londonu ustanovil z Američanom Arthurjem J. Finkelsteinom. Slednji je bil eden najpomembnejših političnih strategov, ki so zadnja desetletja v ZDA pomagali pomembnim republikanskim politikom. Podjetje sta Habony in Finkelstein, ki je leta 2017 umrl, ustanovila, da bi internacionalizirala uspehe, ki jih je imela njuna metoda, s katero sta po letu 2008 pomagala Orbánovi stranki. Najtesneje sta sodelovala z nekdanjim makedonskim premierom Nikolo Gruevskim (VMRO), hrvaško HDZ in seveda SDS, ki je po zgledu Madžarske po letu 2015 ustanovila množico propagandnih medijev, tudi televizijo Nova24.

Finkelstein, ki so ga v ZDA označevali kot »botra negativne kampanje« ali »trgovca s strupom«, je zadnjih 40 let pripomogel k zmagi številnih pomembnih republikancev, od senatorjev do predsednikov Richarda Nixona, Ronalda Reagana in Georgea Busha mlajšega. Njegova metoda je temeljila na ponavljanju preprostih stavkov, v katerih je poudarjal napake nasprotnikov, ne pa uspehe svojih kandidatov. Bil je namreč prepričan, da volivci vedno volijo manjše zlo, ne »svojega« kandidata. »Ona ne sme zmagati,« je bilo recimo Finkelsteinovo geslo v eni od kampanj na začetku tisočletja, usmerjeno proti Hillary Clinton.

Na Madžarskem je Habonyu in Finkelsteinu s tem negativnim in skrajno agresivnim pristopom uspelo uničiti praktično vso opozicijo. Tudi v SDS so po tem vzorcu radikalizirali svojo politično propagando, a je tukajšnji politiki v primerjavi z Madžarsko očitno uspelo najti recept, s katerim so učinke te uničevalne politike omilili. To pa je, da so se tukaj v zadnjih letih iz uničene opozicije – prva izmed strank, ki se je morala posloviti, je bila nedvomno LDS – vedno znova kot feniks iz pepela vzdigovali novi obrazi, za SDS nove, sveže tarče. Sprva Zares, potem Pozitivna Slovenija, SMC in nazadnje LMŠ. A zdaj kaže, da je ta strategija opozicije SDS dosegla mejo.

Takšne ad hoc politične koalicije proti SDS, ki jih vedno znova sestavljajo novi, še ne ožigosani politiki, so seveda veliko slabše organizirane v primerjavi z drugimi družbenimi podsistemi, predvsem gospodarstvom. In prav to smo lahko pretekli mesec jasno videli. Z enotnim nastopom in hitro organizirano lobistično akcijo proti ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so delodajalske organizacije precej hitro »zlomile« Šarčevo LMŠ. Upor proti razdiralni politiki SDS je po desetletju improvizacij tako očitno naletel na naslednje vprašanje: Kako dolgo se je še mogoče nestrpni politiki SDS upirati z žrtvovanjem etiketiranih?

Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!

Javno pismo 75 uglednih imen iz znanstvenega in akademskega življenja, med njimi osem bivših rektoric in rektorjev

Podpisnice in podpisniki tega poziva smo resno zaskrbljeni vpričo trenutnih političnih dogovorov ob nastajanju Janševe koalicije, saj menimo, da lahko državo hitro popeljejo v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic.

Svoje prepričanje utemeljujemo na dosedanji škodljivi, radikalno nestrpni in izključujoči politiki stranke SDS, za katero smo prepričani, da v slovenski politični prostor ne more prinesti napovedane politične stabilnosti in družbenega razvoja, ker je nesprejemljiva na več ravneh, od katerih v nadaljevanju navajamo le nekatere.

Prvič, nesprejemljiva je zaradi političnih vrednot, saj s svojo avtoritarnostjo, izključevanjem, težnjo po podrejanju družbenih sistemov, orbanizacijo in nacionalističnim populizmom pomeni veliko nevarnost za demokratično kulturo in politične procese v državi.

Drugič, nesprejemljiva je ekonomsko in socialno, ker želi izpeljati brezglavo privatizacijo podjetij, javnega šolstva in zdravstva, svoj škodljiv vpliv na domače gospodarstvo in socialo pa je že dokazala v letih, ko smo v Sloveniji imeli prvo in drugo Janševo vlado.

Tretjič, nesprejemljiva je z vidika vpeljave potrebnih ukrepov proti dramatičnim podnebnim spremembam, saj je SDS večkrat pokazala, da sodi med tako imenovane zanikovalce vpliva človeka na klimatske spremembe, s čimer odkrito zasmehuje znanstvene ugotovitve. Naša država bi postala s takšno koalicijsko vlado edinstvena v Evropski uniji!

Četrtič, nesprejemljiva je z vidika politične in medijske kulture, saj se poslužuje odkrite retorike sovraštva, nestrpnosti, ksenofobije, homofobije in laži, pri čemer uporablja svoja medijska trobila za propagando, širjenje ideologije, lažnih novic in teorij zarot, diskreditacij posameznic in posameznikov ali političnih nasprotnic in nasprotnikov.

Petič, nesprejemljiva je zaradi neposrednih pritiskov na sodstvo, odkritih poskusov njegove lustracije, podrejanja in končno tudi zaničevalnega odnosa, ko gre za obisk sodišč in prevzemanje sodnih pozivov.

Šestič, nesprejemljiva je zaradi reinterpretacij in potvarjanj zgodovinskih dejstev, odnosa do NOB, rehabilitacije domobranstva, prisvajanja slovenske osamosvojitve, kar vse zlorablja v politične namene.

Sedmič, popolnoma nesprejemljiva je, ker svojo propagando nezakonito financira iz tujih virov, ki so najtesneje povezani z avtoritarno vlado sosednje države, s čimer sta resno ogroženi naša suverenost in finančna neodvisnost, ki sta nujni pogoj za obstoj pravne države in demokracije, pa tudi za boj proti korupciji.

Ob tem opozarjamo še na troje. Najprej na dejstvo, da obstoječe stranke, ki želijo skleniti pakt s SDS, kar je rešitev, ki jo po vsem sodeč podpira tudi predsednik republike, tega ne počnejo zaradi ničesar drugega kot lastnih političnih računic ali logike preživetja, kar pomeni, da bi vodenje Slovenije v celoti prepustili mešetarjenju s strankarskimi interesi namesto skrbi za dobrobit državljank in državljanov.

Nadalje na to, da lahko, glede na izkušnjo z delovanjem prve in druge Janševe vlade, utemeljeno domnevamo, da izogibanje predčasnim volitvam ne bo pripeljalo do večje stabilnosti in razcveta, ampak kvečjemu do novih konfliktnih stanj v različnih sferah družbenega sistema.

Končno pa velja, da je v domači praksi tip politike, kot je Janšev, navkljub zmedeni situaciji v Evropi, že prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, a je s pomočjo nekaterih oportunističnih množičnih medijev pri nas še vedno dojet kot »desnosredinski«. Pasivna medijska podpora avtoritarnim težnjam, retoriki odkritega sovraštva in razrastu propagandnih medijev z denarjem tujih političnih botrov zato utira pot normalizaciji škandalozne in nedopustne politične prakse.

Čeprav se zavedamo svojega omejenega vpliva in okoliščine, da lahko naša mnenja dosežejo javnost predvsem s pomočjo novinark in novinarjev, želimo s tem pismom pozvati vse razumne dejavnike v politični sferi, da storijo vse za obvarovanje občutljive slovenske demokracije pred grozečo avtoritarno oblastjo. 

Ljubljana, 17. februar 2020

ddr. Rudi Rizman s podpisnicami in podpisniki po abecednem vrstnem redu:

dr. Milica Antić Gaber, dr. Ljubo Bavcon, dr. Anton Bebler, dr. Milena Mileva Blažić, dr. Rado Bohinc, dr. Valentin Bucik, dr. Lucija Čok, dr. Nenad Čuš Babič, dr. Božidar Debenjak, dr. Srečo Dragoš, dr. Božidar Flajšman, dr. Miha Fošnarič, dr. Peter Glavič, dr. Tatjana Greif, dr. Tomaž Grušovnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Hajdeja Iglič, dr. Vlasta Jalušič, dr. Maca Jogan, dr. Dušan Keber, dr. Darja Kerec, dr. Rudi Klanjšek, dr. Andreja Kocijančič, ddr. Zdenko Kodelja, dr. Bogomir Kovač, dr. Gorazd Kovačič, dr. Matjaž Krajnc, dr. Ivan Kristan, dr. Roman Kuhar, dr. Vesna Leskošek, dr. Metka Mencin, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, dr. Vesna Mikolič, dr. Zdravko Mlinar, dr. Rajko Muršič, dr. Boris A. Novak, dr. Luka Omladič, dr. Neda Pagon, dr. Stane Pejovnik, dr. Dragan Petrovec, dr. Jože Pirjevec, dr. Marko Polič, dr. Barbara Rajgelj, dr. Danijel Rebolj, dr. Božo Repe, dr. Rado Riha, dr. Jana Rošker, dr. Andrej Rus, Stane Saksida, dr. Renata Salecl, dr. Mitja Sardoč, dr. Peter Simonič, dr. Boris Sket, dr. Božidar Slapšak, dr. Svetlana Slapšak, dr. Slavko Splichal, dr. Ivan Svetlik, dr. Marjan Šimenc, dr. Iztok Šori, dr. Renata Šribar, dr. Darko Štrajn, dr. Jelica Šumič Riha, dr. Marina Tavčar Krajnc, dr. Niko Toš, dr. Vito Turk, dr. Samo Uhan, dr. Andrej Ule, dr. Mirjana Ule, dr. Boris Vezjak, dr. Aleš Vodopivec, dr. Peter Vodopivec, dr. Simona Zavratnik, dr. Pavel Zgaga