Žalosten dan za človeka

Evropsko sodišče za človekove pravice je na primeru Španije odločilo, da smejo evropske države migrante (torej tudi begunce) pod določenimi pogoji brez individualne obravnave, torej prisilno, vračati v tretje države. Na prvi pogled se zdi, kot da je razvrednotilo najosnovnejše mednarodne postulate azilnega prava, po katerih ima vsak pravico vložiti prošnjo za azil in pravico, da o tej prošnji država, v kateri je bila vložena, odloči glede na specifične okoliščine primera.

Tako so odločili v primeru državljanov Malija in Slonokoščene obale, ki sta poleti 2014 v večji skupini migrantov skušala na silo vstopiti na špansko ozemlje Melilla na severnoafriški obali. Španski policiji je uspelo več sto migrantom preprečiti vstop na špansko ozemlje. Tiste, ki jim je kljub temu uspelo vstopiti, med njimi tudi omenjena državljana, pa je nemudoma in brez postopka identifikacije prisilno vrnila v Maroko. Po dolgih letih sodnih bitk pred španskimi sodišči in evropskim sodiščem je zdaj to razsodilo, da Španija s tem ni kršila evropske konvencije o človekovih pravicah. A to nikakor ne pomeni, da je evropsko sodišče dovolilo prisilno vračanje. Profesor z ljubljanske pravne fakultete dr. Saša Zagorc pojasnjuje, da je utrdilo mednarodna pravila, ki prepovedujejo nedovoljeno vračanje. Vračanje brez obravnave sodišče dopušča pod jasnimi pogoji, da »mora biti država, v katero se vrača, varna. Ter da je tujec vstopil v državo v skupini, vstop pa je vseboval elemente nasilja. In tudi, da mora tujec imeti resnično možnost zaprositi za zaščito po zakoniti poti v državi, v katero vstopa.«

»Glede na načine nedovoljenih vstopov v Slovenijo sodba pravzaprav ne prinaša nič korenito novega za slovenske obmejne organe, ampak le daje lažno upanje, da bi lahko na podlagi standardov ESČP ’legalizirali’ tista vračanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Slovenije na Hrvaško, ki so nezakonita,« še dodaja Zagorc. Pravna svetovalka pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) Urša Regvar pa dodaja, da »mora Slovenija kot članica EU spoštovati pravo EU in zato pobude za spremembo prakse in zakonodaje na podlagi te sodbe niso dopustne in ne bi smele biti niti predmet obravnave«.

Na slovenski politični desnici (in verjetno v številnih drugih protitujskih političnih silah po Evropi) so nekoliko nepričakovano odločitev evropskega sodišča pričakovano sprejeli z navdušenjem. Pomembnejši predstavniki SDS so začeli pozivati k uzakonitvi prisilnega vračanja, predsednik SNS Zmago Jelinčič pa je takšno pobudo celo uradno naslovil na vlado.

Pravzaprav si omenjeni želijo, da bi ponovno začel veljati del zakona o tujcih, ki ga je pred časom razveljavilo ustavno sodišče ravno zato, ker je predvideval, da lahko državni zbor na predlog vlade razglasi nekakšne začasne izredne razmere, neha sprejemati prošnje za azil in začne prisilno vračati begunce na Hrvaško.

A vse to je dejansko demagogija za množice. Odločitev evropskega sodišča omogoča predvsem politično demagogijo, pravno formalno pa, kot pojasnjuje Zagorc, sploh ne posega v pravico do azila tako korenito, kot to želijo javnosti predstaviti protitujske politične stranke.

Pri vsem tem je posebej žalostno tole: kadar evropsko sodišče odloči, da bi pravice takšnih in drugačnih manjšin in družbenih skupin lahko bile tudi precej obsežnejše od uveljavljenih, tega navadno ne upošteva nihče. Ko pa standard človekovih pravic znižajo, bi to z veseljem upoštevali vsi. Kot da so človekove pravice, ne glede na to, ali gre za večino ali manjšino, nekaj slabega.