13. 3. 2020 | Mladina 11 | Družba
Koronaplanet
Kako smo prišli do točke, ko smo v vsakem trenutku pripravljeni žrtvovati polovico človeštva
Panika na borzi v New Yorku
© Profimedia
Prijazna bralka me je spomnila, da sem leta 2011 svojo recenzijo Kužne nevarnosti, Soderberghovega filma o apokaliptičnem izbruhu pandemičnega virusa, ki potuje s hitrostjo dotika, s hitrostjo diha, s hitrostjo poljuba, niti ne francoskega, ampak tistega povsem vljudnostnega, prijateljskega, na lice, ali pa starševskega, na čelo ( ja, poguben je lahko že celo tisti kissing air), končal takole: »Preblizu smo si – preveč rinemo drug v drugega – preveč se dotikamo drug drugega – in preveč se dotikamo površin – kozarcev, kljuk, tipk na liftih, kreditnih kartic, denarja. Oh, in sedežev v kinu. Vsaka površina je le množica ljudi, ki so se je dotaknili – kondenz človeške patologije. Epidemiologi, doktorji Svetovne zdravstvene organizacije, Center za nadzor nad boleznimi in blogerji se prelevijo v detektive, lovce na ‘ničelnega pacienta’, iskalce tega, pri katerem se je vse skupaj začelo, toda proti sebi nimajo le virusa in paranoje, ki kar tekmujeta v hitrosti širjenja, ampak tudi politiko, ki taktizira, birokracijo, ki je prepočasna, farmacevtsko industrijo, ki skuša apokalipso čim bolje unovčiti, medije, ki komaj čakajo na kaos in podobne histerične senzacije, vojsko, ki komaj čaka, da svet spremeni v koncentracijsko taborišče, in sklade hedge, ki dobijo priložnost za šopirjenje in špekuliranje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.