Vsota vseh strahov

Italijani so začeli prepevati na balkonih. Kancone. In himno. Il Canto degli Italiani. Kmalu zatem so na balkonih in oknih peli tudi Slovenci. Narodne. In himno. Kaj je zdaj to? Finale Titanika? Smo na Titaniku? Le še dogovoriti se moramo, katera bo zadnja pesem, ki jo bomo zapeli – Bliže k tebi, moj Bog ali My Heart Will Go On.

Ali pa je to O Captain! My Captain!? »Jaz sem Spartak«? Mi vsi smo zdaj Italija? Mar res? Bi zamenjali z Italijo? Ne bi? Za nič na svetu?

A iskreno rečeno: to bi se zlahka zgodilo – le zdravstvo bi morali še malce bolj privatizirati. Andrej Trampuž, slovenski infektolog, zaposlen v ugledni berlinski bolnišnici, je zadnjič na nacionalki – v Tarči – na vprašanje, kaj je šlo v Italiji narobe, odvrnil, da so tam zdravstvo zadnja leta precej privatizirali. Očitno preveč. Trampuž je Borutu Mekini letos januarja v intervjuju za Mladino rekel: »Privatizacija zdravstva je pot v pekel.« Rešitev ni v krepitvi zasebnega zdravstva, je dodal, ampak v krepitvi javnega.

Zakaj? Potem je navrgel argument, ki bi ga bilo treba posebej te dni – in kasneje nič manj – na ves glas ponavljati iz ure v uro in iz dneva dan: »Na našem infekcijskem oddelku smo seveda specializirani za zaplete. K nam večinoma prihajajo pacienti, pri katerih je šlo kaj narobe in so posledično dobili infekcijo. Že kar kmalu sem ugotovil, da se moramo pogosto ukvarjati s pacienti, ki so jih sprva zdravili v zasebnih klinikah. Ko pri zdravljenju pride do zapletov, poskušajo zasebniki paciente čim prej poslati nazaj v javni del sistema. Seveda je povsem jasno, zakaj. Zasebne klinike v takšnih primerih nimajo dobička, ampak le še izgubo.«

Tudi vse slovenske zasebne zdravstvene ordinacije, klinike in ustanove so se zdaj, ko bi jih najbolj potrebovali, ustavile. Ja, zaprte so. Ostanite doma, sporočajo. Tisti, ki trdijo, da naj bo država vitka in naj se zdravstvo – in naše zdravje – prepusti trgu, se vse očitneje motijo, zato je treba ponavljati in ponavljati in ponavljati: privatizacija zdravstva vodi v pekel! V italijanski pekel, če hočete.

Tistim, ki navijajo za privatizacijo javnega zdravstva, je treba odločno reči: vi ogrožate naše zdravje! Vi ogrožate naše življenje! Še toliko bolj, ker epidemiologi in virologi opozarjajo, da bo izbruhov takšnih pandemičnih virusov vse več, kar seveda pomeni, da bomo še kako potrebovali javni zdravstveni sistem, močnejšega, robustnejšega in bolje financiranega kot kadarkoli. Sicer bomo Italija. Stali bomo na balkonih in prepevali narodne kancone.

Andrej Trampuž, slovenski infektolog, zaposlen v Berlinu, je na vprašanje, kaj je šlo v Italiji narobe, odvrnil, da so zdravstvo tam zadnja leta precej privatizirali. Očitno preveč.

A v italijanskem prepevanju je bilo mogoče razbrati še en podton: ne damo se! Ne bomo se predali! Kar je, resnici na ljubo, res čudno: tisti, ki umirajo za koronavirusom, ne umirajo za neko »junaško stvar«. Vsi tisti, ki zdaj trpijo, ne trpijo za neko »vzvišeno« ali »pravično stvar«. Umirajo in trpijo v izolaciji – za nič. Niso v nacističnem obroču. Proti sebi nimajo nacistov – niti teroristov. Proti sebi imajo virus, mikroorganizem, ki ni kot kuga v Camusovi Kugi le metafora za nacistično okupacijo. Proti sebi imajo nekaj nevidnega. Proti sebi imajo nekaj, kar sploh ne ve, da je proti njim. Nekaj, kar ne sliši njihovih pesmi. Nekaj, proti čemur se ne morejo upreti. Nekaj, nad kar ne morejo s puškami in bajoneti. Nekaj, s čimer se ne morejo pogoditi. Proti sebi imajo virus, ki ne ve, da jih potrebuje žive, saj lahko preživi le v živi celici – v ljudeh. Proti sebi imajo zlo, ki sploh ne ve, da je zlo.

Doktrina šoka

Ljudje se bojijo, slišimo – ljudi je strah. Verjamem. Vidim. Čutim. Slišim, bi rekel Albert Camus, »vselej in povsod neskončni krik ljudi«. Ni dvoma. Še nikoli jih ni bilo tako strah. Magari. Toda: česa natanko jih je strah? Jih je strah samega virusa, tega nevidnega zla, ki ne ve, da je zlo – ali pa jih je strah socialnega konteksta, v katerem prihaja ta virus? Jih je strah za službe? Jih je strah, da bodo ostali brez dela? Jih je strah, da jim bodo znižali plače? Jih je strah, da ne bodo mogli plačati računov? Jih je strah, da ne bodo mogli plačati najemnine, elektrike, ogrevanja? Jih je strah, da se jim bodo življenjski stroški nenadoma povečali? Jih je strah, da ne bodo mogli odplačevati posojil? Potrošniških – in stanovanjskih. Jih je strah, da se jim bo kdo – kak upnik – obesil na račun? Jih je strah, da bodo izgubili stanovanje – da jih bodo deložirali? Jih je strah, da ne bodo mogli poskrbeti za svoje najbližje? Jih je strah, da ne bo nikogar, ko bodo potrebovali pomoč? Jih je strah, da bodo ostali sami?

Kaj če gredo v tisti strah, o katerem poslušamo, tudi vsi ti strahovi? Vsi ti socialni strahovi. Vse te socialne tesnobe. Vse te socialne panike. Kaj če je strah, ki je paraliziral ljudi, vsota vseh teh strahov? In upravičeno jih je strah, da bodo spet izgubili. Z vsako krizo – realno ali umetno – izgubijo. Z vsako krizo jih je manj. Vse več je tistih, ki živijo pod pragom tveganja revščine – in ki nimajo 400 evrov za nepričakovane nujne investicije.

Nekaj je gotovo: ta strah, ki povsem logično in upravičeno žre ljudi, bi bil bistveno manjši, če bi bil naš zdravstveni sistem še robustnejši in še močnejši, če slovenska politika ne bi dopustila neoliberalnega razžiranja javnega zdravstva (koncesije, dvoživke, ustvarjanje čakalnih vrst ipd.), če bi bilo zaupanje v javne, državne institucije večje, če bi bila socialna država prožnejša, velikodušnejša, mehkejša, če solidarnostnega načela ne bi vrgli v smeti, če bi bili politiki sposobnejši in kompetentnejši in če bi jim lahko zaupali, če bi kapital sindikatom pustil, da so sindikati, če ljudje ne bi bili stalno sredi dirke navzdol, če jim ne bi bilo treba vsako jutro na mejlu preverjati, ali še imajo službo (redno ali začasno, »gig«), če sistem ne bi bil naštelan tako, da se družbeno bogastvo prerazporeja navzgor in da zmagujejo zgolj elite, drugi pa le izgubljajo, eni bolj, drugi manj, če se ekonomska neenakost ne bi tako obsceno poglabljala, če politika ne bi tuhtala le o tem, kako znižati javne izdatke in kako korporacije davčno čim bolj razbremeniti, če profit ne bi imel prednosti pred človeškim življenjem, varnostjo, zdravjem, če vera v skupno dobro ne bi bila tako načeta.

Ja, strah bi bil precej precej manjši, če se ljudje ne bi čutili tako prekarne, tako prekarizirane, če jih »novi« delovni ritem ne bi silil v vsemogoče bolezni (stres, depresija ipd.) in če ne bi imeli občutka, da se nadnje venomer zgrinjajo takšni ali drugačni mrhovinarji, da jih nenehno odrivajo in izrivajo (kot da so kužni!) in da je ta svet varen le še za multinacionalke. Če torej ne bi imeli občutka, da je oligarhija vse močnejša, država – otročja ukinjevalka regulacij in neobčutljiva zniževalka javnih izdatkov – pa vse šibkejša in vse slabše pripravljena za spoprijem s pandemičnimi krizami. Vsekakor, strah bi bil manjši, če bi imeli občutek, da nismo »vsi na istem« le v času krize, pandemije, ampak tudi sicer, vsak dan.

In ja, strah bi bil občutno manjši, če bi imeli občutek, da jih ne čaka, kot bi rekla Naomi Klein, »doktrina šoka«, nova predstava »kapitalizma katastrofe«, da torej politične in finančne elite te strašne katastrofe-tragedije ne bodo zlorabile in je speljale na svoj konto – da ne bodo, medtem ko bodo sami prepevali in živeli v strahu, šoku in samoizolaciji, pripravile terena za izpeljavo novih privatizacij, novih varčevalnih zategovanj, novih kleščenj demokracije in svoboščin, novi razmah represivnega aparata za izpeljavo vseh tistih ukrepov, ki bi jih bilo v normalnih razmerah nemogoče izpeljati.

Vam takšni, kot je Trump, zbujajo občutek varnosti? Bi hoteli, da Slovenijo vodita tak tip in takšna politika? V družbi, ki jo »ureja« takšna politika, se lahko virus prelevi v simbol fašizacije.

Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku (pojoč!), so jih »reformirali«.

Bujenje podgan

Če bomo pustili, da se bodo pod krinko varčevanja ali sanacije ali strukturnega prilagajanja stopnjevale neoliberalne politike, s privatizacijo javnega zdravstva in delov javnega sektorja vred, potem ob naslednji pandemiji ne bomo le kot Italija, temveč tudi kot Amerika. Samo poglejte, kaj je zadnje dni počel Donald Trump: vztrajno je zanikoval resnost koronavirusne krize; lagal je, da v Ameriki ni izbruha, da je »tveganje zelo zelo majhno«, da gredo ljudje lahko mirno na delo, pa četudi so okuženi, da je sezonska gripa nevarnejša, da bo virus spomladi ob prvi toploti itak izginil; testi so se mu dolgo zdeli nepotrebni (da ne bi slučajno potrdili, da je položaj alarmanten in da je izbruh že tu, hej, še sam ga najprej ni hotel opraviti, pa četudi je bil izpostavljen okužbi); ljudem ni hotel priporočiti tega, kar so priporočali strokovnjaki (starostniki naj ne hodijo na ladje, letala ipd.), s čimer je še enkrat potrdil, da se za znanost in resnico ne meni; širil je lažne novice o svojih ukrepih in teorije zarote ter za izbruh koronavirusa krivil Baracka Obamo in Evropo; namesto da bi poslušal znanstvenike, je tvital traparije; ko je direktor Nacionalnega inštituta za alergije in nalezljive bolezni opozarjal, da najhujše šele prihaja (da bo precej hujše, preden bo bolje), je sam samopoveličevalno poudarjal, da je vse okej (»Smo v odlični formi«) in da se ljudje nimajo česa bati (»Pomirite se, sijajno nam gre«); izrednih razmer ni hotel razglasiti, ker se je bal, da bo to slabo vplivalo na borzo, stanje ameriškega gospodarstva in možnosti za njegovo – Trumpovo – ponovno izvolitev. Trump, ki mu je koncept solidarnosti povsem tuj, se bolj kot koronavirusa boji volilnega poraza. Verjetno mu po glavi razbija to, kar pravijo analitiki: da bo volitve zanesljivo izgubil, če ameriško gospodarstvo potone. Kar se lahko zdaj tudi zares zgodi. »Ali je Amerika na poti v recesijo?« so ga vprašali na tiskovni konferenci. »Morda,« je odvrnil, ko se je že tudi sprijaznil s tem, da je koronavirus »rekordno nalezljiv«. Vse, kar se zgodi v njegovem mandatu, je »rekordno«. A po drugi strani: če bo koronavirus jeseni spet izbruhnil, volitev morda sploh ne bo, ker jih bo odpovedal. Lahko bi pomenile preveliko tveganje za zdravje volivcev.

Trump, ki je že prej zaprl vladni urad za pandemije (!), je nemško farmacevtsko družbo CureVac nagovarjal, naj cepivo proti koronavirusu, ki naj bi ga razvila do poletja, proda za ekskluzivno rabo Ameriki (drugi naj crknejo), obenem pa je delal vse, da bi pandemijo čim bolj relativiziral. Raje je lagal, kot povedal resnico. Mar ni s tem ogrožal ameriške nacionalne varnosti? Še prej pa je, kot vemo, delal vse, da bi razveljavil Obamovo zdravstveno reformo, ki je univerzalno zdravstveno zavarovanje zagotovila še približno 20 milijonom Američanov, in da bi kot »socialista« diskreditiral Bernieja Sandersa, demokratskega predsedniškega kandidata, ki zagovarja uvedbo zdravstvenega zavarovanja za vse – res čisto vse – Američane.

Vam takšni, kot je Trump, zbujajo občutek varnosti? Bi hoteli, da Slovenijo vodita tak tip in takšna politika? V družbi, ki jo »ureja« takšna politika, se lahko virus res prelevi v simbol fašizacije. Ne pozabite, kako se konča Camusova Kuga. Ko kugo vendarle ustavijo, se dr. Bernard Rieux, glavni borec proti njej, ob poslušanju veselja, ki prihaja iz mesta, spomni, da je – v prevodu Jožeta Javorška – »to veselje vedno v nevarnosti. Zakaj vedel je, česar vesela množica ni vedela in kar je mogoče brati v knjigah, da bacil kuge ne umre in nikdar ne izgine, da lahko deset in deset let spi v pohištvu ali v perilu, da potrpežljivo čaka v izbah, kleteh, kovčkih, robcih in papirjih in da bo mogoče spet prišel dan, ko bo v nesrečo in v pouk ljudem kuga prebudila svoje podgane ter jih pognala umirat v kakšno srečno mesto.«