Nesorazmerna represija

Tudi varuh človekovih pravic nasprotuje nepotrebnim posegom v ustavne pravice državljanov pod krinko ukrepov za zajezitev koronavirusa 

Po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, ki je vlado obtožila nesprejemljivega in nepotrebnega negiranja ustavnih pravic, se je oglasil tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Tudi on opozarja, da se z varuhom človekovih pravic glede precejšnjega omejevanja človekovih pravic vlada sploh ni posvetovala in tudi on ne vidi utemeljenih razlogov za tolikšno nenadzorovano represijo.

»Pri varuhu človekovih pravic poudarjamo, da v pripravo t. i. 'protikoronskega zakona' nismo bili vključeni, niti nismo imeli možnosti posredovanja kakršnihkoli mnenj oziroma stališč. Tudi glede tistih zakonskih ureditev ne, ki bi lahko imele večji vpliv na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali pa bi lahko vplivale na pravno varnost v državi. Te prakse do zdaj nismo bili vajeni (sploh kar se tiče spremembe in dopolnitve normativnega okvirja za delovanje policije),« opozarja varuh.

Varuh pozdravlja cilj predloga zakona, ki je omilitev posledice epidemije COVID-19 za državljane ter gospodarstvo z ukrepi na različnih področjih, pri čemer pa poudarja, »da mora biti zadoščeno tudi enakosti pred zakonom. Zlasti, ko gre za predvidene posege v človekove pravice, pogrešamo spoštovanje načela sorazmernosti (tega ni niti naštetega med načeli, ki jih izpostavlja obrazložitev zakona)«.

»Težko je utemeljiti, da so vsi predvideni ukrepi res nujni (npr. policijsko pooblastilo vstopa v tuje stanovanje in v druge prostore, sledenje komunikacijskim sredstvom).« 

»Težko je utemeljiti, da so vsi predvideni ukrepi res nujni (npr. policijsko pooblastilo vstopa v tuje stanovanje in v druge prostore, sledenje komunikacijskim sredstvom).« Vsakršni posegi v zagotovljene pravice posameznikov bi morali biti po mnenju varuha kar se da določno urejeni in pri tem upoštevana v ustavi postavljena merila – »v tej zvezi izpostavljamo, da iz predloga zakona ni možno razbrati ali je vstop v stanovanje ali druge prostore s strani policije možen tudi proti volji posameznika oziroma brez odločbe sodišča«.

Glede pooblastil policiji, da sledi posameznikom prek mobilnega telefona brez odredbe sodišča, na uradu varuha sprašujejo, »ali je situacija res taka, da terja, da se posamezniki odrečemo zasebnosti, kakršno smo poznali do sedaj, zavoljo zagotavljanja javnega interesa na področju javnega zdravja. Četudi gre za izjemno situacijo, ki terja izredne in celovito premišljene ukrepe, to ne pomeni, da je lahko dopustno vse«. Pridobivanje podatkov o lokaciji komunikacijskega sredstva (in s tem osebe) preko mobilnega operaterja je sicer vezana na soglasje posameznika, a varuh utemeljeno sprašuje, »koliko je lahko tako soglasje resnično prostovoljno in kakšne so posledice, če posameznik noče podati soglasja (te posledice so v zakonskem predlogu izjemno nejasno določene, predvidevati pa gre, da bo posameznik, ki soglasja ne bo podal, deležen bolj invazivnega posega v svobodo gibanja ali osebno svobodo)«.

Po mnenju varuha človekovih pravic pridobivanje lokacijskih podatkov »zagotovo ne more priti v poštev pri vsakem od ukrepov, ki jih je mogoče izreči po zakonu o nalezljivih boleznih. Od zakonodajalca bi pričakovali, da posebej opredeli pri izvajanju katerih ukrepov se lahko pridobiva podatke o lokaciji posameznika. Zastavlja se tudi vprašanje hrambe tako zbranih podatkov in nadzora nad izvajanjem takega pooblastila.«