Novi svetovni red

Virus korona je tu. Pa naj je vzrok zanj maščevanje narave za dolgoletno človekovo skrunjenje; ali so ga po teorijah zarot (nekateri vanje slepo verjamejo) hote zasejali, da bi kapitalizem očistili nepotrebnih »zajedavcev«; ali je po nesreči pobegnil iz laboratorija; ali pa je samo preskočil z netopirjev na novega gostitelja, nič ni več pomembno, tukaj je.

V meni, v tebi, med nami. Neviden in zastrašujoč obvladuje naša življenja. Podarili smo mu bližino svojih dragih, odpovedali smo se velikemu kosu svobode. Nekaterim vliva hud strah, drugi se mu skoraj posmehujejo, kot da ne vedo, kje je tista prava mera. Pa nas znova in znova nanjo opozarjajo kolone lesenih krst v sosedni državi, čisto enakih, čisto brezosebnih. Tolažimo se, da bo pri nas drugače, saj upoštevamo vsa navodila, vse zapovedi, prostovoljno. Ubogamo avtoritarnega vodjo, on že ve, in če bomo pridni, nas ne bo doletelo nič hudega. Le kaj bo »tisti znani slovenski infektolog« od daleč, iz Berlina, prerokoval in risal katastrofalne podobe, saj ne pozna naše situacije.

Skrbne matere izumljajo vsak dan nove načine, da bi umirile živahne malčke; družinski člani se soočajo s svojimi odtujenimi odnosi in jih lepijo na novo; zaljubljene najstnice ure in ure visijo na telefonih; otroci kupujejo hrano in jo hvaležno nosijo staršem pred vrata; samotni sprehajalci si samo od daleč pomahajo v pozdrav. Obnemogli starčki v tesnih sobicah prosijo, da bi se čas zanje hitreje vrtel, posamezni pa, kako žalostno, umirajo brez naše tolažilne prisotnosti. Negotovost, bolezen, trpljenje zaznamujejo korono 19.

Borimo se z njo, vsak po svojih močeh in po svojih dolžnostih. Tisti v prvih vrstah so najbolj pogumni, najbolj prizadevni, najbolj utrujeni in najbolj vredni hvaležnosti. Vsi vemo, kdo so. Skrbijo, da ostanemo zdravi, nam lajšajo bolezni, omogočajo oskrbo z živili, s pošto, denarjem, higieno itd. Pravijo, da se posebno v hudih časih pokaže, kaj kdo nosi v sebi in ti ljudje gotovo premorejo veliko odgovornosti, znanja, solidarnosti, sodelovanja, požrtvovalnosti, sočutja, pomoči in dobrote. Nekatere druge preplavlja panika, da bi najraje zaprli morebitne bolnike čim dalj od sebe, na robove naselij, ker tam jih ne bodo ogrožali. Kot da se zgodovina ponavlja. (Kužni duševni bolniki, narkomani, begunci, itd.) Ne zavedajo se, da bi s tem izobčili sebe. Morda še ne danes, jutri pa morda že.

Tretji nam vladajo in nas vračajo v leto 1991. Čeprav smo njihove nespodobnosti že zdavnaj razkrili, se predsednik države in drugi podporniki delajo, da tega ne vidijo. Veliki vodja, največji rešitelj, bi rad v imenu korone deloval brez nadzora in omejitev. Samo to je zanj plodna drža opozicije, za njegove vernike pa, da smo v tem krutem času tiho ter ga pustimo čisto pri miru. Medtem sam brez sramu širi avtokracijo in nas še vedno razdvaja. Čeprav ni čas za analize, še vedno kar naprej obtožuje Šarca in strokovno ekipo, ker niso zaprli meja ter zapovedali dvotedenske izolacije za »zdrave« smučarje. Odmev se glasi: meje so še vedno odprte, sedanje opuščanje testiranja vseh obolelih z respiratornimi obolenji pa lahko pomeni nekontrolirano širjenje korone med prebivalstvom, testov je menda dovolj in laboratorijev tudi. Poleg tega ljudje hodijo na delo kljub temu, da zdaj že vemo, da se kužnost pojavi pred bolezenskimi znaki.

Marsikdo bi se še lahko pogledal v ogledalo. Vsi, ki so razgrajevali javno zdravstvo, ki niso izšolali dovolj zdravnikov, ki so dovolili, da nam je zdravstveni kader »pobegnil« drugam; vsi, ki so zanemarili samooskrbo, izpraznili take in drugačne rezerve, ki v preteklosti niso priskrbeli dovolj zaščitne opreme in potrebnih aparatur; tisti, ki niso izdelali učinkovitega državnega načrta za krizno komuniciranje; tisti, ki so šli zadovoljevat svoje užitke v rizična okolja itd. In nenazadnje tudi mi, ki smo kar naenkrat vsi po vrsti postali strokovnjaki za viruse, epidemije in obsojanje.