Novi svetovni red

Zadnjič sem gledal Janšo. Imel je govor. Televizijskega. Ni kaj – priložnost, da zasije. Nagovoril je nacijo. Pa me je zaskrbelo. Ni zasijal. In nekaterih stvari nisem razumel. Najprej nisem razumel, zakaj se je v tem tako občutljivem trenutku in v tako občutljivem nagovoru naciji spravil nad prejšnjo vlado, ki je menda vse zamočila (zamudila je, le opazovala je dogajanje v severni Italiji, v času šolskih počitnic ni dajala nobenih potrebnih nasvetov, ni imela načrta za epidemijo koronavirusa, ni zrihtala zaščitne opreme ipd.), ki je »zahteve stranke z daleč največjo podporo volivcev več kot tri tedne ignorirala« in ki je za sabo pustila »kaos«. Rekel sem si: Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek, Janševa ministra, zdajle verjetno zardevata od sramu, se posipata s pepelom in mantrata: Mea culpa, mea maxima culpa! Navsezadnje, ko je za vse hudo krivil prejšnjo vlado (»Pričakal nas je kaos«), je bilo tako, kot da bi rekel, da sta za vse kriva tudi Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek – hej, bila sta v prejšnji vladi! Bila sta v vladi, ki je vse zamočila. V vladi, ki je za sabo pustila »kaos«. V vladi, ki je »več kot tri tedne« ignorirala »zahteve stranke z daleč največjo podporo volivcev«.