Virus oblasti

Povečanje pooblastil vojski, četudi zakonsko utemeljeno in omejeno, ni običajen ukrep. V liberalnih demokracijah sta policija in vojska ostro ločeni. Policija se ukvarja s policijskimi nalogami, vojska pa z vojaškimi. Če te sredi javne ceste ustavi vojaška patrulja in povpraša po dokumentih, je v državi nekaj narobe. Ali pa se je ravno zgodil vojaški udar.

Bodimo zelo eksaktni. Vlada se je odločila, da bo v parlamentu poskušala dobiti dvotretjinsko podporo za aktivacijo 37.a člena o obrambi, ki podeljuje izjemna policijska pooblastila vojski pri širšem varovanju državne meje. Glavni razlog za to so slabe varnostne razmere, ki so, kot piše v vladnih gradivih, »posledica zaostrenih zdravstvenih razmer zaradi epidemije«. Vladna obrazložitev tega ukrepa gre takole: ker razglasitev epidemije pred policijo postavlja nove naloge, hkrati pa so policisti kot vsi državljani izpostavljeni tveganju za okužbo, je moč policije vedno bolj šibka. Zato nameščanje novih in nadomeščanje starih policijskih sil ob naši južni meji ni mogoče. Tukaj bi lahko na pomoč priskočili vojaki, ki bi v mešanih in mobilnih patruljah skupaj s policisti nadzirali dogajanje ob meji, da pač stvari ne bodo ušle izpod nadzora. Razlogi za širitev pooblastil vojski naj bi bili predvsem trije: povečano število prehodov meje, potreba po vojaški pomoči in vedno bolj nasilno vedenje migrantov.

Trhli argumenti

Začnimo s številkami. Prvi pogoj za tovrstno vladno argumentacijo je skokovito povečevanje števila migrantov, ki naj bi v teh časih prehajali slovensko-hrvaško mejo. Kaj torej pravijo podatki? Na prvi pogled ima vlada prav. Število prehodov meje se je med letoma 2018 in 2019 povečalo za 73 odstotkov, s številkami to pomeni, da je policija leta 2018 zabeležila 9283 ilegalnih prehodov meje, lani pa 16.605. Trend rasti se je nakazoval tudi v letu 2020. Letos januarja pa je mejo prešlo 614 beguncev, kar je enkrat več kot lansko leto. Enako velja tudi za februar. Marca so se stvari bistveno obrnile. Lani marca je v Slovenijo prišlo 1075 ljudi, po nepopolnih, a uradnih policijskih podatkih pa jih je letos marca prišlo zgolj 613. Trend naraščanja se je ustavil. Razlog je preprost. Tudi migranti vedo, da je v večini evropskih držav razglašena epidemija. Vedo, da je večina evropskih držav zaprla meje in da se vedno težje gibljejo. Ostajajo ujeti, kjerkoli pač so. Policisti jih v zadnjem času najdejo v skupinah ali taborih.

Vladna argumentacija, da so ob meji izbruhnile krizne razmere, ki jih policisti ne zmorejo obvladovati, in da se pričakuje bistveno povečano število prehodov meje, ni prepričljiva. Turčija je recimo te dni begunce na grško-turški meji začela zapirati v taborišča. Enako pa prav zaradi preprečitve širjenja virusa počne tudi Bosna in Hercegovina.

V resnici se je sporni člen zakona o obrambi v Sloveniji enkrat že aktiviral. Ukrep je trajal tri mesece. Pisalo se je leto 2016, bil je to čas vlade Mira Cerarja. Kaj nam kažejo izkušnje skupnih policijsko-vojaških patrulj iz tistega časa?

Epidemije ne bodo premagali vojaki, ki bodo lovili migrante, pač pa vojaki, ki bodo, kot določa zakon o naravnih nesrečah, pomagali medicinskemu osebju.

V prvem mesecu dni povečanih pooblastil je Slovenska vojska samo enkrat uporabila to možnost – šlo je za primer, ko je 13. marca 2016 malo po deveti zvečer mešana policijsko-vojaška patrulja v okolici mejnega prehoda Središče ob Dravi skupaj s policisti začasno omejila gibanje sirskega državljana, ki pa ni bežal ali se upiral. Postopek je vodila policistka, pripadnik Slovenske vojske pa ji je pri tem le pomagal. Podobna dogodka sta se potem ponovila samo še dvakrat.

V končnem poročilu je za vse to obdobje zapisano, da so vojaki med 24. februarjem in 24. majem 2016 v povprečju sodelovali v 72 patruljah na dan, vsak dan pa je v povprečju mejo pregledovalo 118 vojakov. A v vsem tem času, ob vsej tej močni sili, so »pripadniki Slovenske vojske sodelovali s policijo pri izvajanju omejevanja gibanja, s tem, da pooblastil niso neposredno izvajali, ampak so bili prisotni, ko je policija izvajala postopke«. Z drugimi besedami: vojaki so stali ob strani, kjer so skrbeli za lepšo kuliso in boljšo moralo.

Tudi drugi vladni argument o tem, da vojska potrebuje večja pooblastila, saj so policisti sami brez prave moči, torej ni posebno prepričljiv.

Kaj pa tretji argument? Policija se v vladnem gradivu za aktivacijo člena o povečanju pooblastil vojski sklicuje na možnost povečanega nasilja. V zadnjem času naj bi prihajalo celo do »napadov na policiste«. Koliko je bilo teh napadov in kje so se zgodili, v vladnem gradivu ni podrobno pojasnjeno ali zabeleženo. Izkušnje glede ravnanja zaustavljenih ljudi so sicer popolnoma drugačne. V odgovoru na poslansko vprašanje poslancu Levice Mateju Vatovcu je januarja 2020 tedanji notranji minister Boštjan Poklukar zapisal, da pripadniki Slovenske vojske, ki že sodelujejo v mešanih patruljah, lani niso uporabili nobene sile, »niti v okviru silobrana ali skrajne sile«. Podoben odgovor je bil poslan tudi aprila 2019, kjer je minister Poklukar prav tako zatrdil, da v postopkih, pri katerih so bili prisotni pripadniki Slovenske vojske, »primerov aktivnega upiranja tujcev ni bilo, so pa tujci pred izvedbo policijskega postopka v nekaterih primerih pobegnili ali poskušali pobegniti (pasivno upiranje). Pripadniki Slovenske vojske v mešanih policijsko-vojaških patruljah niso še nikoli uporabili sile.«

Tudi tretji vladni argument, da policijske patrulje same s svojimi prisilnimi sredstvi ne zmorejo obvladati nasilnih migrantov, je nesmiseln. Glede na dolgoletne izkušnje z migranti je pravzaprav izmišljen.

Militarizacija

Tako kot ne moremo razumeti gibanja ljudi, ne da bi hkrati razumeli vzroke, zakaj ti ljudje bežijo, ne moremo brez poznavanja političnega ozadja razumeti pravih motivov, zakaj vlada poskuša sredi epidemije povečati vojaška pooblastila. Slovenija ni Španija, ni Italija, ni Kitajska, kjer bi bile zdravstvene razmere takšne, da bi to zahtevale. Pa tudi tam se vojska uporablja bolj kot pomoč civilnemu osebju, ne pa za varovanje meje.

Ker za povečevanje vojaških pooblastil ni varnostnih razlogov, so ti lahko le politični.

Janez Janša je že večkrat obljubil, da bo, če bo prevzel vlado, »meja proti Hrvaški za ilegalne migrante neprodušno zaprta«. Sedaj jo je prevzel in počne le tisto, kar je napovedoval. Janša je v svojem prvem »pomirjajočem« protikoronskem govoru državljanom in državljankam prav tako razkril, »da bo Slovenska vojska v prihodnjih dneh začela popolnjevati svoje enote s prostovoljno rezervo. Vsi, ki obvladate vojaška znanja in veščine in ne delate na nujnih delovnih mestih, vabljeni, da se prostovoljno pridružite skupnim naporom za zagotavljanje splošne varnosti.«

Vseskozi torej počne, kar je obljubil. Konec marca je bil na straneh ministrstva za obrambo objavljen poseben poziv, naj pripadniki rezervne sestave, ki so marca opravili redno usposabljanje in ki bi želeli zaradi epidemije čim prej opraviti vojaško službo, vložijo prošnjo za spremembo termina. Prošnjo lahko vložijo tudi tisti pogodbeni rezervisti, ki rednega letnega usposabljanja še niso opravili, pa ga bodo zdaj, ko začnejo vojaško službo. Usposabljanje bodo opravili torej naknadno, tudi »test ravnanja s puško F2000S«.

Povsem enako je tudi s policijo, vlada se je odločila, da bo zaradi varovanja meje in drugih nalog za daljše obdobje vpoklicala pomožne policiste.

Se nam zaradi epidemije torej obeta militarizacija države? Vrnimo se na začetek. Vlada nedvomno stopnjuje represivne ukrepe, v parlamentu se sprejemata zakona, ki povečujeta pooblastila policije in vojske. Hkrati se povečuje številnost Slovenske vojske. Povečuje se mnoštvo policije. Vse to se dogaja kljub temu, da ti ukrepi z zdravstvenega vidika oblikovanja epidemije niso potrebni. Ni jih zagovarjal noben zdravnik, zagovarjajo jih samo politiki.

Če bomo verjeli zgolj obrambnim ministrom, se bomo po koncu epidemije zbudili v neki drugi državi, v državi avtokracije in tiranije.

Epidemijo lahko omejijo le zdravstveni, ne pa represivni ukrepi. Epidemije ne bodo premagali vojaki, ki bodo lovili migrante, pač pa vojaki, ki bodo, kot določa zakon o naravnih nesrečah, pomagali medicinskemu osebju, recimo v domovih za ostarele ali v bolnišnicah. Epidemije ne bodo oslabili policisti, ki bodo ljudem pisali globe, ker so na sprehodu v napačni občini, pač pa jo bodo premagali policisti, ki bodo pomagali v stanovanja zaprtim prebivalcem, lahko bi jim recimo dostavljali hrano. In epidemije ne bodo premagali politiki, ki prebivalcem grozijo in po nepotrebnem omejujejo človekove pravice, pač pa politiki, katerih ukrepi bodo zbujali zaupanje in občutek varnosti.

V Sloveniji pa se žal dogaja nekaj povsem drugega. Nobenega razloga ni, da policija zaradi epidemije dobi nova pooblastila. Nobenega razloga ni, da vlada na mejo pošlje vojsko. Nobenega razloga ni, da strašijo državljane, kot to počneta minister za obrambo Aleš Hojs in glavni govornik vlade Jelko Kacin, ki na primer pravi, da bi brez ukrepov, tudi teh, ki so sporni, »umrlo veliko število ljudi, bolezen bi se izredno hitro razširila«.

Eden izmed opazovalcev je Kacinov nastop na sredini tiskovni konferenci označil z besedami, da je bila »Kacinova apologija povečanja pooblastil vojski in policiji, kot da bi vodil tiskovno konferenco Orbána ali Lukašenka«.

Naj ponovimo, virusa ne bomo premagali z represivno državo, premagali ga bomo samo z ukrepi, ki jih bo predlagala zdravstvena stroka. Če bomo verjeli zgolj obrambnim ministrom, se bomo po koncu epidemije zbudili v neki drugi državi, v državi avtokracije in tiranije.

Zgodovinar Timothy Snyder v knjigi O tiraniji, ki je izšla po zmagi Donalda Trumpa, opozarja, da je »večina moči avtoritarizma podarjena. V časih, kakršni so naši, posamezniki vnaprej razmišljajo o tem, kaj hoče represivna vlada, nato pa se sami podvržejo, ne da bi to kdo od njih zahteval. Državljan, ki se prilagaja na ta način, kaže oblasti, kaj si lahko dovoli.« In lahko mirno dovoli, da politika zdravstveno krizo izkorišča za povečevanje avtoritarnosti.

Demokracija vedno umira počasi. Velikokrat je njeno pešanje spodbujeno z zunanjim ali notranjim sovražnikom. Ta sovražnik je danes epidemija. Vedeti pa je treba, da se tisti, ki se odrečejo dejstvom, odrečejo tudi svobodi. V resnici je povečevanje moči vojske in policije danes v Sloveniji nepotrebno. Je dokazano odveč. In je zelo nevarno. Ali bodo ukrepi na koncu sprejeti v obliki, kakršno si je na začetku predstavlja vlada, niti ni tako pomembno. Če ne bodo, bo vlada poskušala znova, še enkrat, na malce drugačen način. Kljub temu da v sredo zvečer v parlamentu niso dobili podpore, so njeni cilji jasni. A epidemija ne sme biti izgovor za pot, po kateri je krenila sosednja Madžarska.