Borut Mekina

 |  Politika

Slovenski vohun: Dr. Vladimir Kante

Zgodba dvojnega agenta s tajnim imenom »Lija« se je nadaljevala še desetletja po njegovi smrti, ko je bilo 2. svetovne vojne že zdavnaj konec

Dr. Vladimir Kante

Dr. Vladimir Kante
© arhiv Mladine

V tokratni Mladinini posebni številki Vohuni pišemo tudi o usodi nekaterih slovenskih vohunov, ena izmed skrivnostnejših je zgodba dr. Vladmirja Kanteta, verjetno najpomembnejšega tajnega sodelavca Osvobodilne fronte (OF) v okupirani Ljubljani.

Kante je bil med drugo svetovno vojno uradno namestnik šefa politične policije Lovra Hacina, dejansko pa sodelavec Osvobodilne fronte (OF), ki so ga aktivisti bolje poznali pod tajnim imenom »Lija«. Čeprav je s svojim delom med vojno rešil mnoga življenja in bil verjetno najpomembnejši partizanski obveščevalec, pa ni bil nikoli po vojni nagrajen ali izpostavljen. Informacije o njegovi vlogi so v slovensko javnost začele kapljati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, verjetno zato, ker so mnogi njegovi sodelavci ali tisti, ki so bili povezani z njegovo usodo, še zmeraj živi. Kante je bil namreč ob koncu vojne izdan in dvakrat obešen - prvič so mu prijateljski sodelavci v policiji narezali vrv. Hkrati pa je v tistem času Gestapo vdrl v ljubljansko OF.

Razglas nemškega okupatorja o Kantetovi smrtni obsodbi

Razglas nemškega okupatorja o Kantetovi smrtni obsodbi
© arhiv Mladine

Kantetova zgodba se je tako zlila z vprašanjem izdaje OF in se je nadaljevala v mnogih obračunih po vojni, ki so trajali še desetletja.

Kante je bil ob koncu vojne izdan in dvakrat obešen - prvič so mu namreč prijateljski sodelavci v policiji narezali vrv. 

Po drugi svetovani vojni je nova oblast začela seveda gradila idealno in herojsko sliko NOB. A prav usoda dr. Kanteta z vsemi vzporednimi pripetljaji in »razčiščevanji,« ki so dolga leta nosila oznako zaupno, daje bolj uravnoteženo sliko o ljudeh iz krvi in mesa, ki so delali napake, ko so se znašli v najhujših življenjskih preizkušnjah. Ali kot je glede »izdajstva« zapisala ena od komisij v poročilu leta 1995. »Herojstvo smo občudovali, in kapitulantstvo ter izdajo ostro obsojali. Treba je upoštevati dejstvo, da Ljubljana po štirih letih skoraj ni imela neaktivnih ali nekompromitiranih ljudi. Povsod se je nekaj dogajalo. Tako je bilo samo med vsemi temi možno izbirati potrebne kadre, takšne, ki so jih ocenjevali kot najboljše. Čedalje več pa je bilo med njimi še premalo izkušenih, ki niso mogli biti kos vsem zahtevam časa, nekateri so se ustrašili in se pasivizirali, nekateri niso zdržali muk pri zaslišanjih, nekateri pa so nasedli provokacijam in so se zapletli in – ne tako redki – so zdržali.«

Posebno številko Mladine Vohuni lahko kupite pri vašem najbližjem prodajalcu časopisov ali jo naročite prek naše spletne trgovine na tej povezavi. Dostavimo tudi v karanteno!

Roman Janeza Vipotnika z naslovom Doktor, je bil v osemdesetih prvo uradno priznanje o zgodbi Vladimirja Kanteta. Knjiga je služila tudi kot podlaga za istoimenski film Vojka Duletiča.

Roman Janeza Vipotnika z naslovom Doktor je bil v osemdesetih prvo "uradno" razkritje zgodbe in usode Vladimirja Kanteta. Knjiga je služila tudi kot podlaga za istoimenski film Vojka Duletiča.
© arhiv Mladine

O Vladimirju Kantetu piše tudi Marcel Štefančič, jr. v aktualni številki Mladine (št. 14 2020), in sicer v članku z naslovom Trinajst mesecev v letu, ki v osnovi govori o tem, kako nam je Janez Bermež zamolčal, da je pri Rainerju Wernerju Fassbinderju nastopil v eni izmed najbizarnejših glasbenih točk v zgodovini filma. Bermež je bil namreč prijatelj in sodelavec režiserja Vojka Duletiča, ki je o Vladimirju Kantetu v osemdesetih posnel celovečerni film Doktor, ki je nastal na podlagi istoimenskega romana pisatelja in politika Janeza Vipotnika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.