Injekcija upanja

Koronsko krizo naj bi dokončno odpravilo šele cepivo. Bi moralo biti cepljenje obvezno?

»... dokler ne bo na voljo cepivo,« je eden najpogostejših zaključkov stavkov v zvezi s spremenjenim vsakdanjim življenjem, ki nas čaka zaradi epidemije covid-19. Šele učinkovito cepivo naj bi nam omogočilo brezskrbno vrnitev v prejšnje življenje.

Znanstvene skupine po vsem svetu delajo s polno paro. Glede na poročilo o razvoju cepiv, ki ga je prejšnji teden izdala Svetovna zdravstvena organizacija, je za zdaj v fazi razvoja 76 različnih cepiv, od tega šest že v prvi fazi kliničnih raziskav na ljudeh; pri teh se preverja predvsem varnost. Po optimističnih napovedih bi bilo lahko cepivo na voljo v 12 do 18 mesecih, v zelo omejenih količinah morda že prej. Na zadostne količine za zadovoljitev svetovnih potreb bo treba zelo verjetno počakati še nekoliko dlje.

Ko bo enkrat na voljo dovolj cepiva, bo prišlo na vrsto vprašanje, kako je z obveznostjo cepljenja. Se bomo lahko vsak zase odločili, ali se bomo cepili? Ali pa bomo v imenu kolektivne zaščite ranljivih skupin prebivalstva to dolžni storiti, kot smo denimo zdaj dolžni ostajati znotraj meja domače občine?

Lahko bi bilo obvezno ...

V Sloveniji velja splošna obveznost cepljenja otrok proti devetim nalezljivim boleznim – proti hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. S cepljenjem vsakokratne generacije otrok zagotavljamo ustrezno precepljenost celotnega prebivalstva in s tem kolektivno zaščito tudi za tiste, ki iz različnih razlogov ne smejo biti cepljeni.

Zakon o nalezljivih boleznih pa določa tudi obveznost cepljenja proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim, »če obstajajo določeni epidemiološki razlogi«. To denimo pomeni, da je cepljenje proti nekaterim boleznim obvezno za nekatere poklice ali za potovanje v nekatere države.

Načeloma bi torej Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki je v Sloveniji odgovoren za pripravo cepilnih načrtov, lahko določil splošno obveznost cepljenja proti covid-19, saj v tem trenutku za to obstajajo zelo dobri epidemiološki razlogi. A strokovnjaki za nalezljive bolezni na NIJZ so zadržani. »Za nobeno na novo uvedeno cepljenje v zadnjih letih ni bila predpisana obveznost cepljenja. Izhajajoč iz omenjenega dejstva, je majhna verjetnost, da bi dosegli družbeni konsenz o uvedbi obveznega cepljenja, posebno, če bi bilo s cepivom razmeroma malo izkušenj.« Odnos slovenskega prebivalstva do cepljenja, ki ni obvezno, pa je praviloma precej mlačen. Proti klopnemu meningoencefalitisu je denimo cepljenih le 12 odstotkov prebivalstva, proti sezonski gripi se cepi manj kot pet odstotkov ljudi. Za cepljenje proti pnevmokoknim okužbam in virusu HPV, ki lahko povzroča raka, je precepljenost otrok le približno 60-odstotna, čeprav je cepljenje brezplačno.

Odnos slovenskega prebivalstva do cepljenja, ki ni obvezno, je praviloma precej mlačen. Proti sezonski gripi se cepi manj kot pet odstotkov ljudi, proti klopnemu meningoencefalitisu je cepljenih 12 odstotkov ljudi.

V raziskavi NIJZ o odnosu do cepljenja, katere izsledke so objavili leta 2018, se je pokazalo, da bi se, če bi odpravili obvezno cepljenje, stopnja precepljenosti hitro zmanjšala pod mejo kolektivne imunosti. »O tem, da bi otroke cepile, tudi če cepljenje ne bi bilo obvezno, je poročalo le 56 odstotkov mater.« Ne gre pozabiti, da je bil konec februarja letos, ko se nam je že bližala epidemija, v parlamentarni postopek s podpisi pet tisoč volivcev vložen predlog sprememb zakona o nalezljivih boleznih, ki odpravlja obveznost cepljenja. Pa tudi trenutno vladajoča stranka SDS je v preteklosti kazala naklonjenost proticepilskim gibanjem.

Verjetno ne bo obvezno ...

Načeloma bi bilo smiselno pričakovati, da bo vzgib za cepljenje proti covid-19 dovolj močan, da kakršnakoli obveza niti ne bi bila potrebna. Hkrati je smiselno pričakovati, da bodo razvoj cepiva in cepilne kampanje spremljale številne lažne novice o nevarnosti cepljenja, ki bodo velik del ljudi napeljevale k previdnosti in zanašanju na zadostno precepljenost drugih. »Kolikor poznam Slovence, bodo hitro našli tisoč razlogov, zakaj se ne bodo cepili,« je denimo v intervjuju konec marca dejala predstojnica Infekcijske klinike dr. Tatjana Lejko Zupanc.

Ko smo jo prejšnji teden povprašali za mnenje glede obveznosti cepljenja, je odgovorila, da sodobne demokratične družbe ne odobravajo obveznega cepljenja, so pa dovolj prosvetljene, da se cepljenje v njih močno priporoča, propagira in tudi izvaja. A hkrati dodala: »Mi smo od take moderne prosvetljene družbe, kar se cepljenja tiče, oddaljeni nekaj svetlobnih let.« Opozarja pa, da je za zdaj na voljo še premalo podatkov o učinkovitosti in varnosti morebitnega cepiva. »Cepljenje bi priporočala kot obvezno predvsem za rizične skupine in za zdravstvene delavce ter zaposlene v DSO. Poudarjam pa, da mora biti cepivo predvsem varno, sicer ne more biti obvezno.«

Podoben odgovor smo dobili od vodilne slovenske virologinje dr. Tatjane Avšič Županc. »Dokler ne bo jasnih podatkov o varnosti, predvsem pa o učinkovitosti cepiva za vse vrste populacij, se ne morem zavzemati za obveznost cepljenja.«

Vodja vladne svetovalne skupine za epidemijo, infektologinja dr. Bojana Beović, dvomi, da je pri nas novo cepivo mogoče uvesti kot obvezno. »S stališča preprečevanja covid-19 pa bi bilo vsekakor potrebno, da se zagotovi čim večji delež cepljenih za tako imenovano kolektivno imunost.« Odločitev o obveznosti bi po njenih besedah morala biti parlamentarna. »Ne gre samo za to, kaj je nujno z zdravstvenega stališča, ampak tudi za to, kaj je v družbi sprejemljivo.«

Epidemiologinja dr. Alenka Kraigher, nekdanja dolgoletna predstojnica Centra za nalezljive bolezni NIJZ, pri tem opozarja, da je ustavno sodišče enkrat že presojalo o dopustnosti obveznega cepljenja. V odločbi iz leta 2004 je zapisalo, da »koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Zato obvezno cepljenje, kot ga določa zakon o nalezljivih boleznih, ni prekomeren ukrep.«

Po njenih besedah v tem trenutku še ne vemo, ali bo morebitno odobreno cepivo zagotavljalo takšno raven zaščite, da lahko z dovolj velikim deležem precepljenih računamo na kolektivno imunost prebivalstva. »Če bi lahko ob uvedbi obveznega cepljenja pričakovali vzpostavitev ustrezne ravni kolektivne zaščite, bi lahko podprla obveznost cepljenja.«

Vendar pri tem tudi sama opozarja na vidike varnosti.

Letos jeseni, ko nam cepivo proti covid-19 še ne bo na voljo, bi bilo verjetno smiselno, če bi se ljudje množično odločali vsaj za cepljenje proti sezonski gripi.

Katerokoli odobreno cepivo bo sicer moralo ustrezati strogim merilom varnosti, a manj pogosti, pa vendar pomembni neželeni učinki so lahko razvidni šele po tem, ko je cepljenih že veliko ljudi. To se je denimo zgodilo pri cepivu proti pandemski gripi leta 2009. Na Finskem, Švedskem in na Islandiji so v mesecih po množičnem cepljenju opazili povečanje primerov narkolepsije med mladimi z genetskimi predispozicijami za pojavitev te nevrološke motnje spanja. Kasnejše raziskave so povezavo med cepljenjem proti pandemski gripi in narkolepsijo ugotovile tudi v Nemčiji, ne pa denimo v ZDA. V Sloveniji povečanja nismo zaznali, čeprav je bilo na voljo isto cepivo kot v Skandinaviji. Strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije so v mnenju leta 2011 zapisali, da je k povečani pojavnosti narkolepsije v zgolj nekaterih državah verjetno prispeval še neki dodaten, neznan dejavnik.

Seštevek osebnih interesov

Že na teoretični ravni je odločitev za obvezno cepljenje proti novemu koronavirusu ali proti takšnemu cepljenju precej zapletena. Dodatna težava bi se verjetno pojavila pri praktični izvedbi, saj bi bila nadzor nad izvajanjem cepljenja in morebitno kaznovanje neposlušnih zaradi množičnosti zelo otežena.

Po mnenju imunologa dr. Alojza Ihana cepljenje ne bi smelo biti obvezno. »Cepljenje je medicinski poseg, in kot pri vseh medicinskih posegih zanj velja pravica odločanja tistega, ki se mu poseg opravi. Polnoletni človek vedno sam odloči o svojem cepljenju, in težko si je predstavljati razloge, da bi to spremenili.«

Na naš ugovor, da ustavno sodišče za zaščito skupnosti dopušča obvezno cepljenje in da smo za zajezitev epidemije koronavirusa že sprejeli številne posege v svojo svobodo, ki so se nam prej zdeli veliko bolj nepredstavljivi od obveznega cepljenja, pa odgovarja, da bi za kolektivno imunost zadoščala okoli 70-odstotna stopnja precepljenosti. »Če bi bilo cepivo učinkovito in varno, bi lahko zadostno precepljenost dosegli z interesom ljudi in epidemiološkim pogojevanjem.« Cepljenje bi tako lahko bilo pogoj za opravljanje nekaterih poklicev, za udeležbo pri pouku v šolah, za obiske v bolnišnicah in domovih starejših itd. Zelo verjetno bo cepljenje tudi pogoj za potovanje v nekatere tuje države. »Večja težava so dvomi glede učinkovitosti in varnosti, vse drugo bi bil minoren problem,« je prepričan Ihan.

Letos jeseni, ko nam cepivo proti covid-19 še ne bo na voljo, pa bi bilo verjetno smiselno, če bi se ljudje množično odločali vsaj za cepljenje proti sezonski gripi. Če se nam obeta nov val kroženja novega koronavirusa, bi bilo zelo priporočljivo, da bolniških postelj hkrati ne bi zasedali tudi bolniki z gripo in da simptomov covid-19 po nepotrebnem ne bi zamenjevali z gripo. Sočasnost izbruha s sezonsko gripo je pomembno vplivala na pozno prepoznan izbruh v severni Italiji, kar se je slabo končalo. Država bi morala cepljenje proti gripi letos vsem ponuditi brezplačno.