Konec svobode

Vrnimo se najprej malce v zgodovino, ne preveč nazaj, v pomlad leta 1988, ko je vojaško sodišče tedanje Jugoslovanske ljudske armade zaprlo štiri mlade Slovence, tri civiliste (dva urednika Mladine in enega sodelavca Mladine) in enega vojaka, ker naj bi pridobili in razširili tajen vojaški dokument, ki je vseboval navodila, kako naj se vojaške enote pripravijo na nemire civilistov. Tega so preiskovalci odkrili v prostorih podjetja takratnega komentatorja Mladine in v tedanjih prostorih uredništva Mladine na Resljevi ulici v Ljubljani. Sledil je spontan politični odpor, nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic, na Roški ulici v Ljubljani, kjer je stala stavba, v kateri je bilo vojaško sodišče, pa so v času sojenja potekale demonstracije. Vsak dan se je pred stavbo zbrala mirna množica ljudi. Nihče jih ni zares oviral. Policisti so ravnali korektno, protestnikov praviloma niso preganjali, sistematično popisovali in tudi kazni za te ali one prekrške niso pisali, le promet so usmerjali. Svobode zborovanja in drugega javnega zbiranja, ki je bila zapisana že v jugoslovanski socialistični ustavi iz leta 1972, niso omejevali. Kar je sledilo, je znano. Demokratizacija družbe in nastanek pluralistične Slovenije.