Jure Trampuš

20. 5. 2020  |  Politika

O poslanski prestopih

Če lahko politična stranka spremeni svoj politični kurz, lahko tudi poslanec izbere svojo novo politično družino 

Jani Möderndorfer je zamenjal že več strank ...

Jani Möderndorfer je zamenjal že več strank ...
© Borut Krajnc

Te dni, ko SMC izgublja poslance v svoji poslanski skupini (za zdaj sta odšla dva: Jani Möderndorfer je prestopil k LMŠ, Gregor Židan pa k SD, morebiti jima bo sledil še kakšen), se pojavljajo komentarji, da so prestopi poslancev nekaj nezaslišanega. Pravzaprav izdaja politične stranke, skupnega političnega programa, zaradi katerega so bili poslanci sploh izvoljeni v parlament.

Poslanski prestopi naj bi bili skratka »precej zavržno dejanje«, ponudbe za prehode pa naj bi presegle »vse meje dobrega okusa«.

Morda res, a ocena je odvisna od perspektive. Kaj pa, če je zavrženo dejanje sprememba političnega kurza, po katerih pljuje neka stranka? Kaj pa, če se meje dobrega okusa prestopi v trenutku, ko neka politična stranka pozabi na politične obljube?

V resnici prestopi med poslanskimi skupinami niso nič novega. Poleg omenjenih dveh, so se v tem mandatu zgodili še trije. Nekdanji poslanec Levice Franc Trček, se je raje odločil za SD, nekdanja poslanka SNS Lidija Ivanuša je raje postala članica poslanske skupine SDS in nekdanji predsednik državnega zbora in ustanovitelj SMC-ja Milan Brglez je iz svoje stranke po volitvah užaljeno prestopil k SD, ta pa ga je potem uvrstila na volilno listo za evropske volitve in je kot izvoljeni evropski poslanec odšel v Bruselj.

Kaj pa, če je zavrženo dejanje sprememba političnega kurza, po katerih pljuje neka stranka? Kaj pa, če se meje dobrega okusa prestopi v trenutku, ko neka politična stranka pozabi na politične obljube?

V zgodovini slovenskega parlamentarizma je bilo takšnih prestopov še mnogo. Še najbolj znan je tisti iz leta 1997. Takrat je poslanec SKD Ciril Pucko omogočil nastanek vlade Janeza Drnovška, do konca vlade pa je bil samostojni poslanec. Kasneje je kandidiral na listi nekdanje LDS. Zaradi njegove odločitve se je tovrstnih političnim prehodom prijela žaljiva oznaka, da gre za »pucizme«. No, žaljivi pomen je ta beseda izgubila tri leta kasneje, ko sta Eda Okretič Salmič in Polonca Dobrajc omogočili izvolitev kratkotrajne vlade Andreja Bajuka, zaradi potrjevanje Bajuka za mandatarja pa sta tudi izstopili iz poslanskih skupin in postali samostojni poslanki.

Ko je poslanec izvoljen v parlament, tako nas uči ustava, postane predstavnik vsega ljudstva. In ni vezan na kakršnakoli navodila. Kar je logično. V demokratični državi so poslanci odgovorni vsem volivcem in nobenemu drugemu. Volivci poslancu podelijo poslanski mandat, to ne stori politična stranka. A hkrati poslanci niso predstavniki le svojih volivce, pač pa so zastopniki ljudstva kot celote, torej ne stranke, ne volilne enote, ne teh, ne onih. Poslanci so svobodni pri razumevanju in izražanju volje ljudstva.

Zato je vsa debata o tem, ali se bo zaradi političnih prestop v naslednjih dneh res zatresla tretja Janševa vlada in ali prihaja nova izdaja volje volivcev (ki naj bi bila enkrat že poteptana, potem pa zaradi političnega amaterizma Marjana Šarca znova rešena) povsem odveč. Politična izdaja niso poslanski prestopi v zakonodajni veji oblasti. Politična moč je v Slovenijo v največji meri skoncentrirana v izvršilni veji oblasti, v vladi. In če že kdo izdaja te ali one volivce, so to predstavniki vlade, ki Slovenijo vodijo na način, ki večini volivcem ni všeč.

Politika se ne dela samo v poslanskih klopeh, v pisarnah političnih strank, v vladnih palači. Prava, vsebinska politika vedno nastaja med ljudstvom. In če ljudstva oblast ne želi slišati, če ga ignorira, podcenjuje, žali, se lahko zgodi, da na oblastniški tron stopi kdo drug.

Tako deluje demokracija. Deluje tudi s peticijami, deluje s političnimi pritiski, deluje z uličnimi protesti, deluje s angažirano umetnostjo, deluje tudi na kolesih.

Politika se ne dela samo v poslanskih klopeh, v pisarnah političnih strank, v vladnih palači. Prava, vsebinska politika vedno nastaja med ljudstvom. In če ljudstva oblast ne želi slišati, če ga ignorira, podcenjuje, žali, se lahko zgodi, da na oblastniški tron stopi kdo drug.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.