Jure Trampuš

29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Politika

Prava umetnost

Ali naj politika presoja, kdo je dober in kdo slab umetnik?

Evropska poslanka in poznavalka prave umetnosti Romana Tomc

Evropska poslanka in poznavalka prave umetnosti Romana Tomc
© EP

Romana Tomc, evropska poslanka iz SDS, se je v času, ko je kandidirala za predsednico Slovenije (na volitvah jo je leta 2017 podprlo 13,7 odstotka volivcev), prikazovala za modro, umirjeno in spravno političarko. Nasprotje tistega, kar je njen šef, predsednik SDS Janez Janša.

V resnici je šlo za dobro premišljen javni nastop. Nič več. Romana Tomc se v ničemer ne oddaljuje od politike, ki jo zagovarja njena stranka. Zadnji dokaz tega je zapis v njenem spletnem dnevniku, v katerem je razpredala o pomenu slovenske kulture in o finančni podpori slovenskim kulturnikom. Med drugim je zapisala, da slovenska država prevečkrat podpira »kulturnike, ki so žalitev za slovensko kulturo, umetnike, ki to niso, in ustvarjalce, ki mislijo, da mora država financirati vsako njihovo izražanje, čeprav prav nikogar ne zanima. Žal gre to pogosto na škodo tistih, ki bi resnično zaslužili podporo in priznanja za njihov prispevek k slovenski kulturi.«

Kdo so kulturni ustvarjalci, ki naj bi žalili slovensko kulturo in vso Slovenijo, Romana Tomc ni zapisala. A ni težko ugotoviti, v katero smer piha veter. Ko sta bili leta 2018 z nagrado Prešernovega sklada nagrajeni umetnici Maja Smrekar in Simona Semenič, je Janša tvitnil, njegovo misel pa je povzelo podzemlje, da se izrojena levica norčuje iz državljanov Slovenije. Objavil je fotografiji umetnic in dodal, da se iz žepov ljudi »bogato plačuje kreature, ki skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod Stali in obstali. Dovolj je tega, DOL S PARAZITI!«

O kulturnih parazitih in izrojeni umetnosti (entartete kunst) so sicer veliko pisali nacisti, ko so želeli obračunati z modernizmom, avantgardo in vsem tistim, kar se ni skladalo z njihovim pogledom na umetnost.

Razmišljanje o pravih in nepravih umetnikih je Romana Tomc nadaljevala takole: »Pri tem je treba imeti pred očmi, koliko ljudem je ta kultura namenjena. Vsem ali le nekaj deset zanesenjakom, ki jim je všeč kakšna posebna zvrst kulture, ki je nihče drug ne razume. Predvsem pa je treba ločiti zrna od plev in preprečiti, da se kot kulturni ambasadorji Slovenije podpirajo tisti, ki se iz slovenske kulture delajo norca in jo žalijo.«

Romana Tomc hodi – morda nezavedno, težko je verjeti, da je o tem, kar je zapisala, resnično premislila – po zelo spolzkem terenu. Politika ne sme biti tista, ki bo ocenjevala, kakšna je prava umetnost in kakšna ni. Ali kot bi dejal pisatelj Vinko Möderndorfer: »Kadar si začne oblast lastiti pravico, da razsoja, kaj je prava umetnost in kaj ne, je to nevaren in prepoznaven znak totalitarizma. Ukinjanje umetniške svobode pomeni ukinjanje svobode tudi v življenju.«

Slovenija je majhna. Ima majhen trg. Trditev, da je dobra umetnost samo tista, ki lahko preživi na trgu, kaže na popolno nerazumevanje pomena umetnosti. Primerjati vrhunsko literaturo, ki se v Sloveniji tiska v nekaj sto izvodih, s početjem Modrijanov, ki jih kot dober primer kulture omenja Romana Tomc, pa je popoln nesmisel.

Niti to, da je Janez Janša leposlovni prvenec Noriško kraljestvo izdal v kar dveh različicah, knjigo pa so prevedli v angleščino, ne dokazuje, da je njegovo delo res vrhunska umetniška stvaritev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.