STA

1. 6. 2020  |  Politika  |  Intervju

»Oblast nove države ni kazala interesa, da bi branila obstoj slovenske skupnosti«

Že med 1. svetovno vojno se je nacionalizem v Trstu radikaliziral, po požigu Narodnega doma pa je bil postavljen pod vprašaj sam obstoj slovenske skupnosti, je ocenil italijanski zgodovinar Raoul Pupo. Dogodek gre razumeti tudi kot točko obrata v povojni zgodovini.

Požgani narodni dom v Trstu junija leta 1920

Požgani narodni dom v Trstu julija leta 1920
© arhiv Mladine

Raoul Pupo je zgodovinar, ki predava na Univerzi v Trstu ter član mešane slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki je pred leti pripravila poročilo o odnosih med narodoma od konca 19. stoletja do obdobja po 2. svetovni vojni.

Avstro-ogrski Trst je slovel kot svetovljansko in multikulturno mesto, in vendar je že neposredno po koncu prve svetovne vojne prišlo do požiga Narodnega doma. Kako se je kaj takega lahko zgodilo?

Svetovljanstvo in multikulturnost sta predstavljali dediščino predhodnega obdobja zgodovine mesta, tistega pred-nacionalnega, v katerem so se kolektivne zavesti oblikovale na podlagi drugačnih parametrov (vera, zvestoba ustanovam itd.), in ne na podlagi izvora posameznika ali njegovega maternega jezika. Se je pa v drugi polovici 19. stoletja tudi v Trstu sprožil proces vzporedne konkurenčne nacionalizacije jezikovnih skupin, ki je bil značilen za Habsburško cesarstvo. Nova "religija očetnjave" je uničila duh strpnosti, ki je bil pred tem temelj za izgradnjo sobivanja v pred-nacionalni dobi. Narodnostna gibanja so imela zelo različne vire navdiha, saj je italijansko narodnostno gibanje posnemalo francoski model voluntaristične nacije, medtem ko je slovensko narodnostno gibanje posnemalo nemški etnicistični koncept. Obema je bila skupna volja po izključni oblasti nad teritorijem, ki jo je treba doseči z vsakršnim sredstvom.

Velika vojna je še dodatno radikalizirala nacionalizem. Iz tega vojaškega spopada je izšel nauk, da je mogoče uporabiti nasilje kot zmagovito orodje političnega boja, vojaška okupacija pa je italijanskemu nacionalizmu dala na razpolago naklonjenost državnih ustanov do tistih oseb, ki so nasprotovale domnevno najhujšim sovražnikom italijanske stvari - boljševikom in Slovanom. V tistih letih fašisti niso bili edini, ki so se posluževali nasilja, vendar so to storili na učinkovitejši način kot ostali ter ob zaščiti ustanov.

Po požigu Narodnega doma so v Trstu gorele še druge slovenske stavbe. Kako je to vplivalo na slovensko skupnost v mestu?

Materialna škoda je bila precejšnja, toda poglavitna škoda je bila politična in psihološka. Po požigu Narodnega doma je postalo jasno, da je sen slovenskih domoljubov, da bi lahko v Trstu odigrali odločilno vlogo, izpuhtel. Pa ne le to, tudi sam obstoj slovenske skupnosti je bil radikalno postavljen pod vprašaj, pri čemer oblast nove države ni kazala velikega interesa po tem, da bi ga ubranila. Kmalu zatem je taista država, ki je postala fašistična tako kot požigalci Narodnega doma, postala glavni akter načrtov za raznarodovanje.

Kako na splošno ocenjujete slovensko-italijanske odnose v Trstu v letih neposredno po koncu prve svetovne vojne?

Vedno je treba razlikovati med namerami političnih vodij in cilji odgovornih za javno stvar na eni strani ter na drugi strani obnašanjem navadnih ljudi z mnogoterimi vezmi ne glede na nacionalno pripadnost. Na splošno je bilo prisotno vzdušje izredno močne narodne polarizacije in obračunavanja zaradi sporov, ki so bremenili že zadnja desetletja habsburške uprave. Škvadristov je bilo malo, niti 200; v napadu na Narodni dom pa je sodelovala le peščica vročih glav, a se je ob ognjenih zubljih tja zgrnila ogromna množica. Veliko jih je prišlo gledat prizor, kot se vedno zgodi ob nesrečah, pa vendar so se mnogi od prisotnih, četudi niso bili fašisti - ali vsaj ne še - veselili, pa še kako!

Kako si razlagate dejstvo, da nikoli ni prišlo do sodnega epiloga za požig Narodnega doma?

Zato, ker to ni ustrezalo fašistom niti državnim institucijam, ki so jih takrat že krile. Ni bilo dobro raziskovati podrobnosti, ki bi morda utegnile postaviti pod vprašaj uradno rekonstrukcijo dogodkov, ki jo je podal civilni komisar Mosconi. Nad celotnim dogajanjem so se ohranile tako znatne senčne plati, da ostajajo še danes nejasnosti: kdo je na Velikem trgu zabodel dve osebi, od katerih je ena nato umrla? Kdo je odvrgel bombo ali bombe? Kdo je streljal? Kdove ...

Velika vojna je še dodatno radikalizirala nacionalizem. Iz tega vojaškega spopada je izšel nauk, da je mogoče uporabiti nasilje kot zmagovito orodje političnega boja, vojaška okupacija pa je italijanskemu nacionalizmu dala na razpolago naklonjenost državnih ustanov do tistih oseb, ki so nasprotovale domnevno najhujšim sovražnikom italijanske stvari - boljševikom in Slovanom. V tistih letih fašisti niso bili edini, ki so se posluževali nasilja, vendar so to storili na učinkovitejši način kot ostali ter ob zaščiti ustanov.

Kaj lahko poveste o vlogi Francesca Giunte pri požigu Narodnega doma?

Giunto je v Trst poslal Mussolini, da bi oživil tržaški "fascio", ki ga je v tistem obdobju povsem zasenčil kulturni, umetniški in politični fenomen, ki je zrasel okoli idej pesnika Gabrieleja D'Annunzia. Da bi mu pri tem uspelo, je Giunta šel po poti oboroženega škvadrizma. Dogodki v Splitu v mesecu juliju so predstavljali veliko priložnost za prvi preizkus, česa so bili zmožni, in Giunta priložnosti ni izpustil iz rok.

Je po vašem mogoče potegniti vzporednice med požigom Narodnega doma in pogajanji, ki so istega leta privedla do podpisa rapalske pogodbe?

Ta teza je bila večkrat izrečena, a zanjo ni potrditev. Do tedaj je D'Annunzio v Italiji že izgubil svoj čar, dalmatinska stvar je zanimala le redke, jadransko vprašanje pa je bila nadloga, ki jo je bilo treba rešiti, in Italija je imela možnost, da to naredi v najboljših pogojih, saj je bila Jugoslavija na mednarodni ravni osamljena. Spričo sporazuma je bil Mussolini izredno previden in ko je D'Annunzio nekaj mesecev zatem prosil za pomoč Giunto, je Mussolini slednjemu to prepovedal: D'Annunzio je moral iziti kot poraženec in se vrniti v ozadje.

Kako italijansko zgodovinopisje danes gleda na požig Narodnega doma?

Požig Narodnega doma je bil točka obrata v povojnem obdobju, ki stoji na razpotju med različnima zgodovinama. Za italijanske nacionaliste je pomenil zaključek nekega cikla, ki se je začel maja 1915 s požigom za iredentizem simbolnih mest: sedeža časnika Il Piccolo, sedeža Lega nazionale in sedeža Ginnastica triestina. Za Slovence in Hrvate v Julijski krajini je bil to začetek dolgih let zatiranja in preganjanja. Za vse demokrate je bil trenutek, ko je fašizem, tudi zahvaljujoč spregi z državnimi institucijami, postal novi protagonist političnega življenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.