Odpisani z dekretom

Spoštovana ga. Nadja Džanković Cirar.

Po branju vašega pisma (Mladina št. 22, str. 4), v katerem odgovarjate na navedbe v članku ’Odpisani z dekretom’ (Mladina št. 20, str. 34) so se mi na osnovi primerjave navedb v vašem pismu z mojim laičnim razumevanjem dogajanja v zvezi z domovi za ostarele med COVID-19 epidemijo porodila določena vprašanja. ’Dogajanje’ v domovih za ostarele je že od samega začetka epidemije močno vplivalo na strategije ukrepanja posameznih držav pred širjenjem okužbe s COVID-19 (z dolgoročnimi družbenimi ter ekonomskimi posledicami), pri čemer Slovenija ni (bila) nobena izjema.

Podobe tragičnega dogajanja ter število preminulih oseb v italijanskih domovih za ostarele iz pred-epidemiološkega obdobja so namreč odločilno vplivale na začetno slovensko javno mnenje o resnosti (oz. smrtonosnosti) novega Korona virusa. Tudi po ’razmahu’ epidemije na naših tleh je imelo na oblikovanje javnega mnenja največji vpliv dogajanje v domovih za ostarele - tokrat v slovenskih domovih za ostarele. Praktično so bili vsi zabeleženi primeri umrlih zaradi COVID-19 (do trenutka, ko je vlada RS na novinarskih konferencah prenehala z objavljanjem podatkov o preminulih zaradi COVID-19) varovanci domov za starostnike. Že po prvih žrtvah zaradi COVID-19 se je celotna slovenska javnost strinjala, da so edina slovenska žarišča epidemije domovi za ostarele ter da je potrebno nemudoma uvesti ukrepe za preprečitev širjenja virusa COVID-19 znotraj domov za ostarele in zagotoviti optimalno zdravstveno nego že obolelih s COVID-19. Razmere v slovenskih domovih za starostnike so bile celo tako nevzdržne (na kar so vlado RS opozarjala tudi vodstva domov za ostarele), da je ’Zbornica zdravstvene in babiške nege’ javno pozivala celo osebe brez zdravniške ali zdravstvene izobrazbe za prostovoljno delo v domovih za ostarele. Celotna slovenska javnost se je strinjala, da je potrebno zaščititi pred COVID-19 vsakega posameznika, vključno osebe, ki se jim je zaradi siceršnjega zdravstvenega stanja življenje iztekalo (svetost vsakega dne vsakega posamezika), v luči česar je bila relativizacija števila preminulih starostnikov zaradi COVID-19 glede na siceršnjo umrljivost starostnikov (cca. 5.300 letno) etično nedopustna.

Na osnovi podatkov o dnevnem in skupnem številu preminulih zaradi COVID-19 je vlada RS oblikovala zaščitne ukrepe, javnost pa jih sprejemala kot smiselne. Brez upoštevanja števila preminulih oskrbovancev domov za ostarele bi bile številke bistveno nižje (in s tem znižana tudi smrtonosnost COVID-19), zaradi česar bi javnost bolj kritično presojala/sprejemala ukrepe (bi zahtevala od vlade RS dodatna pojasnila glede sorazmernosti/ciljnosti ukrepov). Moči vpliva strukture preminulih na javnost se je očitno zavedala tudi sama vlada RS, saj tekom večine trajanja epidemije javnosti ni obveščala, koliko od dnevno in skupno preminulih oseb v RS je bilo oskrbovancev domov za ostarele. Podatki z dne 31.5.2020 kažejo, da je bilo 82 izmed 108 preminulih zaradi COVID-19 oskrbovancev domov za ostarele.

Ga. Džanković Cirar, prosim vas za odgovore na sledeča vprašanja glede nekaterih navedb v vašem pismu: 1. Na osnovi česa trdite (in kdaj ste to ugotovili), da 82 umrlih oskrbovancev domov za starejše ni umrlo zaradi COVID-19, ko pa so na uradni strani MZ RS še vedno upoštevani kot umrli zaradi COVID-19? 2. Kako si razlagate letošnje ( jan-april) 20% (oz. cca 400 oseb) povečanje števila preminulih oskrbovancev v domovih za starostnike glede na pretekla leta? 3. Ali imate še kakšen argument (poleg navedbe, da je število (82) preminulih oskrbovancev zaradi COVID-19 v kontekstu letne naravne smrtnosti) za vašo trditev, da domovi za starejše niso bili žarišča epidemije? 4. Glede na vašo trditev, da je 82 preminulih dokaz (ker je njihovo število v kontekstu splošne letne smrtnosti), da so bili ukrepi za zaščito oskrbovancev pred okužbo s COVID-19 učinkoviti, vas sprašujem v katerem primeru (število preminulih oseb oz. % letne smrtnosti) bi jih prepoznali za neučinkovite?