Z gradbenimi projekti proti pokoronski recesiji …

Ali bo hujše posledice povzročila epidemija novega koronavirusa ali ukrepi za njeno zajezitev, je vprašanje, ki si ga zadnje mesece zastavljajo povsod po svetu. Da stojimo na pragu hude recesije ali smo celo že korak v njej, je splošno uveljavljeno prepričanje. In čeprav borzni indeksi po svetu spet kotirajo nenavadno visoko, o prihajajočih težavah v Sloveniji pričajo podatki o porabi elektrike, ki kažejo precejšen upad gospodarske aktivnosti, ter porast evidentirane brezposelnosti. Prav tako je jasno, da je med najbolj prizadetimi panogami turizem in da je zato prav, da se z nekaterimi ukrepi poskrbi za obstoj kakovostnih ponudnikov, ki jim je nenaden in nepričakovan izostanek tujih gostov odnesel praktično vse prihodke; kako uspešni bodo pri tem turistični boni, ki naj bi spodbudili domačo potrošnjo, bo pokazal čas. A podobno kot epidemija ima tudi gospodarska kriza težnjo, da se hitro razširi na vse dele gospodarstva. Zato bodo morali hitrim kriznim ukrepom slediti še drugi, ki bodo potrošnjo spodbujali na daljši rok in imeli najširši možni domet. Velike možnosti za take ukrepe ponuja področje gradbeništva oziroma gradbenih investicij, saj imajo te visok multiplikacijski faktor in obenem lahko pomenijo veliko družbeno dobrobit in celo izboljšajo možnosti za bodočo gospodarsko rast. Politika je do tega spoznanja že prišla in napoveduje projekte ter zakonodajne in druge spremembe, med katerimi pa so žal tudi take, ki jih ne bi pričakovali ali si jih želeli.

Zakaj je prav gradbeništvo zelo primerna panoga, prek katere se lahko spodbudi širša gospodarska rast ali vsaj prepreči hujša kriza? Glavni razlog je v tem, da gradbeništvo pokriva predvsem domače povpraševanje. V nasprotju s številnimi drugimi panogami je gradbeništvo praktično neodvisno od izvoza, ki bo še nekaj časa problematičen zaradi negotovih razmer po vsem svetu. Domače povpraševanje pa nedvomno obstaja. Gre predvsem za pomembne infrastrukturne projekte, na katere čakamo že leta ali desetletja – drugi tir do Kopra, tretja razvojna os, hidroelektrarne, protipoplavne ureditve … Ob teh »starih znancih«, ki imajo tudi marsikatere sporne vidike (na primer trasa tretje osi čez kmetijska zemljišča) ali so v celoti zgrešeni z vidika trajnostnega razvoja, kot na primer gradnja dodatnih pasov na avtocestah, pa bi morali bolj poudariti tudi tiste, ki smo jih doslej zanemarjali in dejansko lahko prinesejo velik trajnostni napredek, to pa so predvsem investicije v železniško infrastrukturo. A dosedanja praksa je slaba: zamisel o boljši železniški povezavi proti Velenju in Koroški je z levo roko odpravljena kot »strokovno neupravičena«, povezava proti letališču Brnik ter drugi tir gorenjske proge vedno znova izpadeta s prednostnega seznama, nekaj sto metrov tivolskega loka, ki bi precej izboljšal razmere v središču Ljubljane, pa ima časovnico megalomanske večletne investicije. Odveč je omenjati nujnost reševanja poteka železnice skozi Ljubljano oziroma mimo nje, v predalih pa ležijo tudi zanimive ideje za reševanje primestnega prometa, na primer s ponovno vzpostavitvijo železniške povezave proti Vrhniki.

A ne gre le za infrastrukturo, na seznamu neuresničenih državnih projektov so tudi različne razvojne investicije, namenjene izobraževanju in znanosti, zdravstvu, kulturi, upravi … Društvo arhitektov Ljubljana je predlani na nekatere opozorilo z razstavo Vizije so: Neizvedeno v Galeriji Kresija v Ljubljani, predstavljeni so bili projekti za novo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK 2), novo sodno palačo, stavbe fakultet in akademij, Potniški center Ljubljana, Center za razvoj znanosti, Prirodoslovni muzej, SNG Drama, skupno upravno središče Republike Slovenije in MOL, stavbo ministrstev pri Bežigrajskem dvoru ter nov ljubljanski zapor v Bizoviku. Slednji bi nadomestil obstoječega na Povšetovi ulici, ki je tako dotrajan, da država plačuje visoke odškodnine zapornikom zaradi slabih bivalnih razmer, obenem pa bi se sprostila dragocena parcela v središču mesta, v neposredni bližini Univerzitetnega kliničnega centra, ki bi tudi sam potreboval nove gradbene investicije. Pomembno pa je predvsem dejstvo, da so za vse naštete investicije projekti že pripravljeni.

Napovedano spodbujanje gradbeništva je torej dobrodošlo, ni pa dobro, da ukrepi bolj kot zmanjšujejo opisane negotovosti, aktivirajo že pripravljene projekte ter razvijajo nove, znižujejo okoljske zahteve ter omejujejo nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, pri sodelovanju v postopkih dovoljevanja gradbenih posegov.

Poleg javnih investicij obstaja tudi domače zasebno povpraševanje. Kaže se v visokih cenah stanovanj, ki so bile pričakovane, saj je bilo v letih po veliki recesiji novogradenj malo. Samo v Ljubljani naj bi po podatkih ljubljanskega stanovanjskega sklada potrebovali okoli štiri tisoč novih stanovanj. Gradnja novih stanovanjskih naselij je torej nujna, povečano investiranje javnih stanovanjskih skladov pa bi lahko gradbenemu sektorju tudi olajšalo pričakovan izpad manjših zasebnih investicij (družinske hiše, prenove, legalizacije in podobno), do katerega bo prišlo, če oziroma ko bo gospodarska kriza povzročila poslabšanje finančnega stanja prebivalstva. Poleg tipičnega modela večstanovanjskih stavb za najem bi bil zanimiv pri nas še neraziskan model stanovanjskih zadrug, pri katerem bi lahko z določenim finančnim vložkom, predvsem pa sistemsko rešitvijo pomagali pri reševanju stanovanjskega problema določenemu delu državljanov, predvsem mladim.

Vse naštete stavbe in infrastrukturni objekti ne bi imeli le enkratnega učinka na rast BDP – čeprav je tudi ta še kako pomemben –, ampak bi po zgraditvi trajno ostali na ozemlju Republike Slovenije, v rabi prebivalcev in slovenskega gospodarstva. Sploh investicije v znanost in izobraževanje lahko pomagajo, da se gospodarstvo dvigne na višjo razvojno raven in začne ustvarjati več dodane vrednosti. Zato so novice, da se bodo aktivnosti za gradnjo NUK 2 nadaljevale, zelo spodbudne.

Poleg neodvisnosti od izvoza je pomembna prednost gradbeništva tudi v razmeroma majhni odvisnosti od uvoza. Vsaj na začetku epidemije je namreč obstajala bojazen, da bodo omejitve prehajanja državnih mej prekinile dobavne verige in zaustavile proizvodne obrate. A v Sloveniji premoremo znanje in gradbeno tehnologijo ter tudi proizvodnjo večine gradbenih materialov. Uvažamo sicer razne bolj specializirane proizvode in tehnološko opremo, vendar za zdaj kaže, da večjih težav pri dobavah iz tujine ni. Tudi do sprva pričakovanega pomanjkanja delovne sile zaradi zaprtih mej ni prišlo. Gradbišča so pravzaprav nemoteno obratovala tudi v času največje zaostritve epidemioloških ukrepov, morda le z nekoliko zmanjšano intenzivnostjo.

A to še ne pomeni, da krize v gradbeništvu ne bo; povsem mogoče je, da nas doleti z nekaj meseci zamika. Gradbene investicije so namreč kompleksni in kapitalsko zahtevni projekti, ki nastajajo z daljšimi procesi dogovarjanja, študijami, načrtovanjem, usklajevanjem in prepričevanjem, vse to dolgo prej, preden je zasajena prva lopata – te dejavnosti pa so bile več tednov omejene zaradi ukrepov fizičnega distanciranja. Predvsem pa investiranje omejuje negotova ekonomska prihodnost. Spomnimo tudi, da je bil gradbeni sektor med najbolj prizadetimi že v času prejšnje gospodarske krize, ko je propad velikih gradbenih podjetij prizadel tudi množico podizvajalcev, vključno z arhitekti in inženirji. Tisti, ki so preživeli, so si nekoliko opomogli šele v zadnjih letih, finančnih rezerv pa nimajo. Zato si ne želimo, da bi se kaj takega ponovilo ob novi krizi.

Napovedano spodbujanje gradbeništva je torej dobrodošlo, ni pa dobro, da ukrepi bolj kot zmanjšujejo opisane negotovosti, aktivirajo že pripravljene projekte ter razvijajo nove, znižujejo okoljske zahteve ter omejujejo nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, pri sodelovanju v postopkih dovoljevanja gradbenih posegov. Tudi poenostavitev upravnih postopkov je upravičena le, kadar gre res za nepotrebne birokratske ovire, ne pa za olajševanje samovoljnih posegov, bližnjic in podobnega nereda, ki jih je naš prostor že tako prepoln. Spomnimo, da je nedavno prenovljena gradbena in prostorska zakonodaja prinesla nekaj sprememb, ki bi lahko na daljši rok pomenile izboljšanje reda v prostoru in manj stihije, a so prav zaradi tega povzročile precej nejevolje. Izboljšave zakonodaje in odprava birokratskih ovir so seveda vedno možne in dobrodošle, a se morajo izvajati z rednimi, z analizami podkrepljenimi postopki, ne pa z interventnimi kriznimi paketi. Podobno velja za predpise za varovanje okolja in narave. Povsem možno je, da so ti postali nekoliko pretirani oziroma neživljenjski – tak vtis ob srečevanju z njimi dobi marsikateri arhitekt oziroma projektant. Zagata je najočitnejša pri energetskih projektih, kjer investicije v trajnostne neogljične vire najbolj zadržujejo prav naravovarstveni predpisi, klasični ogljični pogoni pa med tem delujejo nemoteno. A tudi tu bi morali spremembe uvajati na podlagi dovoljšnega družbenega konsenza ter s premišljenim prostorskim načrtovanjem. Sicer bo ostal vtis, da je politika zdravstveno krizo izkoristila in pod pretvezo hitrega odzivanja na izredne razmere »spravila skozi« problematične projekte, ki jih sicer ne bi mogla.