Peter Petrovčič

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Politika

Nasilje

Kdo provocira?

Policijski strokovni prijemi nad »nevarnima« protestnikoma, Jašo Jenullom in Jašo Mrevljetom Pollakom (zgoraj). In odstranitev s kraja »zločina« (spodaj). 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.

Policijski strokovni prijemi nad »nevarnima« protestnikoma, Jašo Jenullom in Jašo Mrevljetom Pollakom (zgoraj). In odstranitev s kraja »zločina« (spodaj). 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.
© Borut Krajnc

Prejšnji petek se je na protivladnih protestih prvič zgodilo fizično nasilje. Nekaj protestnikov je preskočilo ograjo, sledil je spopad s policijo. So šli protestniki predaleč? Je bil nasilni odgovor policije res logičen? Zakaj je ograja za protestnike simbolna? Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, se moramo vrniti na dan pred mesecem dni, ko je vlada Janeza Janše z ograjami ogradila dostop do državnega zbora in polovico Trga republike in s tem praktično onemogočila, da bi se protestniki zbirali na zgodovinsko tradicionalnem kraju, kjer so nasprotovali odločitvam vlade in parlamenta. »Dovolj je, oditi morajo! Ljudje si zaslužijo pravičnost in svobodo. Za Slovenijo gre!« je pojasnjevala starejša redna udeleženka protestov, ki je v rokah držala sliko Janeza Janše. Na shode pred ljubljansko sodno palačo, kot mnogi drugi, ni hodila več tednov ali mesecev, ampak več let. Šlo je za redne, pogosto tudi zelo množične shode v podporo Janezu Janši v zadevi Patria, ki so se začeli 5. junija 2013, naslednje leto 17. marca so postali tedenski; 145 dni, ki jih je Janša preživel v zaporu, so bili protesti pred sodiščem vsak dan, nadaljevali pa so se vse do leta 2017.

Omenjena protestnica je imela v mislih sodstvo, sodnike, predvsem pa vrhovne sodnike. Tedanji, tako imenovani vztrajniški protesti so imeli dva cilja – oprostilno sodbo za Janšo in destabilizacijo sodstva. In čeprav se protesti niso jemali zelo resno, sta bila oba njihova cilja dosežena. A pomembno je nekaj drugega: oblast, šlo je za vladi Alenke Bratušek in Mira Cerarja, protestov ni skušala preprečevati, kljub temu da je bil vsaj eden izmed protestniških ciljev vsaj vprašljiv, če ne že ustavno sporen.

Na omenjenih protestih, ki se jih je vsak teden, v nekem obdobju tudi vsak dan, udeleževalo nekaj sto, včasih pa tudi več tisoč ljudi, se je sodstva oziroma celotnega pravosodja prijel vzdevek »krivosodje«. Izražena je bila zelo ostra kritika zaposlenih v pravosodju, predvsem pa sodnikov, uporabljene so bile hude besede, tudi žaljive – tako v vzklikih protestnikov in na njihovih transparentih kot tudi v govorih neštetih bolj in manj znanih obrazov, ki so ljudi nagovarjali z improviziranega govorniškega odra. Poleg tega so vsi skupaj zahtevali lustracijo, torej politični obračun s sodstvom. Čistko, po kateri bi sodniške vrste morali zapustiti »nepravi« sodniki, ki so svoje delo opravljali že v prejšnjem, socialističnem političnem sistemu.

Policijski strokovni prijemi nad »nevarnima« protestnikoma, Jašo Jenullom in Jašo Mrevljetom Pollakom (zgoraj). In odstranitev s kraja »zločina« (spodaj). 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.

Policijski strokovni prijemi nad »nevarnima« protestnikoma, Jašo Jenullom in Jašo Mrevljetom Pollakom (zgoraj). In odstranitev s kraja »zločina« (spodaj). 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.
© Borut Krajnc

A policija na teh shodih nikoli ni postavila ograj. Niti pred sodiščem, kaj šele, da bi ogradila ulice okrog sodišča. Policija tam niti ni bila navzoča, sploh pa ne specialne enote. Kadar pa je že bila, je dogajanje spremljala od strani, »posredovala« je zgolj toliko, da je obiskovalcem sodišča in tam zaposlenim omogočila dostop, saj je tudi ta protestniška množica nemalokrat napolnila ulico in prostor pred sodiščem skupaj s stopniščem in blokirala glavni vhod. Nobene ograje. Nobene opreme za izgrede. Nobenega popisovanja protestnikov. Nobenega nadzorovanja napisov na plakatih.

Danes je vse drugače. Čeprav so ljudje na ulicah zaradi istega človeka oziroma tega, kar predstavlja. Danes je Janez Janša predsednik vlade, notranji minister (politično nadrejen policiji) pa je eden njegovih najtesnejših sodelavcev, Aleš Hojs, sicer predsednik alternativnega veteranskega združenja in donedavni direktor strankinega televizijskega kanala Nova24TV. Danes policija z ograjo ne preprečuje le vstopa v državni zbor ali državnega zbora v celoti, pač pa tudi v prav vse okoliške ulice. Danes policija sproža kazenski pregon zoper mirne protestnike z »napačnimi« sporočili na transparentih. Danes policija brutalno obračuna z mirnim protestnikom, ki ne pomeni nobene grožnje, samo zato, ker je preskočil ograjo.

Čez ograjo

Prvi je prejšnji petek ograjo na Trgu republike preskočil eden izmed bolj izpostavljenih protestniških obrazov, gledališki režiser Jaša Jenull. Zakaj je to sploh storil, kaj je hotel pokazati s tem? Preskočiti ograjo, ki je po njegovem prepričanju nepotrebna, saj so protesti mirni in nenasilni, pojasnjuje, se je odločil zaradi obtožb, da protestniki za seboj puščajo smeti v obliki papirnatih letal, ki jih mečejo preko ograje. »Zdelo se mi je pomembno izvesti mirno in nenasilno akcijo pobiranja aviončkov. In niti me ni zelo presenetilo, čeprav bi me moralo, da so policisti takoj skočili name ter me zgrabili in mi po tem, ko sem poskusil iti nazaj čez ograjo, tega niso pustili, me podrli na tla in odvlekli stran.« Kar pa se tiče njegovega prijatelja Jaše Mrevljeta Pollaka, sicer uveljavljenega slikarja, ki je zastopal Slovenijo leta 2015 na 56. likovnem beneškem festivalu in je prav tako (kot drugi) preskočil ograjo, pa Jenull pojasnjuje, »da Mrevlje Pollak ni bil navdušen nad mojo namero, da to storim. Bil je skeptičen do tega. Zato me je presenetilo, da je potem tudi on skočil čez. Bil pa sem mu hvaležen, da se mi je pridružil in mi poskušal pomagati, seveda ne fizično, ampak z gesto solidarnosti.«

Dr. Dragan Petrovec opozarja, da je policija dobila jasno navodilo, katera ravnanja protestnikov je treba preganjati, ne glede na dosedanjo sodno in policijsko prakso.

Jenull še dodaja, da se mu samo dejstvo, da so ga odvlekli s prizorišča, ne zdi tako sporno. Sporno pa se mu zdi tisto, kar se je dogajalo po tem, ko je bil v »oskrbi« policije: »Policiji sem povedal, da ne bom sodeloval z njimi, ker verjamem, da nisem naredil nič narobe, in so me zato pričakovano odstranili s silo. Kar pa se mi zdi res problematično, pa je ravnanje policije kasneje, ko smo že bili odstranjeni s prizorišča. Ko se nisem več ne aktivno in ne pasivno upiral na noben način, si je eden izmed policistov vzel več kot pet minut, da mi je neprestano izvajal pritisk na levo zapestje, čeprav sem ga prosil, da s tem preneha, ker sem miren. Gre za ju-jitsu prijem, ki je namenjen temu, da s pritiskanjem zapestja navzdol odmerjaš stopnjo bolečine, dokler želiš. In kar je pri tem najbolj perverzno, je, da to navzven ni videti boleče, dejansko pa je, še danes čutim močno bolečino v zapestju, pa je od tedaj minilo že več dni. Ker ni šlo za potreben ukrep, ampak za nepotrebno fizično nasilje, bom zoper policijo tudi pravno ukrepal.«

Množični shod pred vrhovnim sodiščem, na katerem so protestniki pozivali k lustraciji – političnemu obračunu s sodniki. Policija ni postavila ograje ali varnostnega koridorja, specialnih enot ni bilo. Dan, ko je bil iz zapora izpuščen Janez Janša. 12. december 2014, Ljubljana.

Množični shod pred vrhovnim sodiščem, na katerem so protestniki pozivali k lustraciji – političnemu obračunu s sodniki. Policija ni postavila ograje ali varnostnega koridorja, specialnih enot ni bilo. Dan, ko je bil iz zapora izpuščen Janez Janša. 12. december 2014, Ljubljana.
© Borut Krajnc

Jaša Mrevlje Pollak je ograjo preskočil v pomoč Jaši Jenullu in bil tudi sam deležen pretirane policijske sile. V zvezi s kasnejšimi odzivi ljudi na policijsko ravnanje, med katerimi so bili številni pozitivni in tudi številni negativni, Mrevlje Pollak poudarja, da so interpretacije »češ da sem iskal pozornost, da je šlo za performativno akcijo in izigravanje statusa žrtve, napačna smer razmišljanja. Sam incident v petek je pokazal, kakšen tip pripravljenosti stoji na drugi strani ograje. Zelo dobro vemo, da do policijskega nasilja pride, ko se policija odzove agresivno, če gre seveda za mirne proteste, kot je bil tudi ta in vsi kolesarski pred njim. Glede tega ni dileme. Ne smemo namreč pozabiti: na eni strani imamo popolnoma oboroženega in zaščitenega specialca in na drugi strani miroljubnega protestnika v srajci in supergah, ki je tam zaradi prepričanja in nestrinjanja z generalno politiko sovraštva.«

Kdo dejansko provocira?

Policija je svoje aktivnosti, ki bi jih lahko opisali zgolj kot taktično izzivanje nasilja pri protestnikih, začela že tedne pred prvim fizičnim nasiljem, do katerega je prišlo 12. maja. Na prvem kolesarskem protestu, 24. aprila letos, so se kolesarji pripeljali do državnega zbora in potem v krogu kolesarili na Trgu republike, enako teden dni kasneje na prvi ponovitvi. Nobenega incidenta ni bilo, samo zvončkljanje kolesarskih zvoncev. Kljub temu, torej brez utemeljenega razloga, je policija teden dni kasneje ogradila ulice okoli državnega zbora ter tudi večji del Trga republike. Na provokacijo s povsem nepotrebno ograjo in obsežnimi zaščitnimi koridorji pred nenasilnimi protestniki so slednji odgovorili z večjo številnostjo in večjo angažiranostjo na prihodnjih protestih.

Dr. Dragan Petrovec, dolgoletni raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, ima glede tega izdelano mnenje: »Postavljanje ograje je stvar taktične presoje policije in tu ni konkretnega ugovora. Je pa res nesporna primerjava med protesti pred sodiščem, ki so potekali pred leti, in današnjimi, skoraj brez izjeme skrajno miroljubnimi. Takratni vladi na misel ni prišlo, bi policisti kakorkoli omejevali protestnike, ki so kričali, da je treba sodnike kastrirati, in naredili živo verigo okrog sodne stavbe, da si je malokateri sodnik upal ven. A tisto takrat naj bi bila utemeljena kritika krivosodja, to danes pa je po besedah bivšega predsednika ustavnega sodišča, dr. Ernesta Petriča, banda, ki bi jo moralo biti sram.« Postavljanje ograj je po zakonu res stvar taktične presoje. A kot se zaveda tudi Petrovec, policija to presojo opravlja različno pod različnimi vladami. Enkrat manj, drugič bolj represivno.

Protivladni protest in transparent, ki ti lahko prinese zaslišanje na policiji zaradi storitve domnevnega kaznivega dejanja grožnje s smrtjo predsedniku vlade. 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.

Protivladni protest in transparent, ki ti lahko prinese zaslišanje na policiji zaradi storitve domnevnega kaznivega dejanja grožnje s smrtjo predsedniku vlade. 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.
© Borut Krajnc

Policija je po postavitvi ograje še naprej stopnjevala pritisk. Sledili so začasni odvzem prostosti, opravljena legitimacija in izdana globa za prekršek Jaši Jenullu zaradi pisanja s kredo po tleh. Ponovno je šlo prej za provokacijo policije kot pa za sorazmerno, humano in zakonito ravnanje represivnega organa. Enako kot v primeru ograje. In enako kot v primeru ograje je sledil tudi odziv protestnikov – vedno več ljudi je s kredo na tleh izražalo svoja prepričanja. Med drugim tudi z velikim napisom »Naša last« na delu Trga republike, ki ga je policija ogradila.

Policija na predlog Janeza Janše preganja ljudi zaradi napisa »Smrt janšizmu«, češ da gre za grožnjo s smrtjo predsedniku vlade, čeprav je tožilstvo že pred mesecem dni presodilo, da ne gre niti za sovražni govor.

In spet je policija naredila še korak naprej. Začela je kazenski pregon vseh, ki so na protestih v rokah nosili transparente z vsebino, ki je v negativni luči omenjala Janeza Janšo. V prvi vrsti tisti z napisom »Smrt janšizmu, svobodo narodu« in celo tisti z »originalnim« sloganom »Smrt fašizmu, svobodo narodu«. Ne samo to: čeprav je tožilstvo pričakovano zavrnilo kazenski pregon posameznikov zaradi nošnje napisa »Smrt janšizmu«, policija nadaljuje nadlegovanje teh ljudi. In sicer zato, ker je to javno zapovedal premier Janez Janša. In to tako, da je zoper vse trenutne (in bodoče posameznike) s takšnim transparentom predlagal kazenski pregon. Trdi, da gre za grožnjo s smrtjo po 135. členu kazenskega zakonika, čeprav je tožilstvo že presodilo, da ne gre niti za kaznivo dejanje sovražnega govora. Na tožilstvu so že pred mesecem dni, 20. maja, namreč jasno presodili, da ne gre za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Ta odločitev, da se zavrne kazenski pregon, ki jo je sprejel pristojni tožilec, javnosti pa sporočila vodja ljubljanskega tožilstva dr. Katarina Bergant, je bila sicer pričakovana: ne nazadnje je tožilstvo že pred petimi leti tako presodilo celo v primeru, ko je teolog in publicist Sebastjan Erlah na Twitterju glede beguncev zapisal, da bi bilo treba »postreliti vse, ki se približajo meji na več kot 500 metrov«.

Popisovanje protestnikov z napisi, ki naj bi bili sovražni do posameznih politikov, je torej provokacija policije, ki je v resnejših demokracijah nekaj nepredstavljivega. In kot tako so jo protestniki tudi razumeli. Teden dni za tem je transparente z omenjenim napisom pred parlamentom v rokah držalo na stotine ljudi.

Pritisk na protestnike, ki ga policija stopnjuje že vse od začetka protestov, ima več kot očitno posledice. In sicer v dveh oblikah, v povečevanju protestniške množice na eni strani, pa tudi v psihofizičnem stanju protestnikov. Pričakovati, da bodo protestniki, ki že tako protestirajo proti avtoritarnosti oblasti, lahko v nedogled stoično prenašali očitno nesorazmerno policijsko represijo, ni realno. Sploh če imajo udeleženci miroljubnih protestov, ki so deležni policijske represije, v glavah vladni in policijski odziv na napad pripadnikov Štajerske varde na policijsko postajo v Slovenski Bistrici. Točneje, neodziv. In vsega tega se politika, ki uporablja policijo kot politično orodje, dobro zaveda.

Današnja oblast in policija omenjeni skok Jaše Jenulla čez ograjo predstavljata kot nasilje. Celo protestniki sami se sprašujejo, ali morda res niso šli ti posamezniki predaleč. Kako je lahko pri nemalo podpornikih protestov sprožilo odpor to dejanje, ne pa dotedanje stopnjevanje policijske represije in tudi fizično nasilje nad protestniki, ki so preskočili ograjo? Ne nazadnje je bilo vsakomur, ki je spremljal dogajanje, lahko jasno, da se je policija namenoma osredotočila na nekatere posameznike. Jaša Jenull je vedno znova tarča policije. In še nekaj: Jenulla in Mrevljeta je policija odpeljala. A za njima je več deset protestnikom dovolila prestopiti ograjo in pobrati papirnata letala. Ima lahko policija dvojna merila? Ima lahko policija koga na piki? In prav to je ena od stvari, ki jo je Jenull želel pokazati: da ima policija različna merila.

Zakaj policija provocira?

Zakaj je policija kar naenkrat postala povzročiteljica napetosti in ne nasprotno, je jasno: gre za (neformalne) usmeritve, ki jih prejemajo od oblasti. »Hierarhija v policiji precej omejuje ravnanje po lastnem preudarku oziroma zdravi pameti: Večina policistov bi se, verjamem, odzivala strpneje. Vendar najbolj izpostavljeni med njimi – skupina, ki varuje parlament –, težko tvega odklonitev ukaza, ki je pogosto nesorazmerno oster. Samo spomnimo se napada oblasti na policista, ki se je fotografiral z enim izmed protestnikov. Ni dvoma, da so dobili tudi jasno navodilo, katera ravnanja protestnikov je treba preganjati, ne glede na dosedanjo sodno in policijsko prakso. To kaže na nedopustno samovoljo vodstva in kaznovani protestniki bi se morali upreti plačevanju kazni,« je odločen Petrovec.

Sociolog ddr. Rudi Rizman pa dodaja, da je povsem razumljivo, da so demonstracije ’moteče’ za vsako, tudi demokratično oblast. A pri demokratični, ki je to tudi v resnici, »ta svojim državljanom omogoča nenasilno uresničevanje te z ustavo zagotovljene pravice. Apolitična policija je ključna za pravno državo, je tista, ki je demokracijo dolžna varovati, v nobenem primeru pa ne sme biti uporabljena z namenom, da državljanom preprečuje nenasilno uporabo ustavnih pravic državljanov. Nenasilno protestiranje v korist družbenih sprememb je namreč tudi izvid o zdravi demokratični družbi. Zato se ni mogoče izogniti občutku, da sedanjo slovensko oblast bolj kot to, da bi bili protesti nasilni in se na ta način diskreditirali, motita v resnici predvsem njihova nenasilnost in civilnost.«

Ddr. Rudi Rizman pojasnjuje, da se ni mogoče izogniti občutku, da sedanjo slovensko oblast bolj kot to, da bi bili protesti nasilni in se na ta način diskreditirali, motita v resnici predvsem njihova nenasilnost in civilnost.

Po Rizmanovem mnenju v globalnem in tudi bližnjem evropskem kontekstu, v katerem smo priča porastu avtokratičnih režimov in voditeljev, »v aktualnih protestih v Sloveniji ni težko prepoznati upanja in državljanske volje, da se zaustavi zdrs Slovenije v politično avtokracijo vzhodnega ali zahodnega tipa. Za taka dejanja ima Slovenija v svoji politični zgodovini nekaj zglednih primerov, na katere je lahko ponosna pred svetom, mednje lahko mirno uvrstimo tudi ta čas odvijajoča se protestna dogajanja.«

Kaj si misliti o državi, ki izvaja nasilje nad svojo mladino? 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.

Kaj si misliti o državi, ki izvaja nasilje nad svojo mladino? 12. junij 2020, Trg republike, Ljubljana.
© Tone Stojko

Oziroma kot pravi Jaša Mrevlje Pollak, se ob teh protestih sicer odpira vprašanje individualizma oziroma individualne akcije: »Moč civilne družbe je ravno v solidarnosti in aktu posameznikov. To je seveda popolnoma skregano s prevladujočim in klasičnim dojemanjem individualizma, sploh v neki turbokapitalistični družbi, kjer vsi stremimo zgolj po tem, da se bo nekaj doseglo vertikalno. Kar se dogaja v sklopu teh protestov, je ravno to, da gre za poskus neke horizontalne organizacije in identifikacije. Mi, kot civilna družba, kot posamezniki znotraj tega s svojimi prepričanji, gestami in reakcijami na nastale situacije, lahko marsikaj spremenimo. Moč civilne družbe je v njeni raznolikosti, a hkrati homogenosti, ko pride do vprašanja osnovnih vrednot. Ničelna toleranca do nasilja bi morala biti ena od teh oziroma je ena od teh.«

Začeli smo v prejšnjem desetletju, končamo pa lahko s prejšnjim stoletjem. Velja se namreč spomniti na pomlad in poletje leta 1988 – Slovenija še ni bila demokratična, ampak socialistična republika, na oblasti pa je bila ena sama stranka. In na proteste, ki so julija, v času sojenja četverici (Janša, Borštner, Tasić in Zavrl), potekali na Roški ulici v Ljubljani. Tudi tedaj je šlo za miren protest z jasnimi in odločnimi stališči, ki so jih izražali protestniki, med njimi je bila celo zahteva po spremembi političnega sistema. A, drugače kot danes, tedanja (nedemokratična) oblast ni uporabila oziroma zlorabila policije, da bi iz rok protestnikov vlekla transparente ali zastave in jim izdajala plačilne naloge. In ne policija ne vojska nista takrat postavili ograje okoli omenjene stavbe, kaj šele grobo obračunavali s protestniki. Med množico demonstrantov in vhodom v vojaško stavbo sta stala dva vojaka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.