Veliko sprave za nič

Nedavno je bila na RTV oddaja Razdvojeni. Šlo je za spopad dveh interpretacij zgodovine. Predpostavka je bila, da se spopadata Zgodovina 1 in Zgodovina 2, kjer Zgodovina 1, izhajajoča iz časa socializma, brani partizane, Zgodovina 2, pa želi spravo, torej brani domobrance.

Pa vendar to ne drži. Spopad v izjemno pomembni oddaji je potekal med Zgodovino 2 in Zgodovino 3. Naj pojasnim. Slovenija je proti koncu dvajsetega stoletja postopoma postajala vse bolj meščanska, individualistična in terciarna družba potrošnikov. Ideal družbe je postal biti bogat, torej kultura kot taka ni mogla sočustvovati s partizanskimi razlastitvami in nasiljem nad premožnimi. Z osamosvojitvijo je odpadla socialna dimenzija partizanov kot borcev za revne proti bogatim. Ostala je apolitična lupina, selektivno izbran korpus partizanskih dosežkov, ki so zreducirani na obrambo nacionalnega interesa z ubranitvijo slovenske samostojnosti, kulture in jezika ter rojstvom herojskega „zgodovinskega naroda“.

Jugoslavija je v tej paradigmi označena za vlak, ki se premika s hitrostjo zadnjega vagona. To je manipulacija, ki se je še v Jugoslaviji pojavljala pod imenom “Kosovo izkorišča Slovenijo”. Selektivno je upoštevana samo ena raven, redistribucija na republiškem nivoju, izpuščena pa je strukturna raven, kjer je Slovenija izkoriščala nerazvite predele skozi zakon vrednosti. To implicitno ustvarja viktimizacijo, iz katere izhaja dihotomija med žrtvijo Slovenijo in krivcem nerazvitimi republikami.

Kot študent zgodovine sem bil priča, kako je na predavanju sodobne slovenske zgodovine profesor, vodilni slovenski zgodovinar, verjetno v želji, da bi poudaril, kako različno razviti so bili razni deli Jugoslavije, na platno projiciral sliko treh popolnoma razcapanih bosanskih kmetov. Po predavalnici se je razleglo pritajeno hahljanje, kar je profesor pospremil z nasmeškom. Jug je v obeh primerih primitiven in zaostal, Slovenijo samo zavira. To je Zgodovina 2.

Poglejmo še en primer. Komunistična oziroma socialistična Evropa je v osemdesetih dosegla največjo enakopravnost žensk v zgodovini do leta 2005 (Carmichael et al., 2014). Če ugotovitve te raziskave OECD rahlo ekstrapoliramo, ugotovimo, da sta Zahodna Evropa in bivše evropske kolonije (Amerika, Kanada, Avstralija), kot dve najrazvitejši in najprogresivnejši regiji na svetu, šele leta 2015 po indeksu enakosti med spoloma ujeli vrednost, ki jo je Vzhodna Evropa dosegla v osemdesetih letih. Socializem je bil 30 let pred Zahodom kar se tiče ženske emancipacije.

Ampak tega ne boste izvedeli od Zgodovine 2. Ženska emancipacija v Sloveniji v univerzitetnem učbeniku sodobne zgodovine recimo dobi kratek odstavek, približno tretjino strani, poln relativizacij, nepopolnih podatkov in karikiranja socialistične emancipacije žensk z absurdnimi, stereotipskimi formulacijami kot je ta, da so nosilke enakopravnosti svet dojemale z „ognjem svetega zanosa“. O največjem dosežku socializma ne duha ne sluha. Poglavje „Obračun z nasprotniki“ medtem dobi 15 strani poglobljene analize.

Danes ženska v Sloveniji z isto stopnjo izobrazbe, istimi leti izkušenj, pri istem delodajalcu, v istem poklicu, na istem delovnem mestu kot moški zasluži 18-20% manj (Penner et al., 2012). In ta številka raste. Davek na spol je petina plače. Zgodovina 2 se razumljivo rajši izogne govoriti o tem, da je bila Jugoslavija naprednejša, kar se tega tiče, saj je to v nasprotnem primeru subverzivna kritika osamosvojitve in tiste družbe, v imenu katere piše.

Primerov je nešteto. Jugoslavija je v Zgodovini 2 ekonomsko zaostala, v neprestane krize zapletena, komaj delujoča avtoritarna ječa in seveda k prepričljivosti takšne razlage njeni dosežki ne pripomorejo. Zgodovina 2 je centristična in nacionalistična teleologija kapitalistične samostojne Slovenije in nima nič opraviti s socializmom.

Vrnimo se k pogovoru na nacionalki. Zdaj, ko vemo, kdo je bil na eni strani, poglejmo še drugo stran. Spoznajte Zgodovino 3. Zgodovina 3 je pseudo-znanstvena teleologija nastajajoče fašistične družbe. Je intelektualni ekvivalent grimsovke, da sneg na Kredarici pomeni, da ni globalnega segrevanja.

Italijanski fašisti so morili slovenske civiliste v samoobrambi, partizani so bili večji nasprotnik Slovencev kot okupatorji, domači fašisti, ki so prisegli Hitlerju, so v resnici držali figo v žepu, domobranci pa so bili pravi Slovenci, ki so namesto služenja v nemški ali “sovjetski vojski” izbrali služenje v „slovenski vojski”. Na nek način so to stari argumenti, ki pa v današnji klimi sovpadajo z anti-intelektualizmom, ki smo mu priča v javnem diskurzu.

Jože Možina, gost oddaje in avtor nekaterih prej opisanih neslanosti, doživlja renesanso. Njegova knjiga bo šla v peti ponatis, po oddaji pa se je hvalil z novimi naročili. V Ljubljani knjige ni mogoče najti v knjižnici, ker so vse izposojene. Ljudje hlastajo po reviziji. Možina je bil nedavno povzdignjen v družinskega prijatelja Janše, ko je dobil intervju z njegovo ženo. Janša se zaveda, da ga potrebuje, da nam napiše novo Zgodovino. Možina postaja eden od ključnih ideologov janšizma.

Za vsako od treh Zgodovin stoji ena od treh Slovenij. Nobena Zgodovina ni „uradna“ v tem smislu, da jo piše nekdo od zgoraj, ljudje pa sprejemajo. Če karkoli, potem je obratno. To je vedela Hannah Arendt. Propaganda ni polaganje idej v prebivalstvo, temveč črpanje idej iz njega, je zapisala. Zgodovina 2 je nadomestila Zgodovino 1, ko je nastala drugačna družba, ki je gledala iz novega zornega kota. Razlaga nastane po potrebi. Zdaj postajamo Slovenija 3. Slovenija, ki ji Zgodovina 2 ni več všeč.

Poglejte, zaključek oddaje je bil, da kolaboracija ni v redu, prav tako pa ne partizani. Ena stran je ubranila oborožen upor proti okupatorju, druga pa je prikazala dovolj žrtev, da je partizane prikazala v slabi luči. To pomeni, da je logični zaključek debate ta, da rabimo v Zgodovini 3 poudariti tiste, ki ustrezajo tema dvema kriterijema. In to so primorski antifašisti.

Ustanovno dejanje Zgodovine 3 je nedavna odločitev vlade, da ne obeležuje več 27. aprila, temveč 13. maj kot dan upora proti okupatorju. Uradno Slovenija več ne priznava partizanov za nosilce upora proti okupatorju, ampak primorske tigrovce. Primorski antifašizem je popoln bypass, ki ga desnica potrebuje, da izloči partizane iz nacionalnega interesa in jim vzame še tisto vlogo patriotizma, ki jim jo priznava Zgodovina 2. Primorski antifašizem, prvi antifašizem v Evropi, je bil namreč v svoji prvotni obliki primarno „narodnosten“ in ne komunističen (to je bil le delno in predvsem kasneje). Češ, poglejte, možno se je bilo upreti in hkrati biti domoljub. Šah mat. Ne rabimo več partizanov, če imamo lahko oborožen upor brez dodanih nadležnih idej o enakopravnosti.

Če je bilo v Sloveniji 2 torej subverzivno govoriti o „radikalnih“ pridobitvah socializma, lahko sklepamo, da bo v Sloveniji 3 subverzivno govoriti o kakršnih koli pridobitvah socializma. Korozivna postaja sama omemba enakopravnosti, utelešena v partizanih, saj nastopa princip hierarhije. Dobrodošli v Sloveniji 3.