Peter Petrovčič

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Politika

Z azilanti po novem brez milosti

Pod Janševo vlado se je center za tujce v Postojni spremenil v zapor, kjer vladajo nehumane razmere, kakršne smo videli v dokumentarcih in poročilih tujih televizij in organizacij o stanju v Bosni in Hercegovini

Čas kosila za zaprte tujce v Centru za tujce v Postojni. Hrano dobijo skozi nekaj centimetrsko režo v mreži, s katero so 24 ur na dan zaprti v opuščenem industrijskem objektu.

Čas kosila za zaprte tujce v Centru za tujce v Postojni. Hrano dobijo skozi nekaj centimetrsko režo v mreži, s katero so 24 ur na dan zaprti v opuščenem industrijskem objektu.
© Borut Krajnc

Osrednja zgradba centra za tujce v Postojni je nenavaden, arhitekturno zanimiv objekt – dolga desetletja zapuščeno nekdanje vojaško poslopje brez vgrajenih oken in vrat, od katerega človek težko umakne pogled, ne glede na to, kolikokrat ga je že videl. Prizor je nekako apokaliptičen oziroma postapokaliptičen. Če objekt ne bi bil za ograjo, ki obdaja center, bi ga krasili grafiti, bil bi na pol protizakonito zbirališče mladih. K njemu so prizidali nevpadljivo stavbo z dvokapnico, nekakšno halo. Tudi ta nima oken, so pa v odprtine, kjer so okna nekoč bila, vzidane rešetke, na enak način je zaprt vhod v poslopje. V njej – da, v sami hali – je več kot 20 zabojnikov, v katerih danes bivajo prosilci za azil. Besedo »bivajo« je tu mogoče uporabiti izključno v najosnovnejšem pomenu besede – v ta objekt so namreč zaprti 24 ur na dan in sedem dni v tednu.

Ko je v center za tujce zapeljal bel kombi, so se zaprti tujci nagnetli ob zamreženem vhodu, skozi katerega so jim potem postregli kosilo.

Center za tujce je ustanova, kjer se tujcem omejuje svoboda gibanja, skrbi pa tudi za prisilno odstranjevanje tujcev iz države. Govorimo o neželenih tujcih, migrantih, beguncih, ljudeh, ki bežijo pred revščino, vojno, ljudeh iz tretjega sveta. Dejansko gre za zapor za tujce, ki jih tja niso zaprli zato, ker bi storili kaznivo dejanje, pač pa zato, ker se je država odločila, da nimajo pravice bivati na njenem ozemlju in da jim te pravice tudi v prihodnje ne bo priznala. A v centru niso zaprti zgolj ti, brezpravni tujci. Po novem Slovenija tja zapira tudi prosilce za azil oziroma ljudi, ki jim je uspelo izraziti namero, da bi vložili prošnjo za mednarodno zaščito, preden bi jih prisilno vrnili na Hrvaško.

Slovenija namreč že od začetka junija »poskusno« na nekaterih obmejnih policijskih postajah izvaja nov azilni režim, ki nima podlage v zakonu in predvideva omejevanje gibanja za prosilce za azil in njihovo namestitev v center za tujce. Gre za prakso, ki jo izvaja res malo držav, sploh evropskih.

Mednje pa sodi sosednja Madžarska, katere prakso je letos spomladi Sodišče EU v Luksemburgu označilo za protizakonito. Za prakso, ki je v nasprotju z listino EU o temeljnih človekovih pravicah. Za prakso, ki krši minimalne mednarodne standarde azilnega prava. Kljub temu da formalnih pojasnil pristojnih ni, naj bi se kot izgovor za zapiranje ljudi v center za tujce uporabljala karantena, čeprav doslej še niti pri enem tujcu, ki je v Sloveniji poskušal vložiti prošnjo za azil ali poskušal državo zgolj prečkati in je bil pri tem ujet, ni bila potrjena okužba z novim koronavirusom.

Center za tujce je poln

Na notranjem ministrstvu ne želijo pojasnjevati okoliščin nove azilne prakse in jo izvajajo v tajnosti, vendar pa statistika razkriva njene razsežnosti in posledice. To kažejo že podatki z upravnega sodišča o številu pritožb zoper odrejeno omejitev gibanja, ki je v domeni notranjega ministrstva. Lani junija in v prvi polovici julija na sodišče ni bila vložena niti ena pritožba zoper omejitev gibanja, kar pomeni, da je bilo tudi izrečenih omejitev malo. Kljub temu da so letošnji podatki o ilegalnih prehodih meje primerljivi z lanskimi, je bilo v enakem obdobju letos, v mesecu in pol, odkar policija izvaja nov azilni režim, na sodišče vloženih kar 75 pritožb. V le 22 primerih so bile odrejene omejitve gibanja na sodišču potrjene kot zakonite. Nekaj pritožb je bilo zavrženih kot prepoznih, veliki večini pa ugodeno, omejitve gibanja so bile razveljavljene, saj niso izpolnjevale zakonskih pogojev za izrek tega ukrepa – izrečene so bile torej ljudem, ki ne bi smeli biti zaprti v center za tujce.

Posedanje na kontejnerjih omogoča vdih svežega zraka in pogled ven, na nebo, sonce, horizont ...

Posedanje na kontejnerjih omogoča vdih svežega zraka in pogled ven, na nebo, sonce, horizont ...
© Borut Krajnc

Zaradi nepoznavanja jezika, zakonodaje in zaradi omejevanja dostopa do pravne pomoči sicer uspe v trenutnih kaotičnih razmerah pritožbo zoper omejitev gibanja vložiti le manjšini protipravno priprtih tujcev. To kažejo podatki zasedenosti centra za tujce. V centru za tujce so doslej gostili deset, morda petnajst ljudi, zato je center bolj ali manj sameval, zadnje tedne pa jih je tam vsak dan zaprtih tudi več kot dvesto. Aprila so recimo v centru za tujce sprejeli 55 oseb. Junija kar 309, v prvi polovici julija že 124.

Prav zato, ker je začelo primanjkovati prostora v preostalih stavbah, namenjenih namestitvi tujcev, so bili v centru prisiljeni uporabiti tudi omenjeno halo, kamor je natlačenih vsaj dvajset bivanjskih zabojnikov. Objekt prvotno nikakor ni bil namenjen bivanju – gre za proizvodno halo, skladišče ali garažo, z velikimi odprtinami, kjer so bila nekoč okna, ki so več metrov nad tlemi. Če tam zaprti ljudje želijo ugledati nebo, sonce ali celo obzorje, se morajo povzpeti na strehe zabojnikov, zato jih nemalo tam tudi poseda in čaka jutranji, opoldanski in večerni vrhunec dneva, ki razbije rutino posedanja za rešetkami – razdeljevanje hrane. To jim eno izmed zasebnih podjetij za pripravo hrane pod budnim očesom policistov potem postreže skozi majhno odprtino, skozi priprta vrata oziroma nekakšno režo v zamreženem vhodu v poslopje. Po pripovedovanjih očividcev naj bi celo zdravstveni pregledi, kolikor jih je, pogosto potekali na enak način – čez mrežo oziroma skozi njo.

Čas kosila

Center za tujce, ki stoji nedaleč od ene bolj poznanih slovenskih turističnih znamenitosti, Postojnske jame, smo nenapovedano obiskali pretekli petek, ravno v času »kosila«. Po zasedenosti parkirišča pred Postojnsko jamo sodeč je bila ta precej dobro obiskana, veliko je bilo tudi tujih turistov, ki so takrat opazovali podzemne lepote ali pa posedali v predjamskih turističnih objektih, pili kavo, si privoščili kosilo.

Če želijo prosilci za azil ugledati nebo, sonce ali celo obzorje, se morajo povzpeti na strehe zabojnikov, ki so nameščeni v opuščenem industrijskem objektu.

Čas kosila v centru za tujce je nekoliko drugačen. Tja smo prispeli ravno v trenutku, ko v center pripelje bel kombi, ki dostavlja hrano. Ta dogodek je prekinil mrtvilo, skorajda popolno tišino v omenjenem poslopju, v katerem je zaprtih od 80 do 120 ljudi. Zaprti tujci so se začeli zbirati ob vhodu. Tisti, ki so bili na strehah zabojnikov, so z njih sestopili. A gibanje jim je bilo dovoljeno le do zamreženega vhoda. Na drugi strani, zunaj, so hrano iz kombija ob spremstvu policistov raztovarjali »prinašalci hrane«. Dogajanje smo spremljali še s precej večje oddaljenosti, izza ograje, ki center ločuje od preostalega sveta. Prošnjo za uradni obisk centra je namreč vodstvo zavrnilo. Kljub temu je kmalu po našem prihodu na obrobju centra prišlo do formalnega stika z uradnimi organi, najprej prek ograje z nekaj malega negodovanja enega od policistov, sledil pa je tudi obvezen, a korekten obisk dveh policistov.

Zaprti prosilci za azil, za katere velja strožji režim kot za večino slovenskih zapornikov, pa se v novih azilnih razmerah lahko štejejo med srečnejše, čeprav se to na prvi pogled zdi nerazumljivo. To namreč pomeni, da jim je nekako uspelo, da je bila njihova namera, da vložijo prošnjo za azil, formalno evidentirana. Veliko večino tujcev namreč Slovenija že tretje leto zapored vrača na Hrvaško še isti ali naslednji dan po tem, ko jih policija prestreže na meji. Zanje na policiji in notranjem ministrstvu zatrjujejo, da prošnje za azil niso želeli vložiti in so bili torej prostovoljno vrnjeni na Hrvaško, od tam pa v BiH. V dveh letih in pol skoraj 19 tisoč ljudi.

Čeprav je bilo ves čas jasno, da Slovenija na Hrvaško vrača tudi ljudi, ki želijo zaprositi za azil, je formalna potrditev prišla šele pred dnevi. In sicer s sodbo upravnega sodišča, ki je v primeru kamerunskega državljana ugotovilo, da je na meji v navzočnosti policistov večkrat izrazil, da želi vložiti prošnjo za azil, a so ti njegove prošnje preprosto preslišali, mu tudi zatrjevali, da v Sloveniji »ni azila«, in ga zavajali, da bo čas za to prišel kasneje. Tega »kasneje« ni bilo, po enodnevnem zadrževanju na meji so ga namreč skupaj z drugimi tujci posadili na poseben avtobus, ga odpeljali do hrvaške meje in izročili hrvaškim policistom.

Fotografije in videoposnetki iz centra za tujce

V začetku tedna so tujci, zaprti v opuščen industrijski objekt v Centru za tujce v Postojni protestirali zoper vladno azilno politiko. Gre za tujce, ki jih država iz dneva v dan deportira na Hrvaško, čeprav so izrazili željo po vložitvi prošnje za azil. Policija ima navodila, da njihovih prošenj ne sprejema in jih kot »ekonomske migrante« prisilno vrača na Hrvaško. Tujci so 24 ur na dan zaprti v industrijski objekt, v katerem sta dva wc-ja za tudi do 100 ljudi. Med obupanimi tujci, ki so preživeli hrvaško-bosanski begunski pekel, je prišlo do gladovne stavke, do samopoškodovanja in celo poskusa samomora. Fotografije in posnetke je priskrbela civilna iniciativa Infokolpa, članica Border Violence Monitoring Network.

tB2xn99Cmao

-DQIbughaZc

ChvNV1g41Qg

SPODAJ OBJAVLJAMO FOTOGRAFIJE IZ CENTRA ZA TUJCE

V centru zaprti tuji državljan, ki mu policija ne dovoli vložiti prošnje za azil in se je v okviru protesta samopoškodoval

V centru zaprti tuji državljan, ki mu policija ne dovoli vložiti prošnje za azil in se je v okviru protesta samopoškodoval
© Infokolpa / BVMN

Protest v centru za tujce

Protest v centru za tujce
© Infokolpa / BVMN

Pismo azilanta (podatke hranimo v uredništvu)

Pismo tujega državljana (podatke hranimo v uredništvu)
© Infokolpa / BVMN

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.