»Zataknjena«

Sekretarka Ignacija Fridl Jarc z zagovarjanjem mnenj iz nekega davno minulega obdobja škodi današnji kulturni produkciji

Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc si je prejšnji teden ponovno privoščila javni fiasko, že drugi po aferi »odgovorila-sem-na-več-kot-50-elektronskih-dopisov-v-70-dneh«.

Na uradni spletni strani ministrstva je objavila recenzijo predstave Psiho, ki so jo odigrali v sklopu kampanje #odprtizakulturo. Izhodišče napisanega je pretiran tradicionalizem, kakršen kakovostnim recenzentom sodobne umetnosti ne pritiče. Psiho je po besedah avtorja Jaše Kocelija predstava, »za katero je besedilo napisal Davorin Lenko. Psiha so med drugim navdihnili filmi in roman Ameriški psiho, liki in dela Teda Bundyja, Metoda Trobca in nekaterih drugih serijskih morilcev. In seveda bolestna lepota slovenske glasbe iz osemdesetih.« Delova kritičarka Andreja Kopač je predstavi namenila pet zvezdic od petih, sekretarka pa jo je ocenila negativno.

Doslej ni bilo v navadi, da bi na spletni strani ministrstva objavljali kritike umetniških del. Sekretarko so zato tri združenja dramskih umetnikov obtožila zlorabe položaja, z javnim pozivom pa dosegla umik njenega zapisa.

Podobno kot je diplomirana komparativistka in doktorica filozofskih znanosti opisala predstavo, se je o sodobni kulturni produkciji izrekla že v oddaji Intervju, ki jo vodi sopotnik SDS Jože Možina. V njej je dejala, da sodobna slovenska kultura misli, da ji je dovoljeno vse. Po njenem mnenju bi morala kultura »gojiti neko lepoto, ne pa žaliti, poniževati, se posmehovati«. Če sekretarka za satiro, parodijo, družbeno kritičnost in komedijo še ni slišala, je to za njen položaj in slovensko kulturo tragedija. Tako kot je tragično njeno nerazumevanje neprimernosti izbire kanala za objavo.

Od društev pričakuje opravičilo »za skrajno neprimerno javno vrednotenje« njene izobrazbe in kritiške usposobljenosti. To ves čas utemeljuje s prejetjem Sitarjeve nagrade za mlada, obetavna kritiška peresa, ki jo je prejela pred 20 leti, veliko preden je začela delati za Slovensko matico, od koder je prišla na ministrstvo za kulturo. Bila je članica nekaterih žirij za podeljevanje nagrad, kot so upravni odbor Prešernovega sklada, Borštnikovega srečanja, Grumove, Župančičeve in Rožančeve nagrade, vendar sama kasneje ni prejela nobene več. Užaljenost in oziranje h »kmečkim koreninam, od koder prihajajo naši veliki pisatelji,« ter poniževanje urbanega kažejo na še en simptom Janševe vlade, ki temelji na škodljivem načelu postavljanja ideološke primernosti nad strokovnost.

Ignacija Fridl je sicer doktorirala iz antične filozofije na temo Platonovega nauka o resnici z vidika lepega in umetnosti, h kateremu se še danes (pre)rada vrača in »živi v njegovem duhu«. Njeno pisanje je polno razglabljanja o duhovnem in duši, zaradi česar je verjetno začela pisati za oddajo Duhovna misel na prvem programu Radia Slovenija. Polno pa je tudi moraliziranja, »ki širi strahove o preveč odprti družbi«, kot ji zaradi zapisa očita Društvo gledaliških režiserjev.